Jedro

Priposestvovanje je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oz. njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo, zato ni potreben, saj je tožnik pridobil lastninsko pravico že pred njenim vpisom v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki toženi stranki nalaga izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo tožnica lahko v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica nepremičnin parc. št. 289/10 in 292/2 k.o. ...., sicer bo takšno listino nadomestila sodba, zavrne. Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v roku 15. dni dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 405,15 EUR, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te točke izreka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 289/10 in 292/2, obeh vpisanih v vl. št. 346 k.o. ......, kar je tožena stranka dolžna priznati in tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo ta lahko vpisala v zemljiški knjigi kot lastnica teh nepremičnin, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 2.987,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. V obširni pritožbi ponavlja izpovedi posameznih prič in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede njihovih izpovedb. Poudarja, da so priče P. P., S. J., F. H., M., J. P., Š. B., S. J., J. G., R. J, S. Ž., F. D., M. K. in M. K. izpovedale, da je gradnjo vikenda vodil toženec in da so prav njega štele tudi za lastnika vikenda. Če bi bila tožnica prepričana, da je lastnica vikenda, bi predlagala vknjižbo lastninske pravice nase. Tožnica je navedeno kupoprodajno pogodbo naredila za toženčevim hrbtom, tako da je zanjo izvedel šele v postopku pred Okrajnim sodiščem v Š.L.. Sama A. K. je izpovedala, da ni vedela, da se pogodba glasi na tožnico in je mislila, da je kot kupec naveden toženec. Tožnica je izpovedovala, da je gradnjo vikenda v celoti organizirala in vodila sama s svojim možem, kar se tekom dokaznega postopka ni izkazalo. Tožnica nikoli ni bila dobroverna. Vedela je, da je kupnino za obe parceli plačal toženec, ta pa jo je izročil J. K. na njegovem domu v prisotnosti A. K. To sta potrdili obe zaslišani priči. Do sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 9.10.1987 je tožnica prišla s prevaro A. K., kar potrjuje tudi dejstvo, da se znesek kupnine, naveden v potrdilu o plačilu kupnine, bistveno razlikuje od zneskov v kupoprodajni pogodbi. Ni pravilno naziranje sodišča, da ni pomembno, na kateri parceli stoji vikend, saj je toženec zatrjeval pridobitev lastninske pravice tudi na podlagi gradnje na tujem svetu. Sodišče ni imelo podlage v izvedenem dokaznem postopku za zaključek, da sta pravdni stranki skupaj s svojimi družinskimi člani uredili ne le dostop, ampak tudi zelenico, posadili sadno drevje in uredili prostor za žar. V družini pravdnih strank ni bilo dogovora glede gradnje vikenda, saj je tega v celoti gradil in financiral sam toženec. Ostali družinski člani so pri tem zgolj pomagali. Ni pravilen tudi zaključek sodišča, da je tožnica pridobila za gradnjo vikenda potrebno gradbeno dokumentacijo, soglasje za elektriko, vodo in kasneje plačevala tudi vse položnice, saj je tožnica pridobila gradbeno dokumentacijo za parcelo št. 289/2 k.o. ...., ki pa ni predmet tega postopka. Na vikend so hodili le prijatelji toženca in ne tožnice. Ker je s premoženjem A. K. upravljal njen sin J. K., je logično, da se je toženec dogovarjal zgolj z J. K. ki je bil pooblaščen za upravljanje in razpolaganje s premoženjem. Omenjena priča pa je izpovedala, da je za lastnika štela toženca, ki je plačal kupnino za nepremičnini, pri čemer je tudi A. K. ves čas vedela, da se dogovarja glede prodaje s tožencem in da je od njega prejela kupnino. A. K. je povedala, da ji tožnica nikoli ni izročila nobenega denarja za plačilo spornih parcel, pa tudi, da je bila prepričana, da je na pogodbi kot kupec naveden toženec. Ta je po potrdilo o plačilu kupnine poslal tožnico, ki ga je napisala na svoje ime in ga prevarala. Toženec je takoj, ko je ugotovil, da je zemljiškoknjižno stanje napačno, vložil zoper A. K. tožbo in zahteval, da se ugotovi, da je on lastnik nepremičnine parc. št. 289/10 in 292/2, obe vl. št. 346 k.o. .... Prispevek tožnice pri pridobitvi gradbenega dovoljenja ne more biti upoštevan, saj se to ne nanaša na vtoževani parceli. Enako velja za račune, ki jih je predložila tožnica. Poleg tega višina izkazanih plačil ne dosega 2 % vrednosti vikenda. Toženec računov, ki se glasijo nanj, ni mogel predložiti, saj jih je tožnica uničila. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je posest izvrševal toženec, kar izhaja tudi iz pravdne zadeve opr. št. P 140/2004 in izvršilne zadeve In 06/00010, ko je toženca iz vikenda izselila. Pritožba nadalje graja dokazno oceno izpovedi priče V. B. glede dogovarjanja o nakupu parcele in navaja, da je omenjena priča prepričljivo izpovedala, da je toženec kupil sporne parcele od K. in plačal kupnino zanje. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo izpovedi prič T. L., B. J., S. F. in F. P.. Priče, ki jih je predlagala tožnica, pa so z njo v sorodu, zato niso nepristrane. Priča M. C. je o zadevi izpovedovala zmedeno, ni vedela povedati, kaj so delali tožničini prijatelji na vikendu, od vseh faz gradnje pa je videla le izgradnjo plošče. Nenatančna je izpovedba R. L., priča I. S. pa je povsem neverodostojna, saj je v hudem sporu s tožencem. Sodišče je spregledalo, da je toženec že v odgovoru na tožbo navedel, da je postal lastnik nepremičnin par. št. 289/10 in 292/2 k.o. ... na podlagi priposestvovanja, pa tudi na podlagi gradnje na tujem svetu. Toženec je bil ves čas prepričan, da gradi vikend na svojem zemljišču, saj je zanj plačal kupnino, res pa formalnosti okoli prenosa lastninske pravice nikoli ni uredil. Tožnica je ves čas vedela, da toženec gradi vikend in gradnji ni nikoli nasprotovala. Zgrajeni objekt pa je tudi presegel vrednost samega zemljišča in je tako toženec z izgradnjo vikenda in ostalih gradbenih del na zemljišču ustvaril povsem novo stvar. S tem v zvezi je toženec predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost vikend hiše in zemljišča, a ga sodišče ni imenovalo, niti ni navedlo, zakaj je dokaz zavrnilo. Kupoprodajna pogodba, do katere je tožnica prišla s prevaro, ne more biti podlaga za zaključek, da je bila dobroverna. Poleg tega je tožnica posest na nepremičninah izvrševala preko toženca. Sodbe se v delu, ko je sodišče odločilo o povračilu pravdnih stroškov, ne da preizkusiti. Sodišče namreč ni zapisalo, katere stroške je strankam priznalo. Poleg tega je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinem zahtevku, po katerem naj bi ji toženec izstavil ustrezno zemljiškoknjižno listino. Priposestvovanje ni pravna podlaga pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Poseben dajatveni zahtevek zato ni potreben. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe. Pritožba je delno utemeljena. Prav ima pritožba, ko opozarja, da je priposestovanje pravni naslov pridobitve lastninske pravice po samem zakonu, zato vpis lastninske pravice v tem primeru ni pogojen s toženčevo voljo oz. njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Lastninsko pravico, ugotovljeno na podlagi priposestvovanja, je namreč mogoče v zemljiško knjigo vpisati že na podlagi pravnomočne sodne odločbe, kot to določa 3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Ker tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na izstavitev zemljiškoknjižne listine glede na navedeno ni utemeljen, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi določila 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V preostalem delu pa so obširne pritožbene trditve, ki predvsem izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno po sodišču prve stopnje, kar se kot rdeča nit vleče skozi celotno pritožbo, neutemeljene. Ker razlika med lastninsko in posredno posestjo zunanjemu opazovalcu ni razvidna, so neresne pritožbene navedbe, da bi priča P.P. morala opaziti tožničino lastninsko posest, pa je za lastnika štela toženca. Sodišče prve stopnje je tudi sledilo izpovedbam prič S. J., F. H., M. F., J. P., Š. B., S. J., J. G., R. J., S. Ž., F. D., M. K., pa tudi sorodnikov toženca M. K. in A. P., da je gradnjo vikenda pretežno izpeljal toženec s pomočjo prijateljev, zato so ga tudi šteli za lastnika, kar je izrecno povzelo v 5. alineji ugotovitve dejanskega stanja na 7. strani