Jedro

Ker je tožnik izkazal nastanek škode in vzročno zvezo med škodo in nevarno dejavnostjo tožene stranke, le-ta pa ni dokazala okoliščin, ki bi jo odgovornosti razbremenile, prav tako pa tudi ni izpodbila domneve vzročne zveze med škodo in nevarno dejavnostjo, je treba tožbenemu zahtevku na podlagi drugega odstavka 154. člena ZOR po temelju ugoditi.

Obrazložitev

Revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je od toženca zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, premoženjsko škodo in odškodninsko rento, ker je kot serviser oziroma monter uličnih črpalk na bencinskem servisu v obdobju od 1.9.1978 do 15.1.2000 delal pri tožencu v okviru dovoljene dejavnosti, vendar v pogojih povečane nevarnosti za zdravje zaradi direktne izpostavljenosti zdravju škodljivim hlapom naftnih derivatov, s katerimi je bil v stiku preko kože in zaradi katerih je posledično zbolel ter se invalidsko upokojil (možganska atrofija, psihoorganski sindrom in bronhialna astma). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki II/2 izreka pa je tožniku prisodilo 17.239,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v njem konkretno navedenih posameznih zneskov in obdobjih njih teka, z omejitvijo teka zakonskih zamudnih obresti. V preostalem delu je tožbeni zahtevek za odškodnino iz naslova premoženjske škode za izgubo na dohodku od 1.12.2007 zavrnilo. V točki II/3 izreka pa je toženca obsodilo na plačilo tožniku mesečne rente po 328,83 EUR od 1.12.2007 dalje dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji. V presežku je rentni tožbeni zahtevek zavrnilo in v točki II/4 toženca zavezalo k plačilu 1.737,17 EUR tožnikovih pravdnih stroškov s pripadki. S sklepom je sodišče še dovolilo spremembo tožbe z dne 30.1.2008. Z dopolnilnim sklepom z dne 16.1.2009 pa je tožencu naložilo plačilo v korist tožnika še 519,51 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper točko I izreka prvostopenjske odločbe zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbama tožnika zoper prvostopenjsko sodbo z dne 14.11.2008 in prvostopenjski dopolnilni sklep z dne 16.1.2009 je delno ugodilo in v celoti spremenilo dopolnilni sklep, sodbo sodišča prve stopnje pa v točkah 1 in 4 izreka tako, da je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 18.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 6.217,10 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in dopolnilni sklep in v celoti pritožbo tožene stranke zoper sodbo in dopolnilni sklep zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke II/2 in točke II/3 izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasen predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II DoR 55/09 z dne 8.10.2009 ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja ustreznosti uporabe določbe tretjega odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot materialnopravne podlage za presojo obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke v obravnavanem primeru.

Navedbe revidenta

4. Toženec je po njeni dopustitvi vložil pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči sta zmotno uporabili tretji odstavek 156. člena ZOR, ki se nanaša na pravno varstvo okolja, v konkretnem primeru pa gre za vprašanje (ne)obstoja odškodninske odgovornosti delodajalca iz naslova delovnega razmerja in bi zato sodišči morali uporabiti izključno določbe 154. člena ZOR, kar podkrepi z navajanjem konkretnih primerov iz sodne prakse. Prvostopenjsko sodišče ni utemeljilo in določno pojasnilo iz katerih razlogov in na kateri podlagi je v konkretnem primeru uporabilo 156. člen ZOR, iz katerih razlogov toženec opravlja splošno koristno dejavnost, kdaj naj bi tožniku domnevno nastala škoda, ki je presegala normalne meje, pritožbeno sodišče pa se do pritožbenih navedb toženca ni opredelilo. Po stališču revidenta v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj civilnega delikta, saj je toženec izpolnil vse zahteve, ki so mu jih nalagali predpisi s področja varstva pri delu. Podana pa ni niti vzročna zveza med njegovim ravnanjem in tožnikovo škodo, kar naj bi izhajalo iz izvedenega dokaznega postopka ter izvedenskega mnenja Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa … z dne 23.7.1999 ter izvedenskega mnenja ZPIZ št. ... z dne 29.11.1999. Izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča o dovolitvi spremembe tožbe temelji na kršitvi 286. člena ZPP, saj tožnik ni le zviševal tožbenega zahtevka, ampak je dopolnjeval pomanjkljivo trditveno podlago. Prvostopenjska sodba ne vsebuje odločilnih razlogov za odločitev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V skladu z drugim odstavkom 372. člena ZPP je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. To pomeni, da je Vrhovno sodišče presojalo le vprašanje ustreznosti uporabe določbe tretjega odstavka 156. člena ZOR kot materialnopravne podlage za presojo obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke v obravnavanem primeru in na druge revizijske navedbe (ki se na to vprašanje ne nanašajo) ni odgovarjalo.

