Jedro

Predmet spora v tej zadevi je torej pogodbeni odnos med agentom in igralcem nogometa, ki sta ga uredila s tipsko pisno pogodbo, ki jo je predpisoval Pravilnik o agentih igralcev, ki ga je sprejela NZS kot članica Mednarodne nogometne zveze FIFA. Iz vsebine pogodbe, ki se med ostalim sklicuje na navedeni Pravilnik o agentih igralcev izhaja, da je pogodba sklenjena za 24 mesecev ter da sta se pogodbenika dogovorila za provizijo v višini 20 % od letne bruto osnovne plače igralca, katera pripada igralcu na osnovi pogodbe o zaposlitvi, o kateri se je dogovoril zastopnik igralcev. Pogodbenika sta nadalje soglašala, da se pravice do posredovanja prenesejo ekskluzivno na zastopnika igralcev. Glede na takšna pogodbena določila je po pravni naravi pogodbo mogoče umestiti med pogodbo o naročilu in pogodbo o trgovskem zastopanju, pri čemer je po vsebini bližja slednji, ki je urejena v določbah 807 do 828 OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka 350,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.161,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 09. 2003 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.029,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Dejstvo, da pri sklenitvi pogodbe z NK P. C. tožnik ni sodeloval, ne izključuje toženčeve obveznosti plačila provizije. Pravno podlago za dolžnost izplačila provizije določa 3. odstavek 823. člena OZ. Pravdni stranki sta tudi dogovorili ekskluzivno zastopanje. Gre za dogovor, ki je omejil pravice naročitelja do te mere, da je lahko pogodbe z nogometnimi klubi sklepal le preko zastopnika oz. z njim. Dogovor o ekskluzivnem zastopanju pomeni odmik od zakonskih določil o agencijski pogodbi, specifičen dogovor, ki napotuje na smiselno uporabo 3. odstavka 823. člena OZ. Ker se sodišče o pravni naravi dogovora ekskluzivnega zastopanja ni opredelilo, čeprav bi se moralo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Za opredelitev pravne narave dogovora o ekskluzivnem zastopanju bi moralo sodišče izvesti tudi dokaz z zaslišanjem priče B. M. Glede vprašanja, ali je tožnik izpolnjeval pogodbo o zastopanju tudi po sklenitvi pogodbe z NK K. je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik poudarja, da je za presojo njegovega izpolnjevanja pogodbe o zastopanju bistvena tudi volja in ravnanje toženca. Tožnikove trditve o izpolnjevanju pogodbe o zastopanju bi podprla izpovedba priče A. J., ki ga sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. Sodišče je sledilo toženčevi izpovedi, pri čemer mu je verjelo le v tej točki, v ostalih pa ga je ocenilo kot neverodostojnega in zaključilo, da tožnik pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjeval. Dejstvo, da toženec tožnika kot ekskluzivnega zastopnika ni obvestil o sklenitvi pogodbe z NK P. C., kaže na toženčev nekorekten odnos. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj ugotavlja, da je tožnik upravičen do plačila 3.947,84 EUR, prisodilo pa mu je zgolj 1.161,30 EUR.

Toženec v odgovoru na pritožbo zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodbi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, konkretno kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ta naj bi bila v neskladju med izrekom in obrazložitvijo sodbe, češ da je tožniku prisojeno zgolj 1.161,30 EUR, v obrazložitvi pa ugotovljeno, da je upravičen do plačila 3.937,84 EUR. Vendar iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o podlagi in višini zastopniške provizije, ki izvira iz dveh različnih pogodb o igranju nogometa. Kot navaja tožeča stranka v tožbi, gre za dolg do toženca v znesku 1.161,30 EUR na podlagi zastopanja pri sklenitvi pogodbe o igranju nogometa s F. C. K. ter v znesku 9.120,00 EUR na podlagi sklenjene pogodbe z nogometnim klubom C. P. iz C. Čeprav se pri obeh zneskih sklicuje na kršitve pogodbe o zastopanju, gre za dve samostojni terjatvi. Zato tožnik ni upravičen in ne more zahtevati višjega zneska od tistega, kot ga je zahteval za zastopanje pri prvi pogodbi in ki mu je bil z obravnavano sodbo že pravnomočno dosojen. Pritožba nadalje uveljavlja bistveno kršitev v tem, da se sodišče ni opredelilo o pravni naravi dogovora ekskluzivnega zastopanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe obravnavalo navedeno klavzulo in se o njej opredelilo, pri čemer se ni spuščalo le v presojo, ali je bila dogovorjena le prepoved zastopanja po drugem zastopniku ali tudi prepoved sklepanja pogodb s strani naročnika samega. Ker tudi pritožbeno sodišče sodi, da to dejstvo ni odločilno v sporu, uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena.

V ostalem pritožba predvsem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zaključka, da tožnik ni izpolnjeval pogodbe o zastopanju in kot agent toženca ni skrbel za njegove interese ter da je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni uporabilo določbe 3. odstavka 823. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev v tem sporu, so sledeče: pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zastopanju z dne 20. 04. 2003 in istega dne še pogodbo o zastopanju z datumom 21. 04. 2005 in sicer tožnik kot FIFA agent igralcev z licenco NZS, toženec pa kot igralec nogometa s statusom poklicnega športnika; toženec je dne 01. 09. 2003 sklenil pogodbo o igranju nogometa z nogometnim klubom F. C. K., pri kateri je kot njegov zastopnik sodeloval tožnik; tožnik ni sodeloval kot zastopnik toženca pri nadaljnjih dogovorih med tem klubom in tožencem o prekinitvi pogodbe, niti ni sodeloval pri sklenitvi nove pogodbe o igranju z nogometnim klubom C. P. iz C.; toženec je kršil pogodbeno določbo o ekskluzivni pravici posredovanja igralca; tožnik ni izpolnjeval pogodbe o zastopanju, ker kot agent ni skrbel za interese toženca.

Predmet spora v tej zadevi je torej pogodbeni odnos med agentom in igralcem nogometa, ki sta ga uredila s tipsko pisno pogodbo, ki jo je predpisoval Pravilnik o agentih igralcev, ki ga je sprejela NZS kot članica Mednarodne nogometne zveze FIFA. Iz vsebine pogodbe, ki se med ostalim sklicuje na navedeni Pravilnik o agentih igralcev izhaja, da je pogodba sklenjena za 24 mesecev ter da sta se pogodbenika dogovorila za provizijo v višini 20 % od letne bruto osnovne plače igralca, katera pripada igralcu na osnovi pogodbe o zaposlitvi, o kateri se je dogovoril zastopnik igralcev. Pogodbenika sta nadalje soglašala, da se pravice do posredovanja prenesejo ekskluzivno na zastopnika igralcev. Glede na takšna pogodbena določila je po pravni naravi pogodbo mogoče umestiti med pogodbo o naročilu in pogodbo o trgovskem zastopanju, pri čemer je po vsebini bližja slednji, ki je urejena v določbah 807 do 828 OZ. Temeljna značilnost zastopniške pogodbe je namreč posredovanje in trajnost pogodbenega razmerja, pri čemer posredovanje pri zastopniški pogodbi pomeni, da zastopnik opravlja številna in različna dejanja, ki naj pripeljejo do sklenitve pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo. Člen 823 OZ določa zastopnikovo pravico do provizije. Ta pravica je vezana na sklenjen posel s posredovanjem zastopnika, velja pa tudi za tiste pogodbe, katere je naročitelj sklenil neposredno s strankami, ki jih je našel zastopnik (1. in 2. odstavek 823. člena OZ). Določbi 3. in 4. odstavka 823. člena OZ, ki predvidevata plačilo provizije tudi za pogodbe, pri katerih zastopnik ni posredoval, niti ni našel strank, pomenijo izjemo od pravila, da je provizija plačilo za uspeh, ki ga doseže zastopnik. Seveda pa je na zastopniku dokazno breme, da dokaže okoliščine, da je kljub temu upravičen do provizije. Čeprav OZ o tem nima izrecnih določb, pa to velja tudi v primeru dogovora o ekskluzivnem zastopanju. Do provizije v takem primeru pa je zastopnik upravičen le, kadar že vloži določen trud oz. prizadevanje za sklenitev pogodbe. V obravnavani zadevi po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča do tega ni prišlo, ker tožnik ni več skrbel za interese toženca, kot določa 814. člen OZ, s tem pa kršil pogodbena določila agencijske pogodbe (11. člen Pravilnika o agentih igralcev). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in temelji na izpovedi pravdnih strank, pri čemer je poudarjeno, da se je tožnik z zastopanjem igralcev ukvarjal profesionalno, zato se ne more izgovarjati, da mu toženčevo nezadovoljstvo po sklenitvi pogodbe z NK K. ni bilo znano. Izvedbo dokazov z zaslišanjem prič B. M. in A. J. je sodišče utemeljeno zavrnilo in odločitev o tem tudi pravilno obrazložilo.

Pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, zato niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom in v zvezi z njim. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, zato je upravičena zahtevati povrnitev pritožbenih stroškov, ki so razvidni iz stroškovnika v spisu in odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.