sodbe. Ponovno pritožbeno ponavljanje izjav omenjenih prič se tako pokaže kot nepotrebno, saj jim je sodišče v njihovih izpovedbah sledilo, vendar pa je štelo, da omenjene priče niso bile seznanjene z dogovorom v družini, da je lastnica zemljišč, kjer je potekala gradnja, tožnica. Pritožba nadalje ponavlja trditve toženca v postopku, da je tožnica do sklenitve kupoprodajne pogodbe za parc. št. 289/10 in 292/2 k.o. .... prišla s prevaro. Sodišče druge stopnje soglaša s prepričljivo, logično in konsistentno dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je tožnica s prodajalko A. K. dne 9.10.1987 sklenila veljavno kupoprodajno pogodbo, ki je bila sklenjena po predhodnem družinskem dogovoru, da bo lastnica vikenda na Starem vrhu in pripadajočih zemljišč ob njem, tožnica. Sodišče prve stopnje je pri omenjeni dokazni oceni upoštevalo tudi predložene dokaze glede nakupa parcele 289/2 k.o. .... v letu 1984, naknadno opravljene geodetske odmere in dejstvo, da omenjena parcela z v tem postopku spornima parc. št. 289/10 in 292/2 k.o. .... predstavlja enotno zemljišče z zgrajenim objektom. Ker med strankama ni sporno, da je prvotno parcelo kupila tožnica, ki se je tudi vknjižila v zemljiško knjigo, prav tako pa je sama vodila postopke glede pridobivanja dovoljenj za gradnjo in sodelovala pri geodetski odmeri, ni logično, zakaj bi glede novo odmerjenih zemljišč, ki so bila glede na preozko parc. št. 289/2 k.o. .... za izgradnjo vikenda potrebna, do kupoprodajne pogodbe prišla s prevaro. Glede na celoten potek pridobivanja zemljišč in dovoljenj za gradnjo in glede na časovno sosledje je bolj verjetna izpovedba tožnice, na katero se glasita tudi kupoprodajna pogodba z dne 9.10.1997 in potrdilo o plačilu kupnine, da je bila v dobri veri, da je je s tem pridobila lastninsko pravico, kot pa nasprotne navedbe toženca o prevari tako njega, kot tudi prodajalke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb prič A. K. in J. K. na strani 9 in 10 sodbe in se v izogib povzemanju nanjo v celoti sklicuje. Tudi morebitna razlika glede višine zneska kupnine v potrdilu o plačilu kupnine in kupoprodajni pogodbi na prevaro ne kaže, saj je tožnica ob zaslišanju pojasnila, da je bil v pogodbi zapisan drugačen znesek iz davčnih razlogov. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da sodišče dokazov glede pridobivanja dovoljenj za gradnjo ne bi smela upoštevati, saj se nanašajo na drugo parcelno številko, pri čemer po drugi strani toženec sam zatrjuje, da je prav gradnja vikenda na podlagi teh pridobljenih dovoljenj tista, ki kaže na njegovo lastninsko pravico. Neizkazane pa so ostale tudi trditve toženca, da je tožnico kot hčerko poslal po potrdilo o plačilu kupnine, slednja pa ga je prevarala in dosegla izdajo potrdila na svoje ime. Te navedbe tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot zavajanje toženca, ki skuša v postopku zasledovati predvsem svoje koristi. Pritožnik nadalje opozarja, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in sicer določil gradnje na tujem svetu. Po določilu 24. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času izvedene gradnje in na katerega se smiselno sklicuje tožena stranka, je v primeru, če je graditelj gradil na tujem zemljišču, ta lahko pridobil lastninsko pravico na gradbenem objektu ter na zemljišču, potrebnem za redno rabo tega gradbenega objekta zgolj, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da ni vedel za kupoprodajno pogodbo, glasečo na tožnico (stran 8 in 11 sodbe), s takšno dokazno oceno pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, toženec ni izkazal temeljne predpostavke za pridobitev lastninske pravice po 24. členu ZTLR, torej svoje dobre vere. Pritožbene navedbe glede nepravilne uporabe določb o gradnji na tujem svetu se tako izkažejo za neutemeljene, kar se nanaša tudi na trditev, da sodišče ni ugotavljalo, na katerih parcelah vikend dejansko stoji. Pritožba nadalje graja s strani tožnice predložene dokaze, ki se nanašajo na plačilo stroškov in nekaterih gradbenih del na objektu, češ da se ne nanašajo na vtoževani parceli. V teh trditvah toženec prihaja sam s seboj v nasprotje, saj po drugi strani zatrjuje, da vikend v celoti stoji na parc. št. 