Jedro

Sporazum o vprašanjih nasledstva ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje pravice do vojaške pokojnine na podlagi Zakona o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva in to od 16. 11. 1997 dalje. Ugotovilo je, da je tožena stranka že prej zavrnila zahtevke tožnika za priznanje pokojnine na podlagi ZPIZVZ in po splošnih predpisih (ZPIZ-1), vendar tožnik zoper take odločitve ni uveljavljal sodnega varstva. Tožnik je pravico do invalidske pokojnine uveljavil po vojaških predpisih v ZR Jugoslaviji, nikoli ni bil zavarovanec tožene stranke, državljanstvo Republike Slovenije pa je pridobil v letu 2002 na podlagi 10. ter 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zahtevek za priznanje vojaške pokojnine na podlagi določb MSVN pa je tožena stranka pravilno zavrgla, ker ta mednarodna pogodba ni neposredno uporabljiva. Določila je mednarodnopravno obveznost za državo, da v notranjem pravu sprejme ustrezne akte, s katerimi bo zagotovila izpolnitev svojih obveznosti, kar je Republika Slovenija glede vojaških pokojnin uredila z ZPIZVZ.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je še, da z MSVN Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ. Gre za obveznost za izplačevanje že priznanih pokojnin, ki so bile že priznane in financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Ker iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, bi bila odločitev sodišča tudi v primeru izdaje zamudne sodbe enaka. S tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo obravnavo in dopustilo tožniku, da dopolni svoje navedbe, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje zaradi izostanka tožene stranke izda zamudno sodbo. Vztraja na stališču, da MSVN, ki je začel veljati 2. 6. 2006, opravičuje njegov tožbeni zahtevek v celoti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato so revizijske navedbe v zvezi s tem nesprejemljive oziroma neutemeljene, saj tudi ustrezno obrazložene niso.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. V tem postopku je bila pravnomočno kot neutemeljena zavrnjena izrecna zahteva tožnika za priznanje starostne pokojnine na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN - Uradni list RS-MP št. 20/02), ki je glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Uradni list RS-MP št. 18/2004) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ začel veljati 2. 6. 2004. Sodišče je pravilno odločilo, da ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do vojaške pokojnine.

8. MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno, vendar po to ne pomeni, da so njegove določbe tudi nujno neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Pojem neposredne uporabljivosti v smislu določbe 8. člena Ustave se nanaša na način prenosa določil mednarodnih pogodb v notranji pravni red in pomeni zgolj to, da za veljavnost MSVN zadošča zakon o ratifikaciji, katerega del je navedeni sporazum, ter objava, in da vsebine tega sporazuma ni potrebno preliti v predpise notranjega pravnega reda. Ali pa se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči na določbe kakšne sicer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe tudi neposredno sklicujejo, pa je odvisno od narave takšnih določb. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je namreč mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov. Mednarodne pogodbe sicer običajno k določenemu ravnanju zavezujejo le države podpisnice oz. vsebujejo splošne določbe, kar glede obravnavane problematike pokojnin velja tudi za MSVN.

9. V MSVN so se države podpisnice dogovorile tudi glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E, ki na podlagi določbe 6. člena MSVN predstavlja sestavni del sporazuma), vendar pa pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t. i. "self-executing treaty provisions"). V 1. členu navedene priloge so se države podpisnice dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu so se dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. V 3. členu pa, da če je potrebno, države podpisnice sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov; če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom; vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerima koli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot pravilno ugotavljata že obe sodišči, citirane določbe pravic in obveznosti posameznikov ne ustvarjajo. Urejajo namreč zgolj razmerja med državami podpisnicami, kot take pa ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik bi se na določbe mednarodne pogodbe lahko v konkretnem upravnem oz. sodnem postopku uspešno skliceval le v primeru, ko bi bile z njimi njegove pravice povsem jasno in izrecno določene.

10. Takšni razlagi pritrjuje tudi določba 8. člena MSVN. Tudi pri navedeni določbi, s katero so se države podpisnice dogovorile, da na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma, gre namreč za obveznosti, ki se nanašajo na države podpisnice, ne pa za pravice posameznikov, ki bi bile določene dovolj jasno in izrecno, da bi jih bilo v upravnem oz. sodnem postopku mogoče neposredno uporabiti. Pri tem tudi ne gre za problem pravne praznine oz. neskladja ZPIZVZ z MSVN. Z MSVN je Republika Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Medtem ko je z MSVN Republika Slovenija torej prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje, gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, za druga pravna vprašanja. Slednja je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.

11. Revizijsko sodišče glede na vse navedeno soglaša s pravno presojo sodišča druge in prve stopnje, da MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, in tudi samo zaključuje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

12. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.