Jedro

Presoja družbenikove odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe izven določb ZFPPod.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu po spremembi v celoti glasi:

I. Toženčevi pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in V. točki izreka spremeni tako, da se ti točki po spremembi v celoti glasita: „Zavrne se drugi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 481.861,83 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2003 do plačila.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 25.253,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča družba je postavila več tožbenih zahtevkov: a. primarno je od toženca zahtevala plačilo 1.278.695,71 EUR in ga utemeljevala na njegovi odškodninski odgovornosti; b. prvič podredno je zahtevala plačilo 1.255.632,39 EUR (pravilno 1.225.632,39 EUR), za kolikor naj bi bil toženec obogaten; c. drugič podredno pa je zahtevala še plačilo kupnine v višini 500.000,00 USD.

2. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. Prvič je zavrnilo primarni in prvi podredni zahtevek, ugodilo drugemu podrednemu v višini 486.003,42 EUR, v presežku pa tudi tega zavrnilo. Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Drugič je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek v celoti, tožencu je po drugem podrednem tožbenem zahtevku naložilo plačilo v višini 481.861,83 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2003 dalje, za preostalih 18.138,17 USD s pripadajočimi obrestmi pa ga je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je spremenilo obrestni del odločitve, in sicer je toženec od naloženega zneska dolžan plačati zamudne obresti od 1. 10. 2003 do 31. 12. 2006 po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v USD, vezane na leto dni, od 1. 1. 2007 dalje pa zakonske zamudne obresti. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožeče družbe zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