289/10, računi pa se nanašajo na gradnjo vikenda. Sicer pa glede na družinski dogovor o lastništvu parcel s strani tožnice, ki ga je kot rečeno sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, niti ni pomembno, kdo in v kakšni meri je v nepremičnine vlagal. Z vlaganji je namreč mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini le na podlagi dogovora, ta pa je bil tak, da postane lastnica tožnica. Drugače ne izhaja niti iz postopka pod opr. št. P 140/2004, ki ga v pritožbi omenja toženec, saj priznanje tožnice, da ima toženec na vikendu posest, še ne pomeni, da je njegova posest dobroverna, poleg tega pa je toženec v omenjenem postopku tudi zatrjeval, da posest izvršuje na podlagi sklenjene najemne pogodbe, česar pa pritožba seveda ne povzema. Pritožnikova graja dokazne ocene se nanaša tudi na izpovedi prič V. B., T. L., B. J., S. F., F. P., I. S. in M. C. Priči V. B. je sodišče sledilo, da je imel toženca zaradi angažiranja pri gradnji vikenda za lastnika nepremičnine, da pa bi priča vedela kaj o dogovorih znotraj družine o lastništvu, tudi pritožba ne zatrjuje. Enako velja za T. L., ki je v postopku zgolj pavšalno zatrdil, da je lastnik parcel toženec, to pa je konkretiziral s tem, da mu je o tem povedal prodajalec K. že v času spora s tožnico. Da bi bila priča seznanjena o dogovorih med strankama v 80. letih, pritožba ne navaja. Izpoved B. J. se je nanašala na parc. št. 289/2 k.o. ..., pri čemer pa je priča izpovedala, da je parcelo prodala tožnici, ki je nastopila kot kupec. Ta izpoved v ničemer ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča, ki se nanaša na parc. št. 292/2 in 289/10 k.o. ...., enako pa tudi ne izpovedi S. F. in F. P. Sodišče prve stopnje pa je tudi z zadostno mero kritičnosti ocenilo izpovedi M. C. in I. S. Predvsem slednja kot bivša žena toženca je namreč edina poleg pravdnih strank lahko izpovedala o dogovoru glede lastništva parcel, v tem delu pa sodišče tudi ni imelo razlogov, da ji ne bi verjelo. Njena izpovedba v tem delu tudi ni mogla biti v nasprotju z izpovedbami drugih prič, saj te o dogovorih med strankama niso vedele ničesar, potrjena pa je tudi z listinskimi dokazi, ki kažejo na to, da je kot kupec nepremičnine in pri pridobivanju vseh potrebnih dovoljenj vedno nastopala tožnica in ne toženec. Toženec je v postopku res predlagal izvedenca gradbene stroke, ki naj oceni vrednost hiše in zemljišča, vendar zgolj po potrebi, pri čemer ni navajal, da je z izgradnjo vikenda postal lastnik zemljišča zaradi ustvaritve nove stvari. Dokazni predlogi pravdnih strank morajo biti natančno določeni, pri čemer mora iz trditvene podlage izhajati, kaj stranke želijo z njimi dokazovati. Zato sodišče dokaznega predloga, ki je podan zgolj po potrebi, ni dolžno upoštevati. V danem primeru pa, glede na že obrazloženo, da toženec ni izpolnil pogojev za izvirno pridobitev lastninske pravice zaradi gradnje na tujem svetu, izvedba omenjenega dokaza tudi ni bila potrebna. Ne drži tudi trditev toženca, da bi tožnica morala izkazovati svojo dobrovernost, glede na to, da ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Poleg tega je tožnica dobrovernost izkazala že s predložitvijo ustreznih listin, do katerih po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni prišla s prevaro. Pritožba zgolj pavšalno graja odločitev o pravdnih stroških češ, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče v sodbi res ni zapisalo, katere stroške vse je tožnici priznalo, je pa to razvidno iz odmere na predloženem stroškovniku. Izrecno pa je sodišče navedlo, katerih stroškov tožnici ni priznalo, zato ne drži, da odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je pritožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice tožnice na vtoževanih parcelah, neutemeljena. Zato je v tem delu sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te ji je pritožbeno sodišče odmerilo po priglasitvi v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo ter predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo in stroške sodne takse. Skupaj odmerjeni stroški odgovora na pritožbo znašajo 405,15 EUR, te pa je dolžan toženec tožnici povrniti v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.