Jedro

Učinek veljavne oporoke ima namreč le tista oporoka, za katero je brez vsakega dvoma dokazano: da je obstajala v obliki, ki jo zakon predpisuje z določeno vsebino, a je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena po oporočiteljevi smrti ali prej, toda ker njegove vednosti (77. člen ZD). Če pa je dokazano, da jo je oporočitelj sam uničil, je s tem dokazano, da jo je preklical.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica na podlagi oporoke z dne 22.11.1968, ki jo je napravila pred pričami oporočiteljica M. H., umrla dne 8.12.1997, dedinja solastninskega deleža do 1/2 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 32 k.o. ... ter vsega pohištva v stanovanju oporočiteljice v Kranju, ... 17. Posledično je zavrnilo tudi zahtevke, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju pri solastninskem deležu 1/2 navedenih nepremičnin, sedaj v lasti toženca, vknjiži lastninska pravica na tožnico in da mora toženec izročiti tožnici vse pohištvo v stanovanju pokojne M. H. ter mora tožnici povrniti tudi njene pravdne stroške s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je zaradi neuspeha s tožbenim zahtevkom tožnica dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 173.370,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov (iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/97 in RS, št. 55/92 - v nadaljevanju ZPP/77). V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo. Na 8. strani sodbe je najprej ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je original oporoke obstajal, da je bila oporoka napravljena v obliki, ki jo predpisuje zakon ter da je bila oporoka zatrjevane vsebine. Brez jasnih argumentov pa je nato sodišče na 9. in 10. strani sodbe zaključilo, da je oporoko pokojnica napravila že pred leti, a si je kasneje premislila, zaradi odnosa tožnice in njenih do nje in oporoko sama uničila, kar naj bi povedala le tistim, ki jim je najbolj zaupala. Taka domneva pa nima opore v izvedenih dokazih. Pravilna ocena izvedenih dokazov namreč pripelje do zaključka, da je izvirnik oporoke obstajal in da za časa svojega življenja oporočiteljica oporoke ni uničila. Sodba je do dejstev, ki jih je navajal toženec in so o njih izpovedale z njegove strani predlagane priče, popolnoma nekritična. Izpovedi prič, ki jih je predlagal toženec, so zelo pavšalne in prirejene za potrebe te pravde. Toženec je npr. izpovedal, da mu je pokojna sestra povedala, da je oporoko raztrgala, a tega niti časovno niti krajevno ni opredelil. Po drugi strani pa je v odgovoru na tožbo tožnico pozival, naj predloži izvirnik, da se bo o oporoki lahko izjasnil in tudi navajal, da sta po smrti sestre s tožnico skupaj iskala izvirnik oporoke, a ga nista našla. Primerjava teh navedb in izpovedi pokaže, da toženec ni govoril resnice. Zakaj naj bi po smrti M. H. s tožnico iskal izvirnik oporoke, če mu je oporočiteljica povedala, da je oporoko raztrgala in zakaj ni na zapuščinski obravnavi povedal, da sicer obstoji fotokopija oporoke, a mu je znano, da je izvirnik uničila že sama oporočiteljica. Tudi priča P. F. je le pavšalno izpovedala, da naj bi po letu 1992 od oporočiteljice izvedela, da je oporoko raztrgala. Pri tem pa je zanimivo, da je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da naj bi oporočiteljica tej priči že v letu 1988 povedala, da je oporoko uničila. Priča B. R. se je le megleno spominjal, da naj bi bil nek zapis, ki ga je kasneje pokojnica uničila. Enako megleno izpoved je glede uničenja izvirnika oporoke dala tudi priča M. H.. Na drugi strani pa sodišče prve stopnje ni štelo za pomembno izpoved priče M. S., ki je preživela zadnji teden življenja oporočiteljice z njo in ji je le-ta povedala, da ima sestavljeno oporoko, s katero namenja premoženje tožnici, a mora še nekaj urediti pri notarju, da bo "že takoj vse naredila na njenega sina". Ta priča je izpovedala tudi, da niso resnične trditve o slabih odnosih med pokojno M. H. in tožnico ter njenimi družinskimi člani. Ta priča je na vprašanje pooblaščenca tožnice tudi izpovedala, da jo je toženčeva hčerka poklicala in povedala, da je razočarana nad njo, ker gre na sodišče za pričo in je očitno, da bo lagala. Šlo je za pritisk na pričo, ki kaže, da se je toženec te priče bal, ker je vedel, da je bila pri pokojni M. H. več dni pred njeno smrtjo in so ji kot sorodnici pokojnice in toženca družinske razmere dobro znane. Navedena priča ni zainteresirana za izid pravde v prid ene ali druge stranke in je izpovedala le resnično in pristno voljo pokojnice. Tožnica tudi zatrjuje, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva in se ne da preizkusiti, ker ni dovolj obrazložena oziroma ker o odločilnih dejstvih sodišče v sodbi sploh ni zavzelo stališča, vse to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve iz drugega odstavka 354. člena ZPP in zlasti tudi ne v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev namreč ustrezno in v zadostni meri obrazložilo tako, da je izpodbijano sodbo mogoče v celoti preizkusiti. V postopku ni sporno vprašanje, da je pokojna M. H. dejansko napravila 22.11.1968 pismeno oporoko pred pričami, s katero je določila tožnico kot dedinjo svojega nepremičnega premoženja in pohištva v stanovanju na .... 17 v Kranju. Sporno in odločilno vprašanje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice pa je, ali je bil izvirnik oporoke res po naključju ali z dejanjem tretje osebe uničen, izgubljen, skrit ali založen, bodisi po oporočiteljičini smrti, bodisi že za časa njenega življenja, vendar brez njene vednosti. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izvedenih dokazov, zlasti izpovedi zaslišanih prič in strank, ni ustrezno ocenilo, ker naj bi svojo ugotovitev, da je oporočiteljica izvirnik oporoke sama uničila, oprlo na pavšalne in za to pravdo prirejene izpovedi toženca in z njegove strani predlaganih prič P. F., B. R. in M. H. in tudi ni ustrezno ocenilo izpovedi priče tožnice M. S.. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tega, da je pokojna M. H. sama uničila izvirnik oporoke, nista izpovedala le toženec in njegova hčerka P. F., ki je zainteresirana za uspeh toženca v tej pravdi, temveč sta to izpovedali tudi priči B. R. in M. H., ki nista sorodno povezani z nobeno pravdno stranko in sta očitno nezainteresirani za izid ene ali druge stranke v tej pravdi. Za to dejstvo pa sta navedeni priči izvedeli od same M. H.. Da je oporočiteljica prav tema dvema pričama zelo zaupala, zlasti pa še priči B. R., kaže podatek, da je prav njemu zaupala v hrambo svoj certifikat in zlatnino (izpoved priče M. S. na l. št. 59). Dejstvo, da sta tožnica in njen sin, kljub zatrjevanemu obstoju oporoke, pri notarju naročila sestavo izročilne pogodbe, sestavljalec te pogodbe L. P. pa s pokojnico sploh ni prišel v stik, kaže, da je očitno tudi tožnica vedela, da oporoke ni več, in da si je prizadevala, da bi bila sklenjena izročilna pogodba. Sodišče prve stopnje je zato potem, ko je izvedene dokaze pravilno ocenilo po mnenju sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazano, da je bila oporoka uničena po naključju ali z dejanjem druge osebe brez vednosti in volje oporočiteljice, kar bi morala dokazati tožnica. Tožnica tega ni dokazala, pač pa je toženec celo dokazal nasprotno, da je oporoko z dne 22.11.1968 uničila oporočiteljica sama. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 77. člena in drugega odstavka 99. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD. Učinek veljavne oporoke ima namreč le tista oporoka, za katero je brez vsakega dvoma dokazano: da je obstajala v obliki, ki jo zakon predpisuje z določeno vsebino, a je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena po oporočiteljevi smrti ali prej, toda ker njegove vednosti (77. člen ZD). Če pa je dokazano, da jo je oporočitelj sam uničil, je s tem dokazano, da jo je preklical. Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne drugi razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določilom 368. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Tožnica je v pritožbi zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar je po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) sama dolžna trpeti stroške svoje pritožbe. Odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov je vsebovana v izreku o zavrnitvi njene pritožbe. V tej sodbi so bile na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabljene določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/97 in RS, št. 55/92).