4. Revizijo vlaga toženec. Najprej nasprotuje obstoju tožnikove terjatve, saj obstajata dve pisni pogodbi, tudi pred pogodbo št. 526 sklenjena pogodba št. 420, ki je po svoji vsebini menjalna. O njuni veljavnosti je med pravdnima strankama obstajal spor, ki ga sodišči nižjih stopenj nista rešili, niti dokazno ovrednotili in ne obrazložili. Ukvarjali sta se le z vprašanjem, ali je bila pogodba št. 526 simulirana. Ta pa je bila ob veljavni pogodbi št. 420 tudi brez pravne podlage, do česar se sodišči nižjih stopenj nista opredelili. Očita jima tudi pomanjkanje presoje pritožbenega ugovora, da je treba 6. člen pogodbe št. 526 o njeni 6 mesečni veljavnosti razlagati kot opcijsko pravico izbrisane družbe A., d. o. o., da namesto prenosa svoje terjatve do družbe B. tožeči družbi plača 500.000,00 USD in s tem sama zadrži terjatev do družbe B. S tem sta sodišči kršili njegovi pravici do izjave in pritožbe ter zmotno uporabili materialno pravo. Pritožbeno sodišče pa je povsem prezrlo tudi njegove očitke glede dokazne ocene o pravi volji pogodbenikov, podane na 8. do 11. strani pritožbe, le pavšalno je potrdilo pravilnost izvedene dokazne ocene. Nadalje nasprotuje tudi svoji pasivni legitimaciji, saj je bil 36. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je napotoval na uporabo 183. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 4. 11. 2002. Izpodbijani sodbi, ki ustavne odločbe nista upoštevali, sta zato v nasprotju z materialnim pravom, arbitrarni in samovoljni. Opozarja tudi na svoje pritožbene očitke na 2. in 3. strani pritožbe, s katerimi je nasprotoval zaključku o pravočasnosti tožbe, saj datum izbrisa družbe A., d. o. o., ni bil ugotovljen, tožnik pa ga ni niti zatrjeval, čeprav bi ga moral. Tudi ob njihovi zavrnitvi je pritožbeno sodišče kršilo njegovi pravici do izjave in do pritožbe. Nadalje nasprotuje še analogni uporabi 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), saj je ta jasno omejen na obdobje ustanavljanja družbe, aneksi pa tudi niso ustanovili nobene obveznosti izbrisane družbe, z njimi se je le podaljšal rok za izpolnitev terjatve. Razlagi o nastanku terjatve pripisuje tudi nasprotje v razlogih in protispisnost. Po njegovi oceni ugotovljenega podpisovanja aneksov o podaljšanju roka za plačilo pogodbene obveznosti ni mogoče subsumirati pod spregled pravne osebnosti, ki je možna le, če obstajata družbenik in družba. Opozarja tudi na drugačne zahteve ZGD-ja od poznejšega ZGD-1. Meni, da je s tem, ko je sodišče zaključilo, da je s sklenjenimi aneksi sam prevzel pogodbo št. 526, prekoračilo tožnikovo trditveno podlago. Zanj je tako izdana sodba sodba presenečenja, kršena pa njegova pravica do izjave. Meni, da to ni uporaba materialnega prava, kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, pač pa nedopustno ugotavljanje dejstev. Pravnoposlovne podlage njegove odgovornosti po njegovem mnenju ni. Ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno presodili tudi ugovor zastaranja. Pogodba št. 526 je gospodarska pogodba, ki s sklenitvijo aneksov ni postala navadna, saj ti niso vzpostavili nobene nove obveznosti. Status pogodbe se namreč presoja v času njene sklenitve, zanjo pa velja triletni zastaralni rok. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožeča družba na revizijo pravočasno odgovarja. Navaja, da toženec večinoma ponavlja svoje pritožbene razloge, ki so bili že zavrnjeni. Meni, da je odgovor o veljavnosti pogodbe št. 420 vsebovan v 62. točki sodbe sodišča prve stopnje, pred njo pa podana presoja vseh dokazov o tem vprašanju, in v 10. točki sodbe sodišča druge stopnje, v kateri pa je pisna napaka glede (ne)dokazanosti. Opozarja na opravljeno novacijo. Dodatno pojasnjuje, da toženec ni nikoli ravnal po pogodbi št. 420 in povzema ugotovljena dejstva, ki izkazujejo veljavnost pogodbe št. 526. Ocenjuje, da razveljavitev 36. člena ZFPPod ne vpliva na pravilnost uporabe 183. člena ZPPSL, saj je bil likvidacijski postopek zaključen še pred razveljavitvijo. Opozarja, da za izbris družbe A. ni vedela in da jo je v to napeljal toženec. Njegovo viciozno ravnanje pa gotovo pripelje do njegove odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, predvsem pa je prejel korist na podlagi 36. člena ZPPSL. Opozarja, da so bile toženčeve trditve o poteku enoletnega roka prepozne, strinja se z analogno uporabo 5. člena ZGD-1 in uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Izpostavlja, da toženec v pritožbi ni nasprotoval zaključku, da je s sklenitvijo aneksov izrazil svojo poslovno voljo in je kot fizična oseba sklenil pravni posel, ki ga je dolžan izpolniti, nasprotne trditve so torej nedopustne revizijske novote. S spremembo zavezanca se je spremenila tudi narava pogodbe, terjatev zato ni zastarana. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizijsko sporna le pravnomočna odločitev sodišč nižjih stopenj, da mora toženec tožeči družbi plačati kupnino v višini 481.861,83 USD z obrestmi, ki jo je iz naslova prodajne pogodbe št. 526 tožeča družba imela do izbrisane družbe A., d. o. o. S tem so začrtane tudi meje tega revizijskega preizkusa.

8. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja odločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP): - tožeča družba je imela do družbe C., d. d., terjatev v višini 815.759,24 USD z obrestmi; - z družbo A., d. o. o., je 29. 4. 1999 sklenila pogodbo o menjalni cesiji št. 420, s katero je opisano terjatev do družbe C., d. d., zamenjala za terjatev, ki jo je družba A., d. o. o., imela do družbe B.; - družbi sta 18. 6. 1999 sklenili še pogodbo št. 526 o prodajni cesiji, s katero je tožeča družba svojo isto terjatev do C., d. d., prodala družbi A., d. o. o., ta pa se je zanjo zavezala plačati kupnino v višini 500.000,00 USD (v nadaljevanju pogodba št. 526); - toženec je bil edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o.; - družba A., d. o. o., je bila 28. 8. 2001 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije; - toženec je v imenu družbe že po njenem izbrisu s tožečo družbo sklenil še štiri anekse k pogodbi št. 526 (21. 8. 2002, 21. 2. 2003, 25. 3. 2003, 6. 4. 2004), s katerimi sta podaljšala rok za izpolnitev obveznosti iz te pogodbe in/ali potrdila delno izpolnitev; - nad premoženjem izbrisane družbe A., d. o. o., je bil 22. 1. 2002 uveden likvidacijski postopek; - po njegovem zaključku 6. 3. 2003 je preostalo premoženje izbrisane družbe pripadlo tožencu; - tožeča stranka terjatve v višini 500.000,00 USD, ki jo je imela po pogodbi št. 526 do izbrisane družbe A., d. o. o., v likvidacijskem postopku nad premoženjem izbrisane družbe ni prijavila.

9. Sodišče druge stopnje je veljavnost pripisalo pogodbi št. 526. Ugotovljeno vsebino štirih aneksov k njej, sklenjenih po izbrisu družbe A., d. o. o., iz sodnega registra, pa okvalificiralo kot toženčev prevzem obveznosti izbrisane družbe oziroma njegovo samostojno pogodbeno zavezo, da bo tožeči družbi poplačal te obveznosti. Njihovo sklenitev je opredelilo tudi kot toženčevo zlorabo pravne osebe, na kateri je utemeljilo spregled pravne osebnosti (6. člen ZGD),(1) in kot podlago za analogno uporabo določb, ki urejajo odgovornost za obveznosti še ne vpisane družbe (3. člen ZGD), po katerih je tožencu pripisalo odgovornost tudi za obveznosti družbe po njenem izbrisu. Pritrdilo je tudi toženčevi odgovornosti po 36. členu ZFPPod v zvezi z določbami ZPPSL. Toženec v reviziji vsem tem materialnopravnim zaključkom sodišča druge stopnje obrazloženo nasprotuje in meni, da njegove odgovornosti za plačilo kupnine po pogodbi št. 526 ni. Revizijsko sodišče bo najprej preverilo te njegove pomisleke. Če toženec za obveznost družbe ne odgovarja, ni več pomembno, ali je sodišče druge stopnje pri odločanju zagrešilo tudi katero od očitanih procesnih kršitev.

O toženčevi odgovornosti kot odgovornosti družbenika izbrisane družbe, ki je prejel del njenega premoženja

10. Družba A., d. o. o., je bila izbrisana iz sodnega registra po določbah 3. poglavja ZFPPod (v nadaljevanju izbrisana družba). Posledice izbrisa in odgovornost družbenikov izbrisanih družb je urejal vanj umeščeni 27. člen.(2) Z izbrisom iz sodnega registra družba preneha (prvi odstavek 27. člena ZFPPod). Po določbi njegovega četrtega odstavka se je ob izbrisu družbe štelo, da so družbeniki oziroma delničarji (v nadaljevanju družbeniki) gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD, to je notarsko overjeno izjavo, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Upniki so lahko zahtevali plačilo svoje terjatve do izbrisane družbe neposredno od družbenikov v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Rok je prekluzivne narave,(3) po njegovem preteku upnik družbenikove odgovornosti torej ni mogel več uveljavljati, nanj pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Določbi četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod sta bili z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00, objavljeno 4. 11. 2002, razveljavljeni v delu, ki se nanaša na t. i. pasivne družbenike. Odgovornost za obveznosti izbrisane družbe je torej veljala le glede t. i. aktivnih družbenikov.(4) Uveljavljati pa jo je bilo treba pravočasno.

11. Toženec bi za obveznosti izbrisane družbe (tudi za plačilo kupnine po pogodbi št. 526) lahko odgovarjal kot aktivni družbenik, če bi tožeča družba to od njega zahtevala v enem letu od objave izbrisa družbe. Tožeča družba v konkretnem sporu njegove odgovornosti pravzaprav ni gradila na povzetih določbah, enoletni rok je tudi očitno zamujen.(5) Sodišči nižjih stopenj pa sta šteli, da nepravočasnost tožbe in morebitna toženčeva odgovornost po citiranih določbah ZFPPod nista odločilni. Toženec po oceni tožeče družbe in sodišč nižjih stopenj za obveznost izbrisane družbe odgovarja (tudi) po določbi 36. člena ZFPPod(6) v zvezi z določbo 183. člena ZPPSL. Za njih je bila tako odločilna le pravočasnost tožbe po ZPPSL.(7) Ker naj bi toženec prepozno ugovarjal prekoračitev enoletnega roka, določenega v ZPPSL, ki teče od objave obvestila v Uradnem listu Republike Slovenije o zaključku likvidacijskega postopka, je po oceni sodišč nižjih stopenj tožnikova tožba pravočasna.

12. Uporaba celotnega 3. poglavja ZFPPod, tudi spornega 36. člena, je bila z odločitvijo Ustavnega sodišča zadržana že 23. 5. 2002. Z odločbo U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, objavljeno 4. 11. 2002, pa je Ustavno sodišče navedeni člen v celoti razveljavilo. Določba je bila po njegovi oceni v nasprotju z ostalimi določbami ZFPPod. Tudi pozneje najdeno premoženje namreč preide na družbenike oziroma ostane njihovo, saj so njeni univerzalni pravni nasledniki.(8)

13. Razveljavljena določba predpisa ne more narekovati toženčeve odgovornosti. Te na podlagi določb ZPPSL tako ne more biti, že razveljavitev pa je dovolj za utemeljenost toženčevega očitka o napačni uporabi materialnega prava v tem delu. Revizijsko sodišče dodaja še, da razlaga, kot sta jo podali sodišči nižjih stopenj, da torej toženec za obveznosti izbrisane družbe odgovarja (tudi) po določbah ZPPSL, uveljavlja njegovo odgovornost za obveznosti izbrisane družbe izven določb ZFPPod. Zastavlja se vprašanje, ali sta sodišči nižjih stopenj družbenikovo odgovornost s tem nedopustno razširili. Odgovornost, ki jo določa ZFPPod, je namreč izjema od temeljnega načela, da družbeniki kapitalskih družb za obveznosti družbe ne odgovarjajo izven svojega deleža v njej. Izjemoma pa odgovarjajo zaradi vpliva, ki so ga imeli na poslovanje družbe, in le v določenem časovnem obdobju. Zato je treba k njihovi odgovornosti restriktivno pristopiti: le toliko, kolikor je izrecno določeno s prisilnimi pravnimi predpisi. Razlaga sodišč nižjih stopenj, da toženec ne glede na to, ali odgovarja kot (aktivni) družbenik po določbah ZFPPod, za obveznost izbrisane družbe odgovarja zaradi naknadno izpeljanega likvidacijskega postopka, v katerem je prejel preostalo premoženje družbe, takšno izjemoma določeno odgovornost presega. Po oceni revizijskega sodišča je zato v nasprotju s prisilnimi pravili in ni na mestu.

14. Drugačne odločitve ne narekuje niti ugotovljeno, da je toženec po izvedenem likvidacijskem postopku prejel preostalo premoženje družbe. S sodno odločbo, s katero je toženec dobil korist, ki je ostala po izbrisu pravne osebe, ni v ničemer odločeno o njegovi odgovornosti za dolgove izbrisane družbe. Tožeča družba bi opravljen postopek likvidacije sicer lahko izkoristila in v njem prijavila svojo terjatev, morebiti bi bila v njem tudi poplačana. Vendar svoje terjatve ni niti prijavila. Le prejem preostalega premoženja družbe toženčeve odgovornosti za njene obveznosti ne narekuje. Kot rečeno, premoženje izbrisane družbe bi mu pripadlo v vsakem primeru že na podlagi določb ZFPPod, le znotraj njih pa lahko tudi odgovarja.

15. Ker je z razveljavitvijo določbe 36. člena ZFPPod odpadla vsakršna pravna podlaga, po kateri bi lahko razpravljali o toženčevi odgovornosti po določbah ZPPSL, se revizijsko sodišče ne bo izreklo o pravočasnosti vložene tožbe po ZPPSL in toženčevih procesnih očitkih v zvezi z razlogi sodišča druge stopnje v tem delu.

O toženčevi odgovornosti po določbah ZGD

16. Toženčeve odgovornosti za dolg izbrisane družbe ni mogoče opreti niti na določbe gospodarskega prava o spregledu pravne osebnosti. Ta je bila v času toženčevega podpisovanja aneksov, kar sodišči nižjih stopenj opredelita kot zlorabo pravne osebe, ki pripelje do spregleda pravne osebnosti, urejena v določbi 6. člena tedaj veljavnega ZGD.(9) Kot že rečeno, družbeniki za obveznosti kapitalskih družb praviloma ne odgovarjajo izven svojega deleža v družbi. Tudi spregled pravne osebnosti po tej določbi predstavlja izjemo od tega temeljnega načela. To ni odškodninska odgovornost družbenika, ker je ta ravnal v nasprotju s pravili, in s tem njegova samostojna obveznost, spregled pravne osebnosti je le podlaga družbenikove odgovornosti za obveznosti, ki jih ima družba. Odgovornost družbenika je v takem primeru solidarna, družbenik odgovarja torej skupaj s pravno osebo, splošna predpostavka takšne odgovornosti pa je njena zloraba. Toženec utemeljeno opozarja, da zloraba pravne osebe predpostavlja tudi njen obstoj. Sklepanje aneksov v imenu izbrisane pravne osebe, torej že po njenem izbrisu iz sodnega registra, že zaradi tega ne more biti njena zloraba. Revizijsko sodišče dodaja še, da tudi ugotovljeno podaljševanje roka plačila, na katerega je tožeča družba preko svojih zastopnikov pristala, objektivno gledano ne more biti zloraba pravne osebe, niti če bi bilo storjeno v času njenega obstoja.

17. Toženčeve odgovornosti za plačilo kupnine tudi ne narekuje analogna uporaba določbe 3. člena ZGD, ki ureja odgovornost družbenikov pred vpisom družbe v sodni register.(10) Drži namreč toženčev revizijski očitek, da pravne praznine, ki bi narekovala njeno zapolnjevanje z drugimi instituti, ni. Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe po njenem izbrisu iz sodnega registra je urejena s kogentnimi pravnimi pravili (že predstavljena določila ZFPPod, Zakon o finančnem poslovanju podjetij in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – ZPUOOD,...). Kot pravi revident: prekluzivna narava rokov, v katerih je treba uveljavljati družbenikovo odgovornost, ni razlog za to, da sodišče teh določb ne uporabi. Obveznost plačila kupnine po pogodbi št. 526, ki jo zahteva tožeča družba, je obstajala že prej, še pred izbrisom družbe A., d. o. o., iz sodnega registra. Glede na ugotovljeno vsebino sklenjenih aneksov (ki je v bistvenem podaljševanje roka za plačilo kupnine) ti niso vzpostavili nobene nove obveznosti v imenu izbrisane družbe (pa tudi ne v toženčevemu imenu, o čemer se bo revizijsko sodišče izreklo še v nadaljevanju). Le nastopanje v imenu še ne vpisane (ne pa tudi izbrisane) družbe tako, da se prevzema obveznosti, pa lahko pripelje do družbenikove odgovornosti za prevzete obveznosti.(11) Sodišči nižjih stopenj sta po oceni revizijskega sodišča z nasprotno razlago ponovno nedopustno presegli izjemoma določeno in časovno omejeno odgovornost družbenikov za dolgove po prenehanju pravne osebe.

O toženčevi pravnoposlovni odgovornosti

18. Zmoten je tudi materialnopravni zaključek, da je toženec s podpisom aneksov „prevzel nase obveznost izbrisane družbe, vstopil v njen položaj in sprejel samostojno obveznost“, da za obveznost plačila torej odgovarja poleg družbe, namesto nje in/ali povsem neodvisno od nje. Vse gotovo ne, saj se načini odgovornosti že po naravi stvari med seboj izključujejo. Toženec tudi sicer utemeljeno opozarja, da ugotovljena vsebina o podaljševanju roka za izpolnitev obveznosti in/ali potrditev delnih plačil ne ustvarja nobene nove zaveze. Ne poleg družbe, ne samostojne. Zato ni ne pristop k dolgu,(12) ne prevzem dolga,(13) ne prenos pogodbe,(14) niti ni toženčeva samostojna zaveza k plačilu zahtevanega zneska. Ni namreč ugotovljeno, da bi toženec izjavil svojo voljo, da je obveznost plačila sprejel v svojem imenu, da je prevzel sklenjeno pogodbo, da se je torej na kakršenkoli način zavezal za obveznost iz sklenjene pogodbe št. 526.(15) Z delno izpolnitvijo obveznosti izbrisane družbe pa toženec tudi še ni pristal na to, da jo bo izpolnil v celoti. Tudi pripoznati je namreč mogoče le že obstoječ dolg, ne pa ustvariti novega.(16) Odločitev o toženčevi odgovornosti za plačilo sodišči nižjih stopenj črpata pravzaprav le iz tega, da izbrisana družba ob sklepanju aneksov ni več obstajala in da je toženec tožeči družbi to zamolčal. Ob tem, morebiti vicioznem toženčevem ravnanju pa je zmoten zaključek, da toženec odgovarja za izpolnitev pogodbe, torej za plačilo kupnine. Protipravnost ravnanja se lahko odrazi drugače. Toženec ima tako prav, da pravnoposlovne podlage za plačilo kupnine po pogodbi št. 526 ni. Zaključek o tem, da je toženec dolžan svojo pravnoposlovno zavezo izpolniti, pa je zaključek materialnega prava, ki ga tožencu ni bilo treba uveljavljati v pritožbi, saj na pravilno uporabo materialnega prava sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razlogov sodišča prve stopnje v točki 19 po oceni revizijskega sodišča namreč ni mogoče uvrstiti pod ugotovljeno dejansko stanje, pač pa pod zaključke materialnega prava, ki jih sodišče prve stopnje črpa iz dejstva, da izbrisana družba, v imenu katere je toženec „formalno“ sklepal anekse k pogodbi št. 526, ni več obstajala. Ti zaključki, ki jim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, pa so zmotni. Toženčevo nasprotovanje obstoju pravnoposlovne podlage njegove odgovornosti v reviziji zato ni preskakovanje pravnih sredstev, še manj revizijska novota, kot meni tožeča stranka v odgovoru. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da je toženec na odsotnost pravnoposlovne podlage opozarjal že tudi v pritožbi. Pa tudi, da ne glede na podlago toženčeve obveznosti, ki sta jo sicer zmotno našli sodišči nižjih stopenj, ta utemeljeno opozarja, da je vtoževana terjatev zastarala. Glede na ugotovljeno vsebino aneksov in zgoraj obrazloženo bi toženec kot aktivni družbenik in s tem pravni naslednik lahko odgovarjal le za izpolnitev družbine obveznosti iz gospodarske pogodbe, za katero velja triletni zastaralni rok.(17) Tožba je bila vložena 3. 5. 2007, zadnje pretrganje zastaranja pa bi nastopilo 6. 4. 2004. Triletni zastaralni rok je tožeča stranka tako zamudila.

O odločitvi in stroških

19. Toženčeve iztožljive odgovornosti za obveznost izbrisane družbe po nobeni od presojanih pravnih podlagah torej ni. Zoper del, s katerim sta sodišči nižjih stopenj zavrnili tožbena zahtevka, ki ju je tožeča družba temeljila na določbah o neupravičeni obogatitvi in toženčevi odškodninski odgovornosti, ta revizije ni vložila. Zato se revizijsko sodišče o tem ni moglo izreči. 20. Če toženčeve iztožljive odgovornosti za plačilo kupnine po pogodbi št. 526 ni, tudi ni pomembno, ali je ta veljavna. Drugi podredni tožbeni zahtevek v nobenem primeru ne more biti utemeljen. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo v tem delu zmotno uporabljeno, je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da ga je v celoti zavrnilo, kot izhaja iz izreka te odločbe (380. člen ZPP). Posebej se ni izrekalo o toženčevi morebitni odgovornosti po določbah ZFPPod, saj tožeča družba na njih toženčeve odgovornosti ni gradila. Nasprotno, tudi sama je menila, da je zamudila rok.(18) Prav tako ne o procesnih očitkih revidenta, saj to ni bilo več potrebno.

21. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil uspeh pravdnih strank tako, da je toženec uspel v celoti. Zato mora tožeča družba sama kriti svoje stroške postopka in mu povrniti njegove (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča družba je že s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo čez 1.000.000,00 EUR, s čimer je dosegla maksimalno višino 2.000 točk po tarifi št. 18 prvotno veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03, v nadaljevanju OT), ki jo je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožba je bila namreč vložena 3. 5. 2007.(19) Toženec je v stroškovniku z dne 1. 7. 2013 sicer priglasil stroške po ZOdvT, a je glede na navedeno revizijsko sodišče nagrade in izdatke za storitve njegovega odvetnika odmerjalo po OT ter v skladu z njo priglašenih stroških v prvem stroškovniku z dne 27. 6. 2012 (list. št. 272 spisa) in v pisnih vlogah.

22. Revizijsko sodišče je tožencu tako priznalo 2.000 točk za odgovor na tožbo, 2.000 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 7. 9. 2009, 1.500 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2009 in 1.000 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 21. 12. 2009 (vse po tarifi št. 19 OT), 2.000 točk za prvi narok, in skupaj 6.000 točk (6 x 1.000) za nadaljnje naroke za glavno obravnavo, 100 točk za čas trajanja prvega naroka, 300 točk za čas trajanja naroka z dne 16. 2. 2010, 450 točk (3 x 150) za čas trajanja naroka z dne 6. 5. 2010, 2. 9. 2010, 14. 10. 2010 (vse po 7. členu OT, za nadaljnje naroke pa porabljen čas ni bil določno opredeljen), 5.000 (2 x 2.500) točk za dve vloženi pritožbi (po tarifi št. 21 OT), skupaj 20.350 točk, na vse 1 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in 20 % DDV znaša 11.320,86 EUR. Stroškov nadaljnjih pripravljalnih vlog ni priznalo, saj so bile vložene po prvem naroku za glavno obravnavo in po oceni revizijskega sodišča niso bile potrebne (155. člen ZPP), prav tako ne odgovori na pravna sredstva nasprotne stranke. Za vloženo revizijo je tožencu priznalo še 3.000 točk in 1 % materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.696,74 EUR.

23. Tožencu gre tudi povračilo 792,85 EUR sodne takse za odgovor na tožbo, 6.568,00 (2 x 3.284,00) EUR sodne takse za obe pritožbi in 4.875,00 EUR sodne takse za revizijo, skupaj na račun sodnih taks 12.235,85 EUR.

24. Skupaj gre tožencu tako povračilo pravdnih stroškov v višini 25.253,45 EUR, ki jih mora tožeča družba povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Glede na čas sklepanja aneksov do leta 2004 je treba uporabiti določbe ZGD, saj ZGD-1 še ni stopil v veljavo.

Op. št. (2): Ta je določal:

(1) Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha.

(2) Če so v gospodarski družbi na dan prenehanja gospodarske družbe po prejšnjem odstavku zaposleni delavci, jim z dnem prenehanja gospodarske družbe preneha delovno razmerje.

(3) Delavci, ki jim preneha delovno razmerje po prejšnjem odstavku, imajo enake pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka, vključno s pravicami po zakonu o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 in 10/98).

(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD.