8. Pritrditi je sicer reviziji, da se določbe 156. člena ZOR uporabljajo v zvezi z učinki posegov v okolje in odpravljanjem njihovih negativnih posledic. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno presodili, da je tožbeni zahtevek (delno) utemeljen na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZOR, je pa sodišče druge stopnje pravilno nakazalo na povezavo z drugim in tretjim odstavkom 154. člena ZOR. Pravilno materialnopravno podlago v konkretnem primeru predstavlja drugi odstavek 154. člena ZOR.

9. Predpostavka za uporabo drugega odstavka 154. člena ZOR je, da škoda izvira (je v zvezi) od stvari ali dejavnosti, ki pomeni povečano škodno nevarnost za okolico. Kot nevarna dejavnost se v praksi šteje delo s kemikalijami, eksplozivi, in drugimi nevarnimi snovmi(1). Opravljanje dela servisiranja uličnih bencinskih črpalk, ko je delavec direktno izpostavljen škodljivim hlapom naftnih derivatov, s katerimi je v stiku tudi preko kože, predstavlja nevarno dejavnost, to pomeni dejavnost zaradi narave katere prihaja do povečane verjetnosti nastanka škodnega dogodka. Bistvena značilnost nevarne dejavnosti, ki je vzrok škode, za katero zakon predpisuje objektivno odgovornost, je ravno okoliščina, da je nevarna lahko tudi ne glede na način uporabe ali izvajanja dejavnosti in da še tako skrben nadzor ali natančna pravila za uporabo ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in povzroči škodo. Zato krivda ni predpostavka takšne odškodninske odgovornosti. Tožena stranka, za katero se krivda domneva, se lahko odgovornosti razbremeni le v primeru, da dokaže da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere (torej ki ga ni mogla predvideti in tudi ne preprečiti njegovih škodljivih posledic (177. člen ZOR). Revizijske trditve, da tožena stranka za nastalo škodo ni kriva, ker je izpolnila vse zahteve, ki so jih ji nalagali predpisi s področja varstva pri delu ter da je bil tožnik za uporabo zaščitnih sredstev poučen ter je opravil poseben izpit iz poznavanja pogojev za varno delo so tako nerelevantne, saj ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi bil vzrok za nastalo škodo izven njene sfere. Kot že zgoraj pojasnjeno, se tožena stranka svoje odgovornosti ne more razbremeniti tako, da dokazuje, da ni kriva.

10. Vzročna zveza med škodljivim dejstvom (škodo, ki je nastal v zvezi z nevarno dejavnostjo) in nevarno dejavnostjo se domneva (173. člen ZOR). Tožena stranka mora, če se želi razbremeniti odgovornosti, izpodbiti domnevo vzročne zveze tako, da (trdi in) dokaže, da nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo. Povedano drugače, dokazati mora, da škoda ne izvira iz te dejavnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili, da je vzročna zveza med tožniku nastalo škodo (okvara zdravja) in nevarno dejavnostjo podana. Revidentovo ponovno izpostavljanje nekaterih ugotovitev, zapisanih v izvedenskem mnenju Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa … z dne 23.7.1999 ter v izvedenskem mnenja ZPIZ št. ... z dne 29.11.1999 predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in torej izpodbijanje dejanskega stanja, ki pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ker je tožnik izkazal nastanek škode in vzročno zvezo med škodo in nevarno dejavnostjo tožene stranke, le-ta pa ni dokazala okoliščin, ki bi jo odgovornosti razbremenile, prav tako pa tudi ni izpodbila domneve vzročne zveze med škodo in nevarno dejavnostjo, je tožbenemu zahtevku na podlagi drugega odstavka 154. člena ZOR po temelju ugoditi. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili vse pravno relevantne okoliščine za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar je omogočilo presojo utemeljenosti zahtevka na pravilni materialnopravni podlagi, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo, kot to izhaja iz izreka.

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 125/2000.