Jedro

Po 77. členu ZD je treba dokazati, da je oporoka obstajala in da je bila sestavljena v predpisani obliki. To je tožnica dokazala in tudi vsebina oporoke ni vprašljiva. Ni pa dokazala nadaljnjega pogoja: da je bila oporoka pred smrtjo zapustnice ali po njej po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena.

Nasprotno pa je tožencu uspelo dokazati, da je izvirnik oporoke zavestno uničila oporočiteljica sama, kar po drugem odstavku 99. člena ZD pomeni, da je oporoko preklicala in da torej ne velja več.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je na podlagi oporoke z dne 22.11.1968, ki jo je pred pričami podpisala M. H., umrla 8.12.1997, dedinja solastninskega deleža do 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vložku št... k.o. K. ter celotnega pohištva v stanovanju oporočiteljice. Zato je zahtevek, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju na tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica na tožničino ime in da ji mora toženi izročiti to premoženje, zavrnilo. Po pritožbi tožnice, ki je uveljavljala vse pritožbene razloge, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo prvo sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnica pravočasno vložila revizijo. V njej navaja člene novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), opisno pa uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb procesnega zakona in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da imata sodbi prve in druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom, ker sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in ker so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Po njenem je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter o izpovedih v postopku. Sodbama očita, da nekaterih pomembnih dejstev sploh ne navajata in da nekritično verjameta tožencu in pričam, ki jih je predlagal. Navaja, da sodišči nista zavzeli stališča o odločilnih dejstvih, zlasti pa sta napravili napačno dokazno oceno. Tožnica meni, da je dokazala obstoj pravilno sestavljene oporoke z zatrjevano vsebino, sodišči pa sta brez jasnih argumentov ugotovili, da je pokojna sama uničila oporoko. Nato obširno podaja svojo dokazno oceno in razlaga, kaj so izpovedale priče, kaj je navajal toženec ter poudarja izpoved priče M. S., ki je bila zadnja pri zapustnici in ni pristranska. Predlaga tudi izvedbo novega dokaza: izjavo L. M. z dne 23.8.2000. Po njenem pravilna ocena izvedenih dokazov privede do ugotovitve, da je zapustnica napisala oporoko in je ni uničila, to pa je storil po njeni smrti toženec. Zato bi bilo treba po 77. členu Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter RS, št. 13/94 do 82/94) ugoditi tožbenemu zahtevku. Ker torej trdi, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Ker tožnica navaja pravila novega ZPP, je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Gre namreč za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, ki se lahko uveljavlja potem, ko je že izčrpana pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, je v tretjem odstavku 385. člena ZPP (1977) izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena, čeprav tožnica v reviziji trdi, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi nove dokaze je mogoče predlagati v revizijskem postopku samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pa kot dopolnitev dokazov in povod za novo dokazno oceno.

Kot bistveno kršitev drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), češ da ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, tožnica povzema primeroma naštete splošne primere, ki so navedeni v 13. točki tega odstavka in jih ne konkretizira. Zato ji je mogoče samo na splošno odgovoriti, da revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav pri preizkusu izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje. Ker sodišče tudi sicer ni zaznalo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP (1977)), sodišči nista bistveno kršili določb pravdnega postopka.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. ZD v 77. členu ureja dokazovanje oporoke, na katero se sklicuje kdo od dedičev, pa je ne more predložiti sodišču, ker je uničena, izgubljena, skrita ali založena. V takem primeru je treba ugotoviti, ali je zapustnik sploh napravil veljavno oporoko in kakšna je njena vsebina ter ali je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena brez oporočiteljeve vednosti. Ta dejstva ugotavlja sodišče na podlagi dokazov, ugotovljeno dejansko stanje pa je podlaga za uporabo materialnopravnih predpisov. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili izvedene dokaze in ugotovili, da je tožnica dokazala, da je oporoka obstajala in da je bila sestavljena v predpisani obliki. Tudi vsebina oporoke ni vprašljiva. Toda tožnica ni dokazala nadaljnjega pogoja: da je bila oporoka pred smrtjo zapustnice ali po njej po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita, ali založena. Nasprotno pa je tožencu uspelo dokazati, da je pokojna M. H. pred smrtjo sama zavestno uničila izvirnik oporoke. Revizijsko izpodbijanje ugotovljenega dejstva in poudarjanje izpovedi nekaterih prič posega v dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, o kateri na revizijski stopnji ni več dvoma. Če pa je pokojna uničila oporoko, je bilo pravilno uporabljeno določilo 99. člena ZD, po katerem sme oporočitelj vselej preklicati oporoko, kar lahko stori tudi tako, da jo uniči. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojna Hudovernikova pred smrtjo zavestno uničila oporoko, sta pravilno ugotovili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili. Tako se izkaže, da niso podani revizijski razlogi in ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977) zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizija.