Jedro

Pri toženi stranki se je zaradi zmanjšanega obsega prodaje in spremenjene strukture izdelkov zmanjšala potreba po zaposlenih delavcih v proizvodnem procesu. Zmanjšana prodaja je v spornem času imela za posledico zmanjšan poslovni rezultat tožene stranke, ki je v tožničinem primeru odločilno vplival na obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2012 sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 2. 7. 2012 tožena stranka podala tožnici, nezakonita (II/1 točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2012, sklenjene med tožnico in toženo stranko, še zmeraj traja do odločitve sodišča prve stopnje (II/2 točka izreka), zavrnilo je zahtevek, da se tožnici za obdobje od dne 17. 8. 2012 do dne 22. 5. 2013 in od dne 13. 7. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje priznajo vse pravice iz dela vključno z delovno dobo (II/3 točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od dne 17. 8. 2012 do dne 22. 5. 2013 in od dne 13. 7. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2012, za obdobje od dne 23. 5. 2013 do dne 12. 7. 2013 pa razliko med plačo, ki ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2012 in med zneskom 740,00 EUR bruto, pri čemer je od posameznih mesečnih bruto zneskov dolžna obračunati in plačati vse davke ter prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II/4 točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 14.468,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II/5 točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v II. točki izreka) in v delu odločitve o stroških, ki se nanašajo nanjo (v III. točki izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe pravilno povzelo zakonske določbe, vendar je pri presoji izvedenih dokazov, ki jih je enostransko vrednotilo, napravilo zmotne zaključke o obstoju poslovnega razloga. V tej zvezi je bila tožnica diskriminirana pri izbiri presežne delavke. V spornem času ni prišlo do primanjkljaja realizacije proizvodnje in prodaje izdelkov pri toženi stranki. Elektronsko poročilo z dne 9. 10. 2011 je edini dokaz, ki ga je predložila tožena stranka glede zatrjevanja, da je prišlo do zmanjšanja naročil. Po izpovedbi zakonitega zastopnika je tožena stranka izdelovala okrog 140 različnih izdelkov, od teh je tožnica izdelovala okrog 130 izdelkov. Priča A.A., ki je izvajala kontrolo izdelkov, ni opazila kakšne bistvene spremembe glede obsega naročil oziroma strukture izdelkov. Priča B.B. je izpovedala, da so se v obdobju po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice testirali novi izdelki. Ne strinja se z mnenjem izvedenca ekonomske stroke, ki je podal svoje ugotovitve na podlagi listin tožene stranke. Na delodajalcu je dokazno breme, da razlog diskriminacije na strani delavca ne obstoji. Tožnica je opozarjala pristojne delavce tožene stranke glede pravice do odmora in dela v neznosnih razmerah. Vedno je bil spor tudi glede tega, kdaj lahko izkoristi letni dopust. Po izpovedbi priče A.A. je bila tožnica ena od boljših delavk, ki se je bila pripravljena tudi izobraževati. O težkih delovnih pogojih je izpovedala tudi priča C.C.. Glede na takšne izpovedbe ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bi smelo prenehati. Tožnica se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe o zahtevkih pravilno razsodilo. Tožena stranka je dokazala zakonitost in utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. V spornem času je zmanjšala število zaposlenih iz 18 na 11 delavcev. Po izpovedbah zakonitega zastopnika D.D. ter komercialistke B.B. je prišlo v letu 2012 do zmanjšanja proizvodnje zaradi izpada naročil, pri čemer je izvedenec ekonomske stroke potrdil, da se pri oceni potrebnosti delavca upošteva obseg prodaje in ne poslovni rezultat podjetja. Tožnica v času zaposlitve ni nikoli opozarjala na slabe delovne pogoje. Glede odpovedi pogodbe ni bila v ničemer diskriminirana. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje o obstoju poslovnega razloga ter diskriminatornem obravnavanju tožnice napravilo zmotne zaključke oziroma da glede tega sodba ni ustrezno obrazložena. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča temu ni tako. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze z vpogledom v predloženo listinsko gradivo, zaslišalo priče, tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke ter pridobilo mnenje izvedenca ekonomske stroke glede ugotovitve poslovanja tožene stranke v spornem času. Sodišče prve stopnje je tako izvedene dokaze ocenilo in obrazložilo, katerim dokazom je poklonilo verodostojnost, in ki so predstavljali podlago za sprejeto sodbo. Tudi sicer pritožba zgolj pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi v ničemer ne opredeli kršitve po vsebini, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sprejeta dokazna ocena o obstoju poslovnega razloga tožnice razumljiva in v odločilnih dejstvih dovolj jasna, zaradi česar očitek pritožbe, da ni ustrezno obrazložena oziroma da je sodišče prve stopnje enostransko odločilo v korist tožene stranke, ne more biti sprejemljivo.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od leta 2006 dalje, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2012 na delovnem mestu upravljalke stroja za izdelovanje izdelkov iz gume. Tožena stranka je v prvi polovici leta 2012 ugotovila upad poslovanja, pri čemer je za nadaljnjo polovico leta 2012 zaradi zmanjšanja naročil za avtomobilsko industrijo predvidela občuten izpad realizacije prodaje. Zato je pristopila k zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu upravljalec stroja za izdelovanje izdelkov iz gume ter v tej zvezi dne 2. 7. 2012 podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi sodelavki C.C.. Tožena stranka je preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih ustreznih delih, vendar takšne možnosti ni našla. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice tako z vidika izvedenega postopka kot vsebinskih razlogov in ugotovilo, da so v tožničinem primeru za takšno odpoved obstajali utemeljeni poslovni razlogi.

Pravna podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je v določbi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer mora delodajalec za zakonito odpoved dokazati, da je poslovni razlog utemeljen. V tej zvezi sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Tako je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če se nekaj delovnih nalog dodeli drugemu izvajalcu, nekaj pa ukine oziroma glede tega delovni proces znotraj ustrezno organizira. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le to, če je ta dejansko podan, oziroma da ne gre zgolj za navidezni razlog ter za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije iz določbe 6. člena ZDR.

Izvedenec ekonomske stroke E.E. je v pisnem mnenju ugotovil, da se je pri toženi stranki zaradi zmanjšanega obsega prodaje in spremenjene strukture izdelkov, ki so v letu 2012 zahtevali manjši obseg neposrednega proizvodnega dela kot v predhodnem letu, zmanjšala potreba po zaposlenih delavcih v proizvodnem procesu za 28,13 %. Poleg tega je izvedenec na zaslišanju izpovedal, da je bila evidenca podatkov, ki mu jih je predložila tožena stranka, verodostojna, in da lahko z gotovostjo potrdi, da so bili podatki, ki so bili uporabljeni pri izdelavi mnenja in analizi poslovanja v obravnavanjem obdobju, korektni. Izvedenec je pojasnil, da je za uporabo osnovnega kriterija, kot podlago za oceno potrebnosti dela v proizvodnem procesu, pomemben obseg dela, ki je potreben v proizvodnji za dosego prodaje, in ne poslovni rezultat podjetja. Po ugotovitvi izvedenca je bilo največje zmanjšanje potreb po proizvodnem delu ugotovljeno za čas od meseca julija 2012 do septembra 2012 v višini 38,41 %.

Takšne ugotovitve izvedenskega mnenja glede upadanja proizvodnje in prodaje tožene stranke v spornem času, ki jim tudi pritožbeno sodišče ne more oporekati, sta potrdila tudi zakoniti zastopnik D.D. in komercialistka B.B.. Navedena komercialistka je imela evidenco vseh mesečnih naročil po vseh strankah iz zadnjih treh let pred odpovedjo ter podatke tudi glede proizvodov, ki so v letu 2012 izpadli iz naročil. Pritožba v tej zvezi zmotno izpostavlja izpovedbo kontrolorke proizvodnje A.A., saj se ta ni ukvarjala z naročili strank in prodajo izdelkov. Prav zmanjšana prodaja pa je v spornem času imela za posledico zmanjšan poslovni rezultat tožene stranke, ki je v tožničinem primeru odločilno vplival na obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je v zvezi z zatrjevano diskriminacijo tožnice zaradi spola ter slabe delovne razmere dokazala, da so v proizvodnji opravljali težja dela samo moški, kar je nenazadnje potrdila tudi tožničina sodelavka C.C.. V tej zvezi je tožena stranka nudila delavcem možnost zamenjave del na strojih ter podaljšane odmore za malico, to pa posebej v primerih, če so bile ženske glede na naravo dela primorane dalj časa delati pri strojih. Poleg tega pa pritožbeno sodišče na pritožbeno zavzemanje, da bi morala biti tožnica ustrezno primerjana po kriterijih, navaja, da toženi stranki ni bilo potrebno uporabiti kriterijev, ki so predpisani za odpoved pogodb večjemu številu delavcev, saj je šlo pri tožnici za določitev presežne delavke na individualni ravni pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede tega pa je tudi pomembno, da takrat ni prenehalo delovno razmerje samo njej, temveč tudi sodelavki na enakih delih C.C., zaradi česar sedaj kakršnokoli uveljavljanje pritožbe, da je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala diskriminatorno, ne more biti upoštevno.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.