Jedro

Pravilna je odločitev, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičninah na originaren način na podlagi zakona, s priposestvovanjem po izteku 10 let (43. člen SPZ v zvezi s tretjim odstavkom 28. člena ZTLR) - torej leta 1995.

Izrek

Revizija proti sklepu o stroških se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica nepremičnin: parcel št. 289/10 travnik, 279 m2, in 292/2 – pašnik, 154 m2, vpisanih v vložku št. 346 k.o. ..., kar je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan priznati in tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis v zemljiško knjigo, sicer jo bo nadomestila sodba. Odločilo je tudi o plačilu pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi se je pritožil toženec in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v tistem delu, ki tožencu nalaga izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, sicer jo bo nadomestila sodba. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo in odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v novo odločanje. Kot zmotno uporabo materialnega prava navaja napačno uporabo 43.- 46. člena SPZ, kjer je treba za priposestvovanje dokazati dobro vero, lastniško posest in pretek časa. Po njegovem tožnica ni uspela dokazati dobre vere in tega, da bi bila lastniška posestnica vikenda, saj je vseskozi tožencu priznavala višjo pravno oblast in je posest vikenda izvrševala preko očeta – toženca. Ker je sodišče napačno uporabilo določila o dokaznem bremenu, je prišlo do napačnih zaključkov o njeni dobrovernosti. Trdi, da je tožnica vedela, da je toženec plačal kupnino za sporni parceli in poudarja, da gradbena dokumentacija in računi, ki se nanašajo na parcelo št. 289/2 k.o. ... ne morejo služiti kot dokaz za priposestvovanje tožničine lastninske pravice, ker ta gradnja ni predmet postopka v sporu za parceli št. 2892/2 in 289/10 k.o. ... Pri tem ni mogoče očitati tožencu, da ni poskrbel za vpis lastninske pravice na spornih parcelah v zemljiško knjigo, saj tega ni storila niti tožnica, ki je vedela, da za prenos lastninske pravice ne zadostuje pogodba, kar izhaja iz tega, da je poskrbela za vpis svoje lastninske pravice na parceli št. 289/2 k.o. ... Tudi to, da je v zemljiški knjigi preverjal vpis lastninske pravice na posameznih parcelah, tožniku ni mogoče šteti v škodo. Končno navaja svoje nestrinjanje z razlago v sodbi, da med pravdnima strankama ni spora glede parcele 289/2 k.o. ..., saj je on plačal kupnino in je tožničina lastninska pravica na tej parceli sporna. Razlaga, da je bil ves čas prepričan, da gradi vikend na svojem zemljišču, saj je plačal kupnino, le formalnosti ni nikoli uredil. Skrb za „urejanje papirjev“ je prepustil tožnici, ki jo je tudi pooblastil, da je šla k prodajalki po potrdilo o plačilu kupnine, kar pa je zlorabila in sklenila pogodbo v svojem imenu. Zanika kakršenkoli družinski dogovor, da bo tožnica lastnica spornega vikenda, katerega gradnjo je v celoti organiziral in financiral toženec. Dodaja, da je vikend gradil on sam in da tožnica ni nasprotovala gradnji. Ker je vikend presegel vrednost zemljišča, je toženec ustvaril novo stvar in je postal lastnik tudi na podlagi 24. člena ZTLR. Glede zatrjevanih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pa toženec ne pojasni, za katere bistvene kršitve postopka naj bi šlo, temveč pogosto izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje (navajanje izpovedi P. P., A. K., I. S., J. K., V. B., T. L., S. Ž., F. P. ter tožnice in njenega moža). Med kršitvami postopka je mogoče izluščiti le očitek kršitve o dokaznem bremenu, kjer toženec trdi, da je tožnica prišla do kupoprodajne pogodbe za sporni parceli s prevaro in da ni dokazala svoje dobrovernosti. Navaja, da mora priposestvovalec, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, dokazati svojo dobro vero in ne obratno. Zato sodiščema očita tudi napačen zaključek, češ da mu ni uspelo dokazati, da ni vedel za kupoprodajno pogodbo, v kateri sta napisani tožnica kot kupovalka in Ana Kržišnik kot prodajalka. Na koncu še navaja, da ni mogel preveriti, kakšne pravdne stroške je priglasila tožnica in kakšne stroške ji je sodišče priznalo.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Kolikor se revizija nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ker revizija v tem delu ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila pravdnima strankama že omogočena ustavno varovana pravica do pravnega sredstva. Zato je mogoče vložiti revizijo samo izjemoma, v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. V prvem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija dovoljena proti sodbi, izdani na drugi stopnji, medtem ko je odločitev o pravdnih stroških sklep, ki je vključen v sodbo. Proti sklepom je revizija dovoljena samo v tistih primerih, ki so navedeni v 384. členu ZPP, toda sklep o stroških ni med njimi, saj ne gre za sklep, s katerim bi se pravdni postopek končal, niti za sklep, s katerim bi sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo oziroma bi potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe. Gleda na to je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP s sklepom zavrglo ta del revizije.

7. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje ni utemeljena.

8. Uvodoma je treba pojasniti, da z revizijo tudi ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz vseh razlogov, ki so dovoljeni v pritožbi proti prvi sodbi. Ker revizijo lahko vloži le strokovno usposobljena oseba, Vrhovno sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizija, ki izpodbijani sodbi očita bistvene kršitve pravil ZPP, teh ne navaja niti opisno, niti s členom ZPP, temveč pogosto le začenja stavek, češ da se sodišče druge stopnje ni izjavilo o pritožbenih navedbah v zvezi s izpovedjo priče..., pri čemer po svoje povzema izpoved in izvaja dokazno oceno. Tega revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker preizkusi le razloge, ki so navedeni v reviziji, in ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajanje izpovedi prič in svoje dokazne ocene ter ocenjevanja listinskih dokazov, pa je prav izpodbijanje dokazne ocene, na katero je revizijsko sodišče vezano. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi na straneh 6 in 7 v alinejah zapisalo ugotovljeno dejansko stanje in pritožbeno sodišče je to oceno v celoti potrdilo, ko je zlasti na koncu 5. strani in na 6. strani izrecno zavrnilo pritožbene navedbe v zvezi s predloženo listinsko dokumentacijo in izpovedmi posameznih prič.

9. Prav tako je treba pojasniti, da sodišče sodi v mejah tožbenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člena ZPP). V obravnavanem primeru je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da je priposestvovala parceli št. 289/10 in 292/2 k.o. ..., zato odločitev sodišča ne more posegati v lastninsko pravico na parceli 298/2 k.o. ... in ni pomembno, ali toženec meni, da je lastništvo sporno ali ne. Dejstvo je, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tožnica in da sodišče ni ugotovilo, da bi v zvezi s tem tekla kaka pravda. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer ugotavljali okoliščine v zvezi z gradnjo vikenda, ker sta ugotovili, da sta sporni parceli skupaj s tožničino parcelo št. 289/10 k.o. ... enotno zemljišče z urejenim dostopom. Pri tem je tožnica trdila, da del vikenda stoji tudi na eni od spornih parcel, toženec pa je temu oporekal in trdil, da stoji le na parceli št. 298/2 k.o. ... Če bi veljala toženčeva trditev, potem je vse dokazovanje v zvezi s tem, da je on vodil in organiziral gradnjo vikenda brez pomena, če drži tožničina trditev, pa je treba upoštevati listinske dokaze v zvezi z lastništvom parcele in gradbeno dokumentacijo, kot sta storili sodišči prve in druge stopnje (slednje je to lepo pojasnilo na 4. strani obrazložitve sodbe). Toženčevih navedb, češ da je on gradil vikend in da je po 24. členu ZTLR postal lastnik z gradnjo na tujem svetu, v tej pravdi ni mogoče upoštevati iz razlogov, ker v zvezi s tem ni tožbenega zahtevka, saj tožnik ni vložil nasprotne tožbe. Sicer pa sta sodišči prve in druge stopnje itak ugotovili, da je toženec vodil in organiziral gradnjo, vendar predvsem iz razloga, ker je pri gradnji angažiral prijatelje, znance in druge, ki so bili tudi obrtniki in so mu dela izvajali večinoma kot proti uslugo ali kot prijateljsko pomoč in da ni bil v dobri veri, da gradi zase, temveč se je zavedal, da gradi za hčer.

10. Sodišči prve in druge stopnje nista kršili določil o dokaznem bremenu, saj sta na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka obe ugotovili, da je bila tožnica med tekom priposestvovalne dobe v dobri veri, da je lastnica spornih parcel. Tožnica je po družinskem dogovoru o gradnji vikenda na S. in temu, da bo lastnica, najprej 7. 12. 1984 odkupila parcelo št. 298/2 k.o. ... za gradnjo vikenda od J. Ko se je izkazalo, da je parcela preozka, je prišlo do dogovora z A. K., da sme uporabiti tudi njeni parceli in da bodo pozneje odmerili zemljišče. To je bilo potrjeno s kupoprodajno pogodbo z dne 9. 10. 1987 med njo (kot kupovalko spornih zemljišč) in A. K. (kot prodajalko) za parceli št. 289/10 in 292/2 k.o. ... Sodišči nista verjeli toženčevim trditvam o prevari, ker je bila pogodba za sporni parceli potem, ko je bilo urejeno vse potrebno v zvezi s predkupno pravico občine, overjena pri pristojnih organih in je bila izpolnjena.

11. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. V času vložitve tožbe in teka pravdnega postopka je priposestvovanje urejal Stvarnopravni zakonik (SPZ),(3) ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. Stvarnopravni zakonik omogoča pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen SPZ). Tožnica, ki je zahtevala ugotovitev da je lastnica parcel št. 289/10 in 292/2 k.o. ..., je uveljavljala pridobitev na podlagi zakona - s priposestvovanjem. Stvarnopravni zakonik v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. Ker pa sta sodišči ugotovili, da je tožnica nastopila posest na sporni nepremičnini že leta 1985, sta pravilno upoštevali tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR),(4) ki je v drugem odstavku 28. člena predpisal, da pridobi dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Tako je pravilna odločitev, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na parcelah št. 289/10 in 292/2 k.o. ... na originaren način na podlagi zakona, s priposestvovanjem po izteku 10 let (43. člen SPZ v zvezi s tretjim odstavkom 28. člena ZTLR) - torej leta 1995. 12. Tako se izkaže, da sodišče druge stopnje ni storilo v reviziji zatrjevanih kršitev in da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP. S tem je zavrnilo tudi toženčev predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 18/2002 – 18/2007 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 6/1988 – 36/1990