Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev in posledično za obveznost tožene stranke, da izdela program razreševanja presežnih delavcev. Delavcev, ki so zaradi organizacijskih sprememb le premeščeni v druge organizacijske enote, njihovo delo pa ostane v bistvu enako, torej še vedno potrebno, ni mogoče upoštevati med presežne delavce Stopnja izobrazbe ni edini kriterij za presojo, da gre za ustrezno delo, ki ga delodajalec mora ponuditi presežnemu delavcu. Ugotoviti je treba tudi ali gre za ustrezno „vrsto izobrazbe“, pri čemer pa je nedvomno pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana ali zaželena posebna (specifična) znanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane 25. 1. 2010 ter ugotovitev, da ji delovno razmerje še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2007. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu vodja kabineta predsednika uprave. S pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 4. 1. 2010 je bilo to delovno mesto ukinjeno. Glede na potek reorganizacije in število delavcev, ki jim je bila zaradi tega odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni šlo za večje število delavcev in tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev. Tožeče stranke ni bilo mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu. Glede na njeno strokovno izobrazbo in specifične zahteve za konkretna delovna mesta direktorjev področja in vodje službe, zaposlitev tožnice na teh delovnih mestih ne bi bila mogoča. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje res ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Z ravnanjem sodišča pri zaslišanju prič H. K. in A. V. T. tožnici ni bila kratene možnost obravnavanja pred sodiščem. Odpoved ni bila podana po izteku šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, saj odvzem določenih pooblastil ni pomenil, da je s tem prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Ker po dejanskih ugotovitvah ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, toženi stranki ni bilo treba izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka ni ravnala v nasprotju z obveznostjo iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker tožnici (diplomirani novinarki), ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za položaj enega od direktorjev področja (za marketing, za maloprodajo ali za področje elektrike) oziroma za vodjo službe za področje elektrike.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (predvsem določb 88., 90. in 96. člena ZDR) ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nasprotovala zavrnitvi dokaznih predlogov. Iz sodbe sodišča prve stopnje kot iz izpodbijane sodbe pa ni mogoče razbrati oziroma ugotoviti nobenega od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Zgolj navedbe, da dokazni predlog ni potreben, ni mogoče šteti za to, da je sodišče izpolnilo obveznost iz 287. člena ZPP. Izpodbijana sodba se ni opredelila do pritožbenih navedb o nasprotjih med navedbami tožene stranke in izpovedmi prič z listinsko dokumentacijo. Odločilna dejstva niso bila pravilno in popolno ugotovljena, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Utemeljen razlog oziroma prenehanje potreb po delu tožnice je nastopilo 10. 6. 2009, ko so bila tožnici preklicana pooblastila, to je pred spremembo akta o sistemizaciji. Zato je bila odpoved prepozna. Ne strinja se z dejanskimi ugotovitvami sodišča, da ni šlo za večje število presežnih delavcev. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da tožena stranka izrecno navedenih delovnih mest tožnici ni bila dolžna ponuditi. Zaključek sodišča, da so se za zasedbo teh delovnih mest zahtevala specifična znanja na področju organizacije, prodaje oziroma trgovanja z električno energijo je v nasprotju z listinami.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne. Celotna revizija je prepletena z domnevnimi nepravilnostmi pri ugotavljanju dejanskega stanja v sodbah sodišč prve in druge stopnje, kar tožnica sicer skuša kvalificirati pod napačno uporabo prava.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje in ne sodba sodišča prve stopnje, pri čemer revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

8. Tožena stranka ima prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da se revizijske navedbe nanašajo na nestrinjanje tožnice z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Nenazadnje je vsebina revizije v precejšnjem delu enaka vsebini pritožbe, kjer pa je nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem dovoljen pritožbeni razlog. Revizijsko sodišče prav tako ne more upoštevati revizije, kolikor se „v izogib ponavljanju … sklicuje na navedbe v tožbi, prip. vlogah, na obravnavah ter v pritožbi“. V pretežnem delu zato revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati, niti kot utemeljitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

9. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču, čeprav res ne gre za povsem prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25. 9. 1996 in Up 181/95 z dne 28. 5. 1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16. 2. 2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10. 10. 2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča RS: Sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva (prim. sodbo II Ips 663/96), ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99).

10. Kriterijev, ki utemeljujejo odločitev o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga stranke, je več. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti: če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

11. Na tožničin pritožbeni očitek v smeri kršitve določbe drugega odstavka 287. člena ZPP v postopku na prvi stopnji, smiselno uveljavljan kot revizijski razlog kršitve temeljnega procesnega načela kontradiktornosti postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona, je sodišče druge stopnje odgovorilo tako, da je izostanek obrazložitve o zavrnitvi tožničinih dokaznih predlogov v prvostopenjski sodbi dopolnilo s svojimi razlogi. Taka nadomestitev razlogov v postopku na drugi stopnji ni nujno vselej neupoštevna; upoštevna je, ko je stranki z dopolnitvijo omogočeno spoznati razloge sodišča za zavrnitev njenega dokaznega predloga, in ko so ti razlogi dokaznopravno sprejemljivi. Prav to pa so značilnosti obravnavanega primera, ko je z ustrezno dopolnitvijo obrazložitve na drugi stopnji (predvsem točka 6 sodbe sodišča druge stopnje) problem izostanka obrazložitve odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov v prvostopenjski sodbi izgubil pomen aktualnosti; utemeljenost razlogovanja sodišča druge stopnje o irelevantnosti predlaganih dokazov in o tem, da odločitev o tožbenem zahtevku ne bi mogla biti drugačna, čeprav bi predlagani dokazi potrdili vse tožničine trditve, pa se bo odrazila znotraj obrazložitve rezultatov preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Tožnica je bila zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodja kabineta (predsednika uprave). Tožena stranka je s sklepom Uprave ukinila organizacijsko enoto „Kabinet predsednika uprave“ in s tem kot nepotrebno tudi tožničino delovno mesto. Ta dejstva niti niso sporna, pomenijo pa nedvomno utemeljeno in zadostno dejansko podlago za presojo, da je obstajal organizacijski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

14. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo njeno delovno mesto ukinjeno. Zatrjuje le, da je njeno delo postalo nepotrebno že z odvzemom določenih pooblastil, zaradi česar naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da preklic posebnih pooblastil (za zastopanje v odnosih z javnostjo ter za sklepanje določenih pogodb in odobravanje izplačil) ne pomeni tudi, da je siceršnje delo, ki ga je bila tožnica dolžna opravljati po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Zastopanje na podlagi odvzetih pooblastil ni predstavljalo večine del in nalog tožnice. Uprava tožene stranke je po predhodnem posvetu s svetom delavