Jedro

Izjema iz tretjega odstavka 823. člena OZ agentu zagotavlja provizijo tudi brez njegovega posredovanja, ko je s pogodbo omejen teritorialno ali personalno. Razlog te izjeme je agentova omejitev, njen namen pa preprečiti, da bi naročitelj brez odmene žel koristi zastopnikovega prizadevanja. V konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Nasprotno – agentov položaj je bil celo okrepljen, omejen pa je bil naročnik, saj je bil tožnik njegov izključni agent. V zadevi je odločilna ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je tudi zastopnik kršil agencijsko pogodbo, saj ni več skrbel za naročiteljeve interese, oziroma da druga pogodba ni bila rezultat tožnikovih poslov.

Na zastopniku je dokazno breme, da dokaže okoliščine upravičenosti do provizije, torej v konkretnem primeru, da je tožnik vložil določen trud oziroma prizadevanje za sklenitev pogodbe toženca s B.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 756,00 EUR stroškov odgovora na revizijo. Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo od zamude dalje dolžna plačati še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, naj tožniku plača 1.161,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 9.120,00 EUR s pripadki) pa je zavrnilo. Pojasnilo je, da tožnik (agent igralcev z licenco Nogometne zveze Slovenije) od toženca (poklicnega igralca nogometa) na podlagi pogodbe o ekskluzivnem zastopanju za obdobje od 20. 4. 2003 do 20. 4. 2005 upravičeno zahteva plačilo provizije (20 % osnovnega letnega skupnega dohodka igralca) za dosego sklenitve pogodbe s klubom A. (1.161,30 EUR), medtem ko mu ne gre provizija za pogodbo, ki jo je s klubom B. sklenil toženec sam (9.120,00 EUR). Po sklenitvi prve pogodbe namreč tožnik ni več izpolnjeval obveznosti iz pogodbe o zastopanju, ni skrbel za toženčeve interese, druga pogodba pa tudi ni rezultat tožnikovih poslov. Toženec je sicer s sklenitvijo druge pogodbe kršil pogodbo o ekskluzivnem zastopanju, vendar tožnik ni trdil, da bi od te pogodbe odstopil, ni zahteval odškodnine, niti ni dokazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Kršitev ekskluzivnega zastopanja sama po sebi še ne utemeljuje provizije (izpolnjeni morajo biti še nadaljnji pogoji iz določbe 823. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), prav tako pa tudi ni bila dogovorjena morebitna pogodbena kazen.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Kot je pojasnilo, pomenita določbi tretjega in četrtega odstavka 823. člena OZ izjemo od pravila, da je provizija plačilo za doseženi uspeh zastopnika, ki pa mora dokazati, da je kljub temu upravičen do provizije. To velja tudi v primeru dogovora o ekskluzivnem zastopanju, ko je zastopnik do plačila upravičen le, kadar že vloži določen trud oziroma prizadevanje v sklenitev pogodbe. To se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj tožnik ni več skrbel za interese toženca (814. člen OZ) in je s tem kršil pogodbena določila agencijske pogodbe (11. člen Pravilnika o agentih igralcev - v nadaljevanju Pravilnik).

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 210/2011 dopuščena glede pravnega vprašanja, ali ima naročiteljev izključni zastopnik pravico do provizije za pogodbe, pri katerih ne posreduje, temveč jih naročitelj sklene samostojno.

4. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da gre v konkretnem primeru za t. i. provizijo za direktne posle. Čeprav OZ o tem nima izrecnih določb, ta velja tudi v primeru dogovora o izključnosti zastopanja, ker je pravzaprav ožja možnost od te, ki jo je sprejela naša zakonodaja in ki jo alternativno predvideva Direktiva EU (86/653). Sodišče druge stopnje je povsem v nasprotju z navedeno pravno podlago zaključilo, da je zastopnik tudi v teh primerih upravičen do provizije le, če to dokaže. Nadalje trdi, da je dogovor o plačilu za zastopnikovo storitev kot tudi obseg zastopnikovega dela stvar pogodbene volje strank. Iz nikjer ne izhaja, da bi moral zastopnik dokazovati upravičenje do provizije, saj je ravno izjema namenjena zaščiti interesa zastopnika, ko naročitelj agencijsko pogodbo kljub izključnosti krši. V drugi svoji sodni zadevi VSL II Cp 2565/2010 z dne 6. 10. 2010 je sodišče potrdilo sodbo, s katero mu je bila priznana provizija, ker je naročitelj sam sklenil pogodbo z drugim slovenskim klubom. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizije.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki. V svojem odgovoru predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik v reviziji navaja, da gre za t. i. provizijo za direktne pravne posle in da je sodišče povsem v nasprotju z navedeno pravno podlago zaključilo, da je zastopnik tudi v teh primerih upravičen do provizije le, če to dokaže. Pri tem se sklicuje tudi na članek Vanje Verdel Kokol o proviziji v pogodbi o trgovskem zastopanju ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2565/2010 z dne 6. 10. 2010 (tu je bila izključnost dogovorjena tudi teritorialno), tožbenemu zahtevku pa je bilo v celoti ugodeno.

8. Vprašanje provizije je eno najpomembnejših vprašanj, ki jih morata principal in zastopnik v pogodbi natančno opredeliti. Izjema iz tretjega odstavka 823. člena OZ agentu zagotavlja provizijo tudi brez njegovega posredovanja, ko je s pogodbo omejen teritorialno ali personalno. Razlog te izjeme je agentova omejitev, njen namen pa preprečiti, da bi naročitelj brez odmene žel koristi zastopnikovega prizadevanja (ker lahko slednji posle sklepa le na določenem področju ali le z določenimi strankami, bo moral bolj zavzeto iskati odjemalce, kar povečuje verjetnost, da bo zaradi njegovega poprejšnjega delovanja naročitelj sam lahko neposredno sklenil pogodbo s tretjimi osebami). V konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Nasprotno – agentov položaj je bil celo okrepljen, omejen pa je bil naročnik, saj je bil tožnik njegov izključni agent. 9. V zadevi je odločilna ugotovitev sodiščih nižjih stopenj, da je tudi zastopnik kršil agencijsko pogodbo, saj ni več skrbel za naročiteljeve interese, oziroma da druga pogodba ni bila rezultat tožnikovih poslov. Tudi avtorica članka, na katerega se sklicuje revident, pravilno ugotavlja, da ima v primeru, ko zastopnik svojo dejavnost dolgoročno načrtuje, poskrbi za ustrezno propagando principalovih proizvodov, raziskuje trg in gibanje cen, legitimno pravico tudi pri direktnih poslih zahtevati plačilo provizije. Ničesar od tega pa tožnik od sklenitve pogodbe toženca z nogometnim klubom A. naprej ni počel. Pravilno je torej stališče izpodbijane sodbe, da je na zastopniku dokazno breme, da dokaže okoliščine upravičenosti do provizije, torej v konkretnem primeru, da je tožnik vložil določen trud oziroma prizadevanje za sklenitev pogodbe toženca s B. Do tega po ugotovitvah sodišča ni prišlo, ker tožnik ni več skrbel za interese toženca, kot določa 814. člen OZ, s tem pa je kršil določbe agencijske pogodbe (11. člen Pravilnika o agentih igralcev). Odgovor na revizijo pa tudi pravilno opozarja, da sodba višjega sodišča v drugi zadevi s to ni primerljiva, saj iz nje ne izhaja nič o zastopnikovih kršitvah svojih obveznosti do igralca.

10. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 756,00 EUR (630,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 20 % DDV). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnik v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan tožencu plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).