Jedro

Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) ni pravni temelj, na podlagi katerega bi tožnik kot bivši vojaški zavarovanec, ki je 16. 11. 1997 uveljavil pravico do invalidske pokojnine po vojaških predpisih v Zvezni Republiki Jugoslaviji, lahko pridobil pravico do pokojnine, saj na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne ustvarja pravic in obveznosti in njegove določbe niso neposredno uporabljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije svoje stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 18. 7. 2006 v zvezi z odločbo z dne 6. 2. 2006 ter ugotovi, da ima tožnik pravico do vojaške pokojnine po Zakonu o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva od 16. 11. 1997 ter da se toženki naloži, da izda novo odločbo o višini tožnikove vojaške pokojnine, najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe ter povrne stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda zamudno sodbo, podrejeno pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred in priglaša stroške pritožbe. Meni, da bi sodišče prve stopnje ob sklepčnem tožbenem zahtevku zaradi izostanka tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo bilo dolžno izdati zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno pravno stališče, da je Republika Slovenija obveznosti iz naslova vojaških pokojnin prevzela in uredila v Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 – v nadaljevanju ZPIZVZ), saj gre pri tem za predpis iz leta 1998, medtem ko je bil Sporazum o vprašanjih nasledstva objavljen v Uradnem listu RS, št. 71/02 (v nadaljevanju: MSVN) in začel veljati 2. 6. 2002, torej 4 leta pozneje. Že zaradi tega ni moglo biti s 4 leta prej izdanim zakonom rešeno vprašanje, ki je bilo dogovorjeno v MSVN. Ker je bil MSVN ratificiran in objavljen ga je treba uporabljati neposredno in ne čakati na dodatne sporazume. Uporabiti je potrebno prilogo E, ki v 1. členu ureja vojaške pokojnine ter določa, da vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačevanje zakonsko utemeljenih pokojnin, ki jih je financirala nekdanja republika SFRJ. Po 2. členu te priloge vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Pokojnino plačuje tista država, v kateri ima taka oseba stalno prebivališče. Tožnik je bivši oficir, plačo je prejemal iz zveznega proračuna, je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Novem mestu, kar pomeni, da izpolnjuje vse pogoje iz priloge E. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega, tako v zvezi z izvedenim postopkom, kot z izdano sodbo, ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazložene sodbe na tožnikove pritožbene navedbe še navaja.

Pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP in 28. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), ker sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe, ko tožena stranka kljub odgovorom na tožbo ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo. Ta kršitev ni podana. Sodišče lahko izda ugodilno zamudno sodbo le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za takšno sodbo v skladu s 318. členom ZPP. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa v tem sporu ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, torej bi morala biti odločitev sodišča v primeru izdaje zamudne sodbe po vsebini enaka. S tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo in dopustilo tožniku, da dopolni svoje tožbene navedbe, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ki vpliva ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Pritožnik se tudi v pritožbi enako kot v tožbi sklicuje na 8. člen Ustave Republike Slovenije ter na prilogo E MSVN in se postavi na stališče, da je potrebno MSVN uporabiti v primeru tožnika neposredno in ne čakati na dodatne sporazume in da je v zvezi s prilogo E tožnik upravičen, da prejema pokojnino od toženke. Sporazum o vprašanjih nasledstva je bil sprejet zaradi potrebe, da se rešijo vprašanja nasledstva držav, ki so nastala po razpadu nekdanje SFRJ tako, da bi se pravično razdelile pravice, obveznosti, premoženje in dolgovi nekdanje SFRJ. V okviru tega je potrebno tudi uporabljati določila členov od 1 do 3 priloge E, ki določajo prevzem odgovornosti za pokojnine. S MSVN in prilogo E je tudi po mnenju pritožbenega sodišča Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačujejo. Gre torej za obveznost za izplačevanje že priznanih pokojnin, ki so že bile priznane in financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. V posledici navedenega je neutemeljeno tožnikovo zavzemanje za uporabo MSVN v konkretnem primeru.

Države naslednice SFRJ so po razpadu skupne države uredile pokojninsko problematiko z nacionalno zakonodajo. Republika Slovenija je svojo obveznost za izplačevanje pokojnin vojaškim zavarovancem (kar je tožnik do razpada SFRJ bil) uredila najprej z Odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92), nato z ZPIZVZ. Povedano drugače, MSVN ni tisti pravni temelj, na podlagi katerega bi tožnik v danem primeru pridobil pravico do pokojnine, saj po stališču pritožbenega sodišča navedena mednarodna pogodba na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne ustvarja pravic in obveznosti, kakor si jih napačno tolmači tožnik, ker njene določbe tega ne omogočajo. MSVN v 8 členu določa, da vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma. Ta določba, ki opredeljuje vzajemnost, ni neposredno uporabljiva, temveč šele odkazuje na to, da država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe, tudi zato, da zaščiti svoje nacionalne interese na način, da vzpostavi medsebojno odvisnost ravnanja. Člen 7 MSVN in tudi 3. člen priloge E v delu, ki določata, da ta sporazum skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi oziroma, da če je potrebno, države sklenejo dvostranske sporazume, le potrjujeta to, da neposredno na podlagi MSVN, izven že sprejete nacionalne zakonodaje, ni mogoče priznavati nekih novih pravic in jih izplačevati, tudi pokojnin ne. Pri obveznosti za izplačevanje že priznanih pokojnin je potrebno dodati še to, da je tožnik uveljavil pravico do invalidske pokojnine po vojaških predpisih v Zvezni Republiki Jugoslaviji šele 16. 11. 1997 in mu tako tožena stranka ni mogla priznati pokojnine po ZPIZVZ, niti mu ne gre pokojnina po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1), saj tožnik nikoli ni bil zavarovan pri toženi stranki.

V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.