Jedro

Zakonske zamudne obresti so bile do 1. 1. 2007 predpisane le za denarne terjatve v domači valuti, dokler z zgoraj navedenim dnem ni začela veljati novela ZPOZMO-1A, ki je šele uvedla uporabo zakonske obrestne mere za tuje valute tudi za denarne terjatve v tuji valuti.

Izrek

I. Pritožba tožnika zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženca se delno ugodi in se v obrestnem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec od prisojenega zneska dolžan plačati zamudne obresti od 1. 10. 2003 dalje do 31. 12. 2006 po obrestni meri kot obrestujejo hranilne vloge kot so se obračunavale za hranilne vloge v USD, vezane na leto dni, od 1. 1. 2007 pa zakonite zamudne obresti.

V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožbi toženca zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 11. 2013 se ugodi in se pod tč. II. sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Toženec je dolžan sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 821,00 EUR plačati v 5 zaporednih mesečnih obrokih po 164,20 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo po poteku roka, določenega v plačilnem nalogu, ostale štiri obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu v naslednjih štirih mesecih. Neplačane obroke bo sodišče prisilno izterjalo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v drugem odločanju ponovno zavrnilo primarni zahtevek za plačilo 1.278.695,71 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, podredni zahtevek za plačilo 1.255.632,39 EUR prav tako z ustreznimi zamudnimi obrestmi, ugodilo pa je tretjemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 481.861,83 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2003 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. S posebnim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodnih taks in predlog za obročno plačilo takse za odgovor na pritožbo.

2. Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki v pritožbi predlagata ustrezno spremembo sodbe oziroma v izpodbijanih delih razveljavitev in vrnitev prvemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, saj je dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti, saj sodišče samo ugotavlja, da je toženec preslepil tožečo stranko, da želi od nje odkupiti terjatev do S. in za to plačati kupnino, čeprav tega namena ni imel in je prevaral tožečo stranko. Aktivno ravnanje toženca pri preslepitvi izpolnjuje znake protipravnega ravnanja, ki je potrebno za odškodninsko odgovornost. Škoda zaradi preslepitve je enaka znesku, ki ga je toženi stranki plačal S. na podlagi poravnave. Toženec je ves denar, ki ga je prejel iz likvidacijske mase pozneje najdenega premoženja družbe T., d.o.o., prejel brez pravne podlage. V kolikor bi tožeča stranka vedela, da ji tožena stranka nima namena plačati, terjatve po pogodbi 526 pogodbe ne bi sklenila. Toženec je izkoristil neurejeno meddržavno situacijo, da je prevaral tožečo stranko, da je privolila v sklenitev pogodbe 526, pri čemer toženec nikoli ni imel namena izpolniti svoje pogodbene obveznosti. Prevara se je nadaljevala, ko je bila družba T. izbrisana iz sodnega registra in je toženec podpisoval anekse in brez zadržkov obljubljal plačilo. Med ravnanjem toženca in posledico je podana vzročna zveza. Škoda, ki je tožeči stranki nastala, je enaka znesku, ki ga je toženec plačal S. Do prekluzije v trditveni podlagi ni moglo priti, saj je tožeča stranka odgovorila na navedbe tožene stranke v peti pripravljalni vlogi. Utemeljen je tudi prvi podredni zahtevek, saj je toženec ves denar, ki ga je prejel iz likvidacijske mase pozneje najdenega premoženja družbe T. prejel brez pravne podlage.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se na določbo člena 183 ZPPSL ni mogoče sklicevati, ker je T. prenehal z izbrisom iz sodnega registra, določba člena 36 ZFPPod pa je bila z odločbo VS RS U-I 135/00 razveljavljena, tako, da pravne podlage o pravilih likvidacije ni mogoče uporabiti. Poleg tega bi bila tožba po členu 183 ZPPSL prepozna, trditveno in dokazno breme o pravočasnosti tožbe je na tožeči stranki in ne na tožencu. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo analogijo v zvezi s členom 3 in 5 ZGD-1. Aneksi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niso bili tisti, ki so izpostavljali obveznost družbe T., temveč se je z njimi le podaljševal rok za izpolnitev obveznosti in toženec ni prevzemal nikakršnih obveznosti v imenu družbe T. Ravnanja toženca tudi ni mogoče subsumirati pod pravila instituta spregleda pravne osebnosti, saj ZGD-1 takrat ni veljal, ZGD pa je zahteval oškodovanje svojih upnikov, ne pa tudi oškodovanja upnikov družbe, kot velja v režimu ZGD-1. Poleg tega pa uporaba instituta spregleda pravne osebnosti možna le v primerih, kadar obstajata družbenik in družba, ne pa v primerih, ko družbe sploh ni. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje o prenosu pogodbe v smislu člena 122 OZ oziroma člena 145 ZOR. S takim poslom bi se morali soglašati prenosnik, prevzemnik in sopogodbenik. To dejstvo bi morale zatrjevati stranke in v tem primeru tožeča stranka ni postavila trditve, da je toženec izjavil pogodbeno voljo, da prevzame pogodbo 526 in gre za sodbo presenečenja. Nadalje toženec navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju, saj gre za gospodarsko pogodbo, ne glede na sklenjene anekse, in velja triletni zastaralni rok. Toženec nadalje navaja, da pogodba 526 nima pravnega temelja, saj je neveljavna in nična, ker je bila terjatev do S. cedirana na T. že s pogodbo 420 in tožeča stranka s pogodbo 526 ni imela več kaj cedirati in sodišče o tem ni napravilo celovite dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je dopisu Odvetniške družbe G. tožeči stranki z dne 30. 9. 1999 pripisovala preveliko težo. Pravdni stranki sta pogodbo 526 šteli le za nekakšno vmesno začasno varianto in možnost za nadomestno izpolnitev v 6 mesecih, ne pa kot trajno nadomestilo sprva dogovorjene menjalne cesije po pogodbi št. 420. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obrestih, saj so te zastarele vsaj za obdobje do 3. 5. 2004, sodišče pa jih je prisodilo od 1. 10. 2003. Za tujo valuto veljajo zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2007, pred tem pa so veljale le za domačo valuto. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

5. Vsaka izmed pravdnih strank je odgovorila na pritožbo druge in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo v izpodbijanem delu.

6. Toženec v posebni pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za obročno plačilo sodne takse. V pritožbi toženec opisuje svoje premoženjsko stanje in prejemke ter navaja, da od prejemkov že plačuje mesečno 164,20 EUR za sodno takso v isti zadevi, za katero ga sedaj sodišče bremeni še za 821,00 EUR.

7. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena v obrestnem delu, pritožba zoper sklep pa utemeljena.

O pritožbah zoper sodbo

8. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje od toženca denarno terjatev iz treh podlag, primarno na podlagi odškodninske odgovornosti, sekundarno na podlagi neupravičene pridobitve in zaradi kršitve pogodbe 526, sklenjene med izbrisano družbo T., d.o.o., katere edini družbenik je bil in tožeča stranka o prodajni cesiji, s katero je tožeča stranka prodala T. za 500.000,00 US dolarjev svojo terjatev do S. in se je slednja zavezala navedeni znesek plačati tožeči stranki. T., d.o.o., je bil izbrisan iz sodnega registra in tožencu je bilo v likvidacijskem postopku izbrisane družbe izplačano 1.278.695,71 EUR. Nadalje iz predloženih listin izhaja, da je toženec kljub izbrisu družbe podpisal več aneksov, s katerimi je podaljševal rok za plačilo iz pogodbe 625 in s tem zlorabil pravno osebo, ki ni obstajala za oškodovanje tožeče stranke. Glede na pogodbeni odnos tožeča stranka od toženca ne more zahtevati več, kot se je izbrisana družba zavezala plačati tožeči stranki in je za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka nepomembno, koliko je izbrisana družba prejela v likvidacijskem postopku od S. Tožeča stranka hipotetično zahteva od toženca večji znesek, ki nima podlage glede na sklenjeno pogodbo 625. Toženec je na podlagi člena 26 ZFPPod v likvidacijskem postopku prejel korist že po razveljavitvi navedenega člena s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije in se nepošteno in neutemeljeno sklicuje na neustavnost navedenega člena. Sodišče prve stopnje glede na trditve pravdnih strank pravilno ni upoštevalo prepoznih trditev toženca, da je bila tožba vložena po preteku enoletnega prekluzivnega roka (člen 183 ZPPSL) in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, prav tako z razlogi izpodbijane sodbe glede spregleda pravne osebnosti kot drugega razloga, zakaj toženec odgovarja v konkretnem primeru. Toženec je po prenehanju T. sprejemal obveznosti za neobstoječo družbo in zato je njegovo ravnanje enako položaju, ko družbenik sprejema obveznosti za družbo, ki še ni ustanovljena (analogno izbrisana). S sklenitvijo aneksov je toženec prevzel obveznosti T. S takim načinom podpisovanja aneksov, s katerimi je podaljševal rok za plačilo iz pogodbe 526 je toženec zlorabil pravno osebo, ki ni obstajala za oškodovanje upnikov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec vstopil v položaj izbrisane družbe in je prevzete obveznosti iz aneksov dolžan izpolniti. Neutemeljene so zaradi tega pritožbene trditve, da toženec ni vstopil v pogodbene obveznosti izbrisane družbe in da tega tožeča stranka ni trdila, saj to ni stvar trditev, temveč materialnopravno vprašanje, o katerem je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Materialnopravno je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zastaranja, toženec je s tem, ko je podpisal štiri anekse, sprejel svojo samostojno obveznost in ne gre za gospodarsko pogodbo, temveč za pogodbo civilnega prava, za katero velja petletni zastaralni rok, ki pa v času vložitve tožbe še ni potekel, ker so bila zastaranja pretrgana z vsakim podpisom aneksa, nazadnje 6. 4. 2004, prav tako je neutemeljen ugovor zastaranja glede obresti.

9. Pritožba tožene stranke je utemeljena v obrestnem delu, saj so bile zakonske zamudne obresti do 1. 1. 2007 predpisane le za denarne terjatve v domači valuti, dokler z zgoraj navedenim dnem ni začela veljati novela ZPOZMO-1A (Ur. list RS, št. 105/2006), ki je šele uvedla uporabo zakonske obrestne mere za tuje valute tudi za denarne terjatve v tuji valuti.

10. Pritožbeno sodišče v celoti tudi sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je bila pogodba 526 navidezna in da naj bi bila resnična volja strank izražena v neveljavni cesiji 420. Če bi prišlo do realizacije navedene pogodbe 420, saj je družba T. tudi po podpisu pogodbe 420 še naprej nastopala kot upnik družbe Ž. iz Novega Sada v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem Sadu, ki še ni končana.

11. Glede na to, da gre za pogodbeni odnos med pravdnima strankama, v konkretnem primeru ne more iti za odškodninsko odgovornost toženca, saj tožeča stranka prevare ni dokazala, niti ni izpodbijala pravnega posla zaradi napak volje, iz istih razlogov tudi ne more iti za neupravičeno pridobitev, ker gre kot že omenjeno, za pogodbeno razmerje.

12. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti, pritožbi tožene stranke pa delno ugoditi v obrestnem delu (člen 353 in 358 ZPP).

O pritožbi toženca zoper sklep:

13. Toženec izpodbija sklep sodišča prve stopnje le v delu, ko je bil njegov predlog za obročno plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo zavrnjen.

14. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za obročno plačilo sodne takse z razlogom, da bo toženec sodno takso lahko plačal v enkratnem znesku. V sklepu, izdanem malo pred tem (3. 10. 2013) pa sodišče prve stopnje, ko je odločalo o toženčevem predlogu za obročno plačilo sodne takse za pritožbo ob istem premoženjskem stanju pa navaja nekaj povsem drugega in tožencu dovolilo obročno plačilo sodne takse za pritožbo. Nesprejemljivo je, da sodišče prve stopnje ob istem dejanskem stanju v razmaku manj kot dva meseca sprejme dve povsem kontradiktorni odločitvi. Toženčevi pritožbi je bilo ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja ugoditi in tožencu naložiti plačilo sodne takse v petih mesečnih obrokih po 164,20 EUR (člen 365 točka 3 ZPP).

15. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, prav tako z odgovorom na pritožbo nista ničesar pripomogli k razjasnitvi stvari in morata v posledici tega sami trpeti stroške, ki so jima v zvezi s tem nastali. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.