(5) Določba drugega in tretjega odstavka 394. člena ZGD se smiselno uporablja tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena.

Op. št. (3): Primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 121/2011 in II Ips 883/2007. Op. št. (4): Zakonodaja, ki je urejala odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih družb, se je pozneje še večkrat spremenila. A ker tožeča družba toženčeve odgovornosti ni temeljila na njegovi odgovornosti kot aktivnega družbenika oziroma na njegovi odgovornosti, ki bi nastopila zaradi tega, ker je bil njen družbenik ali ker je v družbi opravljal funkcijo organa družbe, za konkretni primer to ni odločilno.

Op. št. (5): Tožeča družba je toženčevemu ravnanju pripisala protipravnost tudi zato, ker naj bi z njim preprečil, da bi v enoletnem prekluzivnem roku uveljavljala svojo terjatev od njega kot od družbenika izbrisanega podjetja, primerjaj 8. stran tožbe. Toženec je zatrjeval, da je bil izbris družbe objavljen že leta 2001, primerjaj 3. stran odgovora na tožbo. Tožbo pa je tožeča družba vložila šele 3. 5. 2007. Op. št. (6): ZFPPod je v 36. členu določal: Če se po izbrisu gospodarske družbe najde premoženje družbe, opravi sodišče na predlog upnika nad tem premoženjem postopek likvidacije oziroma stečaja po določbah ZPPSL.

Op. št. (7): ZPPSL je v 183. člena določal, da terjatve upnikov, ki niso bile prijavljene do dneva, ko jih je bilo še mogoče upoštevati v osnutku glavne razdelitve likvidacijske mase, poravna po končanem likvidacijskem postopku tisti, v dobro katerega je vplačan ostanek premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi, in sicer le do višine vrednosti prevzetega premoženja; tožbo za uveljavitev pravice lahko vložijo upniki v enem letu od objave obvestila v Uradnem listu Republike Slovenije o zaključku likvidacijskega postopka.

Op. št. (8): Primerjaj 77. točko obrazložitve citirane ustavne odločbe, tudi odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 121/2011. Op. št. (9): (1) Ne glede na določbe prejšnjega člena odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družbeniki v naslednjih primerih: - če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, ali - če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov, ali - če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali - če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

(2) Določba prejšnjega odstavka se smiselno uporablja tudi za odgovornost tihega družbenika.

(3) Spore glede odgovornosti družbenikov iz prvega odstavka tega člena sodišča obravnavajo prednostno.

Op. št. (10):

(1) Družbe pridobijo lastnost pravne osebe z vpisom v sodni register (v nadaljnjem besedilu: register).

(2) Pred vpisom v register se za razmerja med družbeniki uporabljajo pravila o civilnopravni družbeni pogodbi.

(3) Če kdo pred vpisom družbe v register nastopa v njenem imenu, odgovarja osebno z vsem svojim premoženjem; če je teh oseb več, odgovarjajo solidarno.

(4) Če pri takem nastopanju družbeniki pridobijo kakšne pravice, jih morajo po vpisu družbe v register prenesti na družbo, razen če družba prevzemu nasprotuje.

Op. št. (11): Primerjaj N. Plavšak, Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, druga dopolnjena in spremenjena izdaja, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 104-112. Op. št. (12): S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika (pristop k dolgu, 432. člen OZ).

Op. št. (13): Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (prvi odstavek 427. člena OZ).

Op. št. (14): Vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka (prvi odstavek 122. člena OZ).

Op. št. (15): Nasproten zapis v razlogih sodbe sodišča druge stopnje je njegov zmoten materialni zaključek in ne ugotovljeno dejstvo, na katerega je revizijsko sodišče vezano. Ta se nanaša le na vsebino sklenjenih aneksov.

Op. št. (16): Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (drugi odstavek 364. člena OZ).

Op. št. (17): Primerjaj določbi 349. člena OZ in 374. člena ZOR.

Op. št. (18): Primerjaj vsebino 5. sprotne opombe.

Op. št. (19): Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 265/2010.