Jedro

Ukinitev delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdane 25. 1. 2010 ter za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 7. 2007 ter aneksom k pogodbi o zaposlitvi št.1 z dne 29. 1. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, v vsakokratni mesečni višini obračuna bruto plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi ter po odvedbi davkov in prispevkov iz delovnega razmerja tožnici izplača neto izplačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače, ki zapade najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici povrne po sodišču odmerjene stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožničine dokazne predloge za zaslišanje tožnice, prič A.S., B.N., V.M., M.K., J.D., kakor tudi dokazne predloge za poizvedbe pri ZZZS o prijavljenih zaposlitvah tožene stranke v času po 1. 1. 2010, o zaposlitvah za določen čas v času od 1. 12. 2009 do 1. 5. 2010 ter o novih in spremembah pogodb o zaposlitvi v istem obdobju. Zavrnilo je tudi dokazni predlog za predložitev seznama delavcev, ki so jim bila v času od 1. 12. 2009 do 1. 5. 2010 posredovana obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter seznam vseh odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, sprememb pogodb o zaposlitvi, sklenjenih sporazumov, ki posegajo v sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter vse prerazporeditve v okviru sklenjenih pogodb o zaposlitvi za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 5. 2009, kakor tudi za poizvedbe pri ZZZS s pridobitvijo podatkov o prenehanju oziroma sklenitvi delovnih razmerij pri toženi stranki v obdobju od 15. 12. 2009 do konca marca 2010. Iz izpodbijane sodbe, razen navedb v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve ter prvem odstavku na naslednji strani obrazložitve ne izhaja, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje te dokazne predloge zavrnilo. Prav tako ne izhaja, zakaj sodišče ni nadaljevalo dokaznega postopka z zaslišanjem priče N.P., ki ga je prekinilo v fazi postavljanja vprašanj priči s strani tožnice, čeprav je sprejelo sklep, da se bo zaslišanje nadaljevalo. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je prekinilo in zaključilo zaslišanje prič H.K. in A.V.T., ki ga je prav tako prekinilo v fazi postavljanja vprašanj priči s strani tožnice. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je poseglo tudi v pravico tožnice do enakopravne obravnave. Sodba se sklicuje na navedbe tožene stranke ter izpovedbe prič, ki pa so v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ki jo je sodišču predložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje nekritično povzema izpovedbe prič, ki so naklonjene toženi stranki, saj so sodelovale v postopkih, ki so predmet sodne presoje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prekoračila šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Iz listin v spisu (pooblastila, preklica pooblastila, opisa delovnega mesta vodje OE kabineta PU), izpovedbe tožnice ter izpovedb prič B.R. in A.V.T. izhaja, da je prenehanje potreb po opravljanju dela na delovnem mestu, ki ga je opravljala tožnica, nastopila pred spremembo pravilnika v januarju 2010. Ta razlog je nastopil z dnem nastopa nove začasne uprave, to je 8. 6. 2009 oziroma najkasneje 10. 6. 2009. S tem dnem je nova začasna uprava tožnici preklicala pooblastila, ki jih je imela za izvrševanje del in nalog po opisu delovnega mesta. Od tega dne je bila tožnica izločena iz postopkov dnevnega informiranja, medsebojnega delovnega komuniciranja s sodelavci ter nadrejenimi ter onemogočena pri svojem delu, zaradi česar je njeno delo postalo nepotrebno. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica s prihodom nove začasne uprave ostala brez dela oziroma da je njeno delo postalo v celoti nepotrebno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal šele z dnevom sprejema sprememb pravilnika. Tožnica ne ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da se delodajalec lahko kadarkoli odloči za spremembo organizacije dela, vendar ne na način, kot v obravnavani zadevi, ko je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica od 10. 6. 2009 onemogočena pri opravljanju svojega dela. Iz zabeležke o razgovoru s tožnico 4. 12. 2009 (priloga B/2) je razvidno, da je tožena stranka takrat vedela, da je delo tožnice nepotrebno in da ji druge pogodbe ne bodo ponudili. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki zaradi organizacije ni prišlo do odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Takšen zaključek temelji na listinah, ki ne izpolnjuje osnovnih dokaznih standardov, obenem pa se sodišče prve stopnje ne opredeli do izpovedb prič in listin, ki nasprotujejo razlogom sodbe. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v okviru takoimenovanega kolektivnega odpusta, zato je bila tožena stranka dolžna izdelati tak program že za prvo fazo reorganizacije (4. 1. 2010), ko je bila ukinjena organizacijska enota kabineta predsednika uprave ter sektor za ..., in ki je zajela več kot 30 zaposlenih, s čemer je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 96. člena ZDR. Z izvedbo druge faze reorganizacije (9. 3. 2010) je bilo zajetih najmanj 29 delovnih mest, s čemer so bili izpolnjeni tudi kriteriji iz drugega odstavka 96. člena ZDR. Sodišče prve stopnje pa zaključke sprejelo zgolj na podlagi ugotavljanja števila delavcev, ki jih je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. To število je sodišče prve stopnje nekritično povzelo po seznamu tožene stranke (priloga B/16). Ta listina ne izpolnjuje osnovnih dokaznih standardov. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do spreminjajočih se navedb tožene stranke glede števila odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da jo je tako odpovedala le dvema delavcema, v drugi pripravljalni vlogi pa, da jih je bilo 11. Prav tako se sodišče ni opredelilo do dokumenta Zavoda za zaposlovanje, iz katerega izhaja, da je bilo v evidenci brezposelnih vpisanih 13 delavcev in dokumenta Zavoda za zdravstveno zavarovanje o tem, da je bilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja odjavljenih 57 delavcev. V tej zadevi je šlo za kolektivni odpust, kar je razvidno iz listin o prvi in drugi fazi reorganizacije. Iz listin o drugi fazi reorganizacije je razvidno, da delavci zaradi reorganizacije opravljajo dela na novih delovnih mestih in sicer najmanj delavci pod zaporednimi številkami 4428, 64127, 4849, 4913, 6069, 4915, 2232, 6792, 9504, 2614, 8603, 5942, 4312, 4825, 4269, 9268, 4926, 2536, 4901, 5911, 4073, 4144, 4127, 24, 4298, 95, 4278, 9491, 742, 6481, 4438, 4389, 251, 3710, 9507, 4935, 9243, 8862, 4279, 5923, 9352 in 234. Tudi iz listine o prvi fazi reorganizacije izhaja, da devet delavcev po izvedeni reorganizaciji opravljajo delo na novih delovnih mestih. V listinah o prvi in drugi fazi reorganizacije se kar 9-krat pojavlja zapis „odšel“. Glede na to, da je ta zapis naveden tudi pri tožnici, je mogoče sklepati, da gre tudi v teh primerih za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delavci, ki so v seznamu odpovedi iz poslovnih razlogov v letu 2010 navedeni pod št. 7748, 6806, 4636, 2507 in 3348 niso našteti v listinah o prvi in drugi fazi reorganizacije, čeprav naj bi bili tam vsi delavci, ki jih je zajela reorganizacija. Navedeno pomeni neskladje med listinami, posledično pa neskladje v ugotovitvah izpodbijane sodbe. Tožena stranka je v istem časovnem obdobju z odpovedmi posegla tudi v druga pogodbena razmerja zaposlenih, ki niso zajeti v predloženih dokumentih. Priča H.K. je omenjala takoimenovane mehke tehnološke viške, sodišče prve stopnje pa tega ni razčistilo, čeprav bi to lahko storilo s poizvedba pri ZZZS, ki jih je predlagala tožnica. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile z detaširanimi delavci pogodbe sporazumno razvezane in sklenjene nove, saj je priča H.K. izpovedala, da je ta problem, sedaj v zaključni fazi in da za dva še vedno niso našli uspešne rešitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z veliko delavci sporazumno dogovorila glede njihovega nadaljnjega dela, je verjetno pravilno, vendar brez podlage v dokaznem postopku, pri tem pa sodišče prve stopnje ne ugotavlja števila teh delavcev in jih tudi ni upoštevala v okviru presoje 96. člena ZDR. Sodišče prve stopnje števila delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno iz poslovnih razlogov ni ugotavljala v skladu z zakonom in sodno prakso, ampak je upoštevala zgolj delavce, ki jim je bila pogodba odpovedana. Sodišče prve stopnje bi pri ugotavljanju, ali bi tožena stranka morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev, morala upoštevati tudi tiste delavce, ki jim je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo zgolj, da tožnica ne ustreza pogojem (za zasedbo prostih delovnih mest), da je ni bilo mogoče zaposliti in da je bil z njo glede nadaljevanja zaposlitve opravljen razgovor. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je „za tri od navedenih delovnih mest zahtevala visoka strokovna izobrazba s področja elektronskih ali elektrotehničnih ved, pri delovnem mestu vodje oddelka pa strokovna izobrazba tehnične smeri“. Iz prijav potreb za delovno mesto direktorja področja in opisa tega delovnega mesta v sistemizaciji izhaja, da se je za to delovno mesto zahtevala enaka stopnja in smer izobrazbe, kot za delovno mesto vodje kabineta predsednika uprave, na katerem je prenehala potreba po opravljanju tega dela. Pri delovnih mestih direktorja področja in vodje službe gre za običajna delovna mesta iz akta o sistemizaciji delovnih mest, za katere ne velja izjema glede obvezne objave prostega delovnega mesta. Delovno mesto direktorja področja izpolnjuje vse kriterije za ustrezno zaposlitve v smislu določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR, zato bi tožena stranka to zaposlitev tožnici morala ponuditi. Sodišče prve stopnje je očitno sledilo navedbi tožene stranke, da je na treh delovnih mestih direktorja področij in enem delovnem mestu vodje službe potrebovala osebe s specifičnimi znanji. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela teh specifičnih znanj, je brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožena stranka o javni objavi teh prostih delovnih mest ni obvestila pri njej zaposlenih delavcev, zato je bila tožnici onemogočena pravica, da se prijavi in kandidira na prosta delovna mesta. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o tem, da bi delavci, ki jih je zaposlila na teh delovnih mestih, izpolnjevali tako razpisane, kot tudi specifične pogoje. Tožnica je konec leta 2009 pridobila naziv MBA (master of Business Administration), sodišče pa tega dejstva ni upoštevalo pri ugotavljanju možnosti nadaljevanja zaposlitvi tožnice pri toženi stranki. Iz zapisa razgovora z dne 4. 12. 2009 o tem, da so tožnici povedali, da ji ne morejo ponuditi druge rešitve ali pogodbe, ne izhaja, da je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Pritožba opozarja na razliko med zaznamkom o razgovoru in izpovedbo priče N.P.. Ta je izpovedala, da sta tožnici z L. povedali, da obstaja možnost, da drugega dela zanjo ne bodo našli. Navedeno pomeni, da tožena stranka 4. 12. 2009 ni ugotovila, da tožnice ni mogoče zaposliti, kar sicer na podlagi istega historičnega dogodka ter na podlagi iste listine ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti in tudi ne njena pravica do enakopravne obravnave, predlaganja in obravnavanja dokazov, niti načela kontradiktornosti. Sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Potreba po delu tožnice na delovnem mestu vodje kabineta je prenehala z dnem ukinitve organizacijske enote „kabinet predsednika uprave“. Dokler je ta organizacijska enota obstajala, je obstajala tudi potreba po tem delovnem mestu, tožnica je navsezadnje v tem obdobju tudi ves čas redno hodila v službo, opravljala zadane naloge in za svoje delo prejemala plačo. Celo v primeru, če bi bila resnična navajanja tožnice o tem, kako se je njeno delo po nastopu začasne uprave spremenilo, to še vedno ne bi pomenilo, da je s tem prenehala potreba po delu tožnice. Preklic pooblastil ni imel nič opraviti z novo organizacijo, temveč s tem, da sta bila v začasni upravi samo dva člana in da ni bilo nobenih večjih protokolarnih dogodkov. Tožnica je bila v pretežnem delu zadolžena za vodenje in organiziranje dela v organizacijski enoti „kabineta predsednika uprave“. Z ukinitvijo te enote pa je posledično prenehala tudi potreba po delovnem mestu vodje kabineta. Tožnica ni opravljala drugih delovnih nalog v takšnem obsegu, da bi bila zanje potrebna zaposlitev za polni delovni čas. V vmesnem času so tožnici skušali najti drugo delovno mesto pri toženi stranki, vendar ni bilo povsem gotovo, da bo to tudi dejansko možno. Iz zapisnika o razgovoru s tožnico 4. 12. 2009 izhaja, da bo delo tožnice na delovnem mestu vodje kabineta postalo nepotrebno, vendar šele z novo reorganizacijo, to je s sprejetjem pravilnika, ki je bil takrat sicer že pripravljen, ni pa bil še formalno sprejet, saj je bilo potrebno še soglasje sindikata in sveta delavcev. Zaradi reorganizacije in racionalizacije je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala le dvema delavcema, v postopek reorganizacije pa je bilo vključenih manj kot 20 delavcev, katerih delo je v celoti ali deloma postalo nepotrebno. Pri toženi stranki nikoli ni prišlo do situacije, da bi bilo nepotrebno delo večjega števila delavcev. Smisel reorganizacije je bil v tem, da se je delo racionaliziralo, da ne bi prišlo do podvajanja delovnih procesov. Večini delavcev iz organizacijske enote „kabineta predsednika uprave“ se vsebinsko delo sploh ni spremenilo, zato posledično niti niso dobili novih pogodb o zaposlitvi, saj je bilo njihovo delovno mesto zgolj premeščeno iz ene organizacijske enote v drugo. Drugi delavci so sklenili nove pogodbe o zaposlitvi z vsebinsko pretežno podobnim ali celo enakim delom. Vendar pa to ne pomeni prenehanja potreb po opravljanju njihovega dela, saj potreba po opravljanju dela na teh delovnih mestih dejansko nikoli ni prenehala. Pač pa je s prenehanjem organizacijske enote kabineta predsednika uprave prenehala potreba po tožničinem delu, saj je bilo tožničino delovno mesto vsebinsko strogo vezano na organizacijsko enoto. Razlog za izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev je v tem, da delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa, ker bi ugotovil, da je delo določenih delavcev sicer nepotrebno, nima pa jih namena odpustiti. V obeh fazah reorganizacije je tožena stranka odpustila zgolj dva delavca, v obdobju med januarjem in aprilom 2011 pa je sicer podala odpoved še devetim delavcem, vendar te odpovedi niso povezane z reorganizacijo. Pri teh odpovedih je šlo za prenehanje potreb po delavcih zaradi zmanjševanja števila izvajalcev oziroma za tako imenovane „mehke tehnološke viške“. Tožnica napačno interpretira podatke tožene stranke glede detaširanih delavcev in glede delavcev, ki jih je bilo poslano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na neskladje med seznamom iz priloge B/16 in evidenco Zavoda za zaposlovanje, saj gre pri obeh za različno časovno obdobje. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu vodje kabineta in je po izobrazbi univerzitetna diplomirana novinarka, tožena stranka pa je v začetku leta 2010 na novo zaposlovala na delovnih mestih direktorja za področje marketinga, direktorja področja za maloprodajo, direktorja za področje elektrike ter vodja službe za področje elektrike. Gre za specifična področja, na katerih se je uprava želela okrepiti z ljudmi, ki imajo ta specifična znanja. Čeprav drži, da iz opisa delovnega mesta „direktor področja“ izhaja, da se je za opravljanje dela na tem delovnem mestu zahteva enaka stopnja izobrazbe (VII/1 oziroma univerzitetna izobrazba) in delno vrsta izobrazbe (pri obeh je navedena tudi ekonomska usmeritev), kot za delovno mesto tožnice pa je potrebno upoštevati, da se zahtevane delovne izkušnje nanašajo na opravljanje delo na točno določenem področju. Bistveno je, da tožnica ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo teh delovnih mest, zato je zmotno stališče, da bi tožnica morala imeti prednostno pravico do zaposlitve na podlagi 102. člena ZDR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje sicer res ni ravnalo pravilno, ko glede vseh zavrnjenih dokaznih predlogov ni navedlo, zakaj jih je zavrnilo. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov za izvršitev poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje ter zakaj toženi stranki ni naložilo, da predloži zahtevane sezname delavcev, ki jim je bilo v času od decembra 2009 posredovano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter za predložitev vseh odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odpovedi pogodb s ponudbo nove pogodbe, vse spremembe pogodb o zaposlitvi, sklenjene sporazumno ter vse prerazporeditve v okviru sklenjenih pogodb. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M.K., ni pa tega storilo glede ostalih prič, ki jih našteva pritožba. Vendar pa navedeno lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo z dne 8. 6. 2011 je razvidno, da je tožnica štela, da so njeni dokazni predlogi zavrnjeni, čeprav sodišče prve stopnje formalnega sklepa o tem ni izdalo. Navedeno pomeni, da tožnica v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP takšno relativno kršitev določb pravdnega postopka lahko uveljavlja v pritožbenem postopku. Vendar pa okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izdalo formalnega sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov, v katerem bi navedlo, zakaj te predloge zavrača, ne pomeni, da je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru, če neuporaba oziroma nepravilna uporaba določb ZPP lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da je dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnilo, ker je bi ta nepotreben, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na ostale ugotovitve sodišča prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje navedenih prič ni bilo potrebno.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi domnevno nepravilnega ravnanja sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem prič H.K. in A.V.T.. Sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih določb ZPP s tem, da je po ekstenzivnem zasliševanju priče H.K. sprejelo sklep, da nadaljnje zaslišanje priče ni potrebno. Takšno ravnanje je povsem v skladu s pooblastili, ki jih ima predsednik senata. Zaslišanje priče namreč poteka tako, da priča najprej prosto in brez prekinjanja pove vse, kar ve o zadevi, nato sledijo vprašanja predsednika senata. Prvi odstavek 289. člena ZPP določa, da ko predsednik senata konča zaslišanje posamezne priče, izvedenca ali stranke, jim lahko člani senata neposredno postavljajo vprašanja. Šele nato lahko z dovoljenjem predsednika senata priči neposredno vprašanja postavljata tudi stranka in njen zastopnik ali pooblaščenec. Dovoljenje za postavljanje vprašanj je tako ves čas v pristojnosti predsednika senata, zato ni nič nezakonitega v tem, da je senat potem ko je pooblaščencu tožnice dovolil postaviti več vprašanj za pričo H.K., sprejel sklep, da se zaslišanje zaključi. V pristojnosti senata je, da oceni, ali je dejansko stanje dovolj razčiščeno in nadaljnje zaslišanje zato ni potrebno. Podobno velja tudi glede zaslišanja priče A.V.T.. Res je sicer, da je predsednica senata ob zaključku zaslišanja priče N.P. sprejela sklep, da bo pričo zaslišala še enkrat, česar pa potem ni storila. Gre za sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano. Po oceni pritožbenega sodišča je bila priča N.P. zelo temeljito zaslišana, tudi o vprašanjih, ki se po naravi stvari ne dokazujejo s pričami. Sodišče prve stopnje je pooblaščencu tožnice dovolilo, da je priči postavil številna vprašanja. Tožnica pa tudi v pritožbi ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev priči zaradi takšnega ravnanja ni mogla postaviti vprašanj. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi zaradi navedenega tožnici bila kratena možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti mu ni možno očitati relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 289. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je s toženo stranko dne 28. 2. 2007 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodje kabineta, - sestavni del pogodbe o zaposlitvi je bil opis del in nalog (dela in naloge so povzeta v naslednji točki obrazložitve), - s pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnim mest ... d.d. z dne 5. 1. 2010 je bilo ukinjenih pet delovnih mest, med njimi tudi delovni mesti vodje kabineta, ki ga je zasedala tožnica in svetovalca predsednika uprave, ki ga je zasedal B.R., - tožnici je tožena stranka 6. 1. 2010 poslala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dne 25. 1. 2010 pa je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, - pri toženi stranki je bilo zaposlenih preko 500 delavcev, - od januarja 2010 do aprila 2010 je pri toženi stranki iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje 11 delavcem, v januarja 2010 tožnici in B.R., v naslednjih mesecih pa še 9 delavcem. Tožnica glede na svojo strokovno izobrazbo, izkušnje in specifična znanja, ki jih je pričakovala tožena stranka, ni ustrezala zahtevam za delovna mesta direktorjev področja za področja marketinga in za elektriko, kakor tudi ne za delovno mesto vodje službe za področje elektrike, ki so bila na Zavodu za zaposlovanje objavljena v decembru 2009 in januarju 2010, - tožnica je po izobrazbi univerzitetna diplomirana novinarka, konec leta 2009 pa je pridobila certifikat o zaključeni mednarodni poslovni šoli MBA na .., kamor jo je poslala tožena stranka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, ker naj bi ta rok začel teči z dnem, ko sta tožnici bili preklicani pooblastili z dne 2. 10. 2001 (da kot pooblaščenka zastopa družbo v odnosih z javnostjo) in z dne 10. 12. 2007 (za sklepanje pogodb o izvajanju storitev, pogodb o oskrbi poslovnega procesa z delovnimi sredstvi in predmeti dela, sklepanje pogodb za naročila, prevoze in prenočišča za potrebe poslovnega procesa in projektov do višine 10.000,00 EUR, za odobravanje izplačil in računov do zneska 2.000,00 EUR v notranjih razmerjih družbe ter za odobravanje računov in izplačila obveznosti, sklenjenih s strani pooblaščene nadrejene osebe do zneska 10.000,00 EUR in račune, izdane na podlagi pogodb, sklenjenih s strani upravi do 20.000,00 EUR). S tem dnem so sicer res prenehala pooblastila, ki jih je tožnica imela za zastopanje tožene stranke, ni pa mogoče šteti, da je s tem prenehala potreba po opravljanju drugih del, kakor so navedena v opisu del in nalog, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Odvzem pooblastil za zastopanje namreč ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po: - vodenju, planiranju, organiziranju in koordiniranju dela v okviru kabineta predsednika uprave, - vodenju projektov in sodelovanju v projektnih skupinah, - sprejemanju kadrovske problematike v okviru kabineta, - sodelovanju z zunanjimi institucijami, - opravljanju drugih del po nalogu nadrejenega.

Pač pa je odvzem pooblastil lahko vplival na zadnjo alinejo v opisu del in nalog, to je na dela in naloge s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Navedeno pomeni, da odvzem pooblastil ne pomeni, da je zaradi tega prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje zastopanje na podlagi pooblastil ne predstavlja večine del in nalog iz opisa, ki je kot priloga sestavni del pogodbe o zaposlitvi.

Sicer pa je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je tožena stranka ukinila organizacijsko enoto kabineta predsednika uprave, s tem pa tudi delovno mesto vodje kabineta. Ukinitev delovnega mesta vodje kabineta je bila določena v 2. členu Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ... d.d. (priloga B/5). Ukinitev delovnega mesta z organizacijskim predpisom prav gotovo predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Organizacijski razlog nastane šele s spremembo organizacije, to pa se je v tej zadevi zgodilo s 5. 1. 2010, ko je bil objavljen zgoraj citirani pravilnik, ki ga je uprava tožene stranke sprejela dan poprej. Seveda je tudi pri organizacijskih razlogih za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela vedno možno dokazovati, da gre za zlorabo tega inštituta in da je bila organizacija dela dejansko spremenjena že prej, vendar pa v konkretnem primeru kaj takšnega ni bilo ugotovljeno.

Zmotno je tožničino prepričanje, da je obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, razviden že iz vsebine zabeležk o obeh razgovorih s tožnico z dne 14. 12. 2009. Organizacijski razlog nastane takrat, ko delodajalec spremeni organizacijo, ne pa že takrat, ko o tem razmišlja ali ko takšno reorganizacijo šele pripravlja. Iz vsebine prve zabeležke je razvidno, da je L. tožnico takrat seznanila s predvideno reorganizacijo in razlogi zanjo ter ji povedala, da so se trudili iskati zanjo drugo delovno mesto pri toženi stranki, vendar ji ne morejo ponuditi druge rešitve ali pogodbe. Tak razgovor res kaže na to, da tožena stranka pripravlja spremembo organizacije dela, vendar pa ne izkazuje, da je takšna sprememba tudi dejansko že izvedena. Enako velja glede ponudbe za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je razvidna iz druge zabeležke z dne 14. 12. 2009. Ponudba za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je sprememba organizacije že izvršena, dokazuje pa, da se ta res pripravlja. Sicer pa celo v primeru, če bi šteli, da obe zabeležki izkazujeta obstoj poslovnega razloga za prenehanja potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bi to še vedno ne moglo vplivati na oceno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana znotraj prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana le dober mesec po obeh razgovorih.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev že zaradi tega, ker sta bila v prvi fazi reorganizacije ukinjena sektor ... in kabinet predsednika uprave, v katerih je bilo zaposlenih več kot 30 delavcev. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je zaradi te reorganizacije v tisti fazi delovno razmerje prenehalo le tožnici in B.R., šele kasneje pa tudi devetim drugim delavcem. Tožnica ves čas uveljavlja, da je pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, potrebno upoštevati vse delavce, ki jih reorganizacija zadeva (v našem primeru vse zaposlene v obeh organizacijskih enotah, pa še tako takoimenovane detaširane delavce) ne glede na to, ali jim je bila potem pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana oziroma ne glede na to, ali so ohranili zaposlitev pri toženi stranki. Vendar pa je takšno stališče napačno. Že iz naslova podpoglavja ZDR, ki ureja to področje „c) odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga“ je razvidno, da se pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, upošteva le tiste delavce, ki jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Tudi v seznam presežnih delavcev se v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZDR uvrsti le tiste delavce, ki jim bo iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tudi iz načina ugotavljanja večjega števila delavcev, kakor je določen v prvem odstavku 96. člena ZDR, je razvidno, da se pri tem upošteva le delavce, katerih delo bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni dejansko postalo nepotrebno, ne pa tudi tistih delavcev, ki še naprej opravljajo svoje delo, vendar v drugi organizacijski enoti. Glede na število zaposlenih pri toženi stranki, bi ta morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če bi v obdobju 30 dni iz poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev. V tem sporu je bilo ugotovljeno, da je v obdobje treh mesecev postalo nepotrebno delo 11 delavcev, zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Nekonsistentnost stališča tožnice o tem, koga vse je potrebno upoštevati pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, je razvidno tudi iz tega, da tožnica očitno meni, da med delavce, katerih delo je postalo nepotrebno, spadajo tudi takoimenovani detaširani delavci, ker jih je tožena stranka želela razporediti v druge enote. Obenem pa tožnica le v pritožbi navaja, da so ti delavci še vedno zaposleni pri toženi stranki in da še vedno niso našli ustrezne rešitve zanje.

Ni zatrjevanega nasprotja med navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bila zaradi prve faze reorganizacije pogodba o zaposlitvi odpovedana le dvema delavcema in navedbo v drugi pripravljalni vlogi o tem, da je bila v času od januarja do aprila 2010 pogodba o zaposlitvi odpovedana 11 delavcem. Prva navedba se pač nanaša na reorganizacijo in čas ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in B.R., druga pa na kasnejše obdobje. Navedeno je razvidno tudi iz izpovedbe priče A.K., direktorice kadrovskega sektorja. Ta je izpovedala, da je bila pogodba o zaposlitvi zaradi reorganizacije odpovedana le prvima dvema (to je tožnici in B.R.), vsi ostali pa so bili takoimenovani mehki tehnološki viški, do katerih je prišlo neodvisno od reorganizacije. Zaradi navedenega je razumljivo, da ti takoimenovani mehki tehnološki viški (delovna mesta pod številkami 7748, 6806, 4636, 2507 in 3348) niso našteti v listinah o prvi in drugi fazi reorganizacije.

Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da gre v tej zadevi za takoimenovani kolektivni odpust, ker so v dokumentu druga faza reorganizacije (priloga B/15) pri večjem številu delovnih mest navedeni različni nazivi teh delovnih mest v rubriki, ki prikazuje sedanje stanje in rubriki, ki našteva nazive delovnih mast po reorganizaciji. Tako okoliščina, da je za dva direktorja sektorja po reorganizaciji predvideno, da bosta delo opravljala kot vodji oddelkov, ne pomeni, da bi ta delavca morali obravnavati kot presežna delavca. Iz dokumenta je celoti razvidno, da sta delavca bila zaposlena v oddelku nabave goriv in oddelku prodaje naftnih derivatov, medtem ko je večina ostalih direktorjev sektorjev, ki so se preimenovani v direktorja področij, vodila področja. Bistveno pa je, da so ti delavci tudi po reorganizaciji ohranili zaposlitev, praviloma pa celo isto delo. Podobno velja glede sprememb nazivov dveh direktorjev veleprodaje v direktorja območne enote, ali pa glede spremembe nazivov namestnikov direktorjev sektorjev v vodje oddelkov, direktorje področij, vodje razvojnih projektov, namestnika direktorja sektorja, direktorja področja, koordinatorja nepremičninskih projektov, vodjo službe I in podobno. Podobno velja glede preimenovanja pomočnikov vodij oddelkov I in II v FRP v knjigovodje IV in analitika IV, ali pa preimenovanje pomočnika vodje oddelke III v samostojnega referenta 1I ter pomočnika vodje oddelka IV v samostojnega referenta III.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožnici ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za položaj enega od treh direktorjev področja (za marketing, za maloprodajo ali za področje elektrike) oziroma za vodjo službe za področje elektrike. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Kolikor ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Iz objave prostih delovnih mest direktorjev področij na Zavodu za zaposlovanje je razvidno, da je tožena stranka za ta delovna mesta v rubriki „zahtevana pokl./strok. izobrazba“ zahtevala poklic univerzitetnega diplomiranega ekonomista, v rubriki druga potrebna dodatna znanja pa opredelila bodisi „lahko druge ustrezne smer izobrazbe“ oziroma „alt: druge ustrezne“. Vendar pa navedeno ne pomeni, da bi tožena stranka ta delovna mesta morala ponuditi tožnici, ki je po izobrazbi diplomirana novinarka, konec leta 2009 pa je pridobila certifikat o zaključeni mednarodni poslovni šoli MBA na .... Gre za vodilna delovna mesta, ki so razvrščena v 99. plačilni razred, vsako pa pokriva določeno področje, to je marketing, maloprodajo in elektriko, zato je razumljivo, da je kot drugo ustrezno izobrazbo za ta delovna mesta potrebno obravnavati izobrazbo, ki ustreza tem področjem, kar pa prav gotovo ni izobrazba univerzitetne diplomirane novinarke. Razpisnim pogojem je ustrezalo, da je tožena stranka na delovnem mestu direktorja področja za področje marketinga zaposlila B.B., ki je univerzitetni diplomirani ekonomist, da je na delovnem mestu direktorja področja za področje maloprodaje zaposlila D.K., ki je specialist managementa, ter da je za delovno mesto direktorja področja za področje elektrike zaposlila G.S., ki je univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. Razen tega imajo vsi navedeni tudi ustrezne delovne izkušnje na teh področjih. Tožnica si tudi zmotno razlaga, da izpolnjuje pogoje za vodjo službe za področje elektrike, saj se je za to delovno mesto zahtevala organizacijska, ekonomska ali druga ustrezna izobrazba, pri čemer glede na področje elektrike nikakor ni mogoče šteti, da je poklic univ. dipl. novinarja druga ustrezna izobrazba. Tožena stranka utemeljeno poudarja, da je šlo pri vseh navedenih delovnih mestih za potrebo po strokovnjakih s specifičnimi znanji na področju organizacije, prodaje oziroma trgovanja z električno energijo, česar tožnica ni imela. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju z obveznostjo iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker tožnici ni ponudila nove pogodbe za katerega od teh delovnih mest. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka. Ne le zaradi tega, ker stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP, temveč tudi zaradi tega, ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.