Jedro

Zračni balon ni namenjen opravljanju tožnikove dejavnosti (diamantno rezanje in vrtanje) in ga torej ni mogoče šteti kot opredmeteno osnovno sredstvo po SRS 1. Tako tudi stroški v zvezi z njim ne predstavljajo neposrednega pogoja za opravljanje dejavnosti (1. odstavek 12. člena ZDDPO). Pri presoji utemeljenosti stroškov štipendiranja je odločilna okoliščina, da v pisni pogodbi med tožnikom kot štipenditorjem in štipendistko ni bilo določila, po katerem bi štipendistka morala po končanem šolanju nastopiti delo pri tožniku in da bi bila obvezana šolanje dokončati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A., Izpostave A. z dne 21. 8. 1998, s katero je bila tožniku ugotovljena davčna osnova od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997 v višini 5.292.713 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 1.184.697 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bil pri tožniku v zadevi letnega pregleda poslovnih knjig za leto 1997 opravljen inšpekcijski pregled, o čemer je bil sestavljen zapisnik z dne 6. 7. 1998. Na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda so bile spremenjene nekatere postavke odhodkov. Izločeni so bili stroški iz naslova amortizacije (503.955 SIT) in zavarovalnih premij (165.147 SIT) za zračni balon, ki ga ima tožnik knjiženega med osnovnimi sredstvi. Po mnenju prvostopnega organa, s čimer se strinja tudi tožena stranka, pa le-ta glede na določbo prvega odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 72/93, 20/95 in 34/96) ne more predstavljati njegovega osnovnega sredstva, saj s to opremo ne more opravljati dejavnosti oziroma jo posredovati v zvezi s svojo dejavnostjo "diamantno rezanje in vrtanje". Tako zračni balon ne more predstavljati neposrednega pogoja za opravljanje dejavnosti. Pri stroških amortizacije so bili delno izločeni še stroški amortizacije za kombinirano vozilo Peugeot 806, vendar se v tem delu tožnik ni pritožil. Dalje so bili izločeni stroški kilometrine v višini 1.123.768 SIT. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da je predložil v pregled 172 potnih nalogov, na katerih so obračunane dnevnice, kilometrina in ponekod tudi cestnina, ni pa iz nalogov razvidno, s katerim avtomobilom so bila službena potovanja opravljena. Ker ima tožnik med osnovnimi sredstvi štiri vozila, s katerimi opravlja dejavnost in za katera se mu priznajo tudi stroški za amortizacijo, mu ne more biti hkrati zanje priznana tudi kilometrina. Po mnenju tožene stranke bi moral, da bi se mu priznala kilometrina, uporabo osebnega avtomobila, ki ga nima med osnovnimi sredstvi, dokazati s tem, da bi ga navedel v potnem nalogu. Ker tega ni navedel, se takšni potni nalogi ne morejo šteti za verodostojne knjigovodske listine po SRS 21.9. Iz tega tožena stranka zaključuje, da na podlagi tako pomanjkljivih potnih nalogov davčni organ ni mogel ugotoviti, s katerim vozilom je bila opravljena službena pot in je odločitev prvostopnega organa o nepriznanju kilometrine kot odhodka pravilna in zakonita. Prav tako so bili po mnenju tožene stranke pravilno izločeni stroški v skupni višini 1.768.560 SIT, ki so predstavljali izdatke za štipendije dveh štipendistk. Ena od štipendistk je bila vpisana v 2. letnik Steklarske šole ..., druga pa v 1. letnik Pedagoške fakultete ..., v študijski program predšolske vzgoje. V predloženih pogodbah pa ni meril in kriterijev za določitev višine štipendije, ki je za vsako znašala 80.000 SIT, niti pogodbi ne vsebujeta osnovnega pogoja, ki bi štipendistki zavezoval, da se po končanem šolanju zaposlita pri štipenditorju. Tako to štipendiranje nima nobene povezave s tožnikovo dejavnostjo in stroški ne predstavljajo neposrednega pogoja za opravljanje dejavnosti.

Tožnik je vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zaradi molka organa, ker pa je tožena stranka med sodnim postopkom odločila o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, je tožbo z vlogo z dne 9. 1. 2002 razširil na izdano odločbo tožene stranke. Pravi, da je pri evidentiranju zračnega balona med svojimi osnovnimi sredstvi v celoti upošteval določila SRS 1, pri čemer je treba upoštevati tudi temeljno zahtevo po SRS - prednost vsebine pred obliko. Storitev reklamiranja je nujna za uspešno poslovanje in za tožnika so preleti z balonom, na katerem je logotip njegove firme, primeren in ekonomičen način reklamiranja njegove dejavnosti. Poudarja, da je balon kupil izključno z namenom reklamiranja dejavnosti. Glede izločenih stroškov za kilometrino pravi, da je na potnih nalogih obračunal le stroške kilometrine za uporabo njegovega osebnega avtomobila v službene namene. Davčnemu organu je pojasnil, da za potrebe dejavnosti prevozi več kot 8.000 kilometrov mesečno in tudi predlagal, da te trditve preveri na kraju samem. Meni, da potni nalogi vsebujejo vse elemente, ki izpričujejo poslovni dogodek in se torej lahko smatrajo kot verodostojne knjigovodske listine. Vrsta avtomobila po njegovem mnenju ni tisti podatek, ki bi bil potreben za dokazovanje upravičenosti do kilometrine. Poudarja še, da sam kot vodilna oseba službene poti težko opravlja s kombiniranim vozilom, primernim za opravljanje registrirane dejavnosti. Glede stroškov štipendiranja vztraja, da so štipendije sestavni del poslovnih stroškov, katerih učinki se pokažejo šele v prihodnosti. Prepričan je, da je upravičen štipendirati ljudi za dejavnost, ki jo bo opravljal v bodoče. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 41. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96) se dobiček zasebnika ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov pa se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. V skladu z določbo 11. člena ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. Glede na določbo prvega odstavka 12. člena ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. Glede na citirane materialne predpise in glede na podatke in listine v upravnih spisih zadeve je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pravilno so izločeni stroški amortizacije in zavarovalnih premij za zračni balon, ki ga je tožnik nabavil v obravnavanem letu 1997 in knjižil med svoja osnovna sredstva. Po SRS 1 so opredmetena osnovna sredstva namreč stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja druge takšne stvari. Zračni balon pa ni namenjen opravljanju tožnikove dejavnosti (diamantno rezanje in vrtanje) in ga torej ni mogoče šteti kot opredmeteno osnovno sredstvo po SRS 1. Tako tudi stroški v zvezi z njim ne predstavljajo neposrednega pogoja za opravljanje dejavnosti, kot je to določeno v citiranem prvem odstavku 12. člena ZDDPO. Pri tem je poudariti, da tožnik v zvezi z zračnim balonom ni knjižil nobenih stroškov reklame, pač pa, kot že povedano, stroške amortizacije in zavarovalnih premij zanj. Tako so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na reklamiranje dejavnosti z zračnim balonom, neupoštevni. V zvezi z izločenimi stroški kilometrin se sodišče prav tako pridružuje stališču tožene stranke, da potni nalogi, ki so služili kot materialna dokumentacija za izplačilo, niso knjigovodska verodostojna listina v smislu določila SRS 21, ki knjigovodsko listino kot verodostojno opredeljuje le, če je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna. V obravnavanih potnih nalogih pa nesporno ni navedeno, s katerim avtomobilom je bila službena pot opravljena. Le s takšno navedbo pa bi ob nesporni dejanski ugotovitvi, da ima tožnik med osnovnimi sredstvi štiri vozila, s katerimi opravlja svojo dejavnost, lahko nevtralna strokovna oseba jasno spoznala vrsto in obseg poslovnega dogodka, kot se to zahteva po SRS 21. Pri presoji utemeljenosti stroškov štipendiranja pa je po mnenju sodišča odločilna okoliščina, da v pisnih pogodbah, sklenjenih med tožnikom kot štipenditorjem in obema štipendistkama, ni bilo določila, po katerem bi štipendistki morali po končanem šolanju nastopiti delo pri tožniku in da bi bili obvezani šolanje dokončati. Tako je pravilna tudi odločitev davčnega organa o izločitvi stroškov štipendiranja.

Ker je torej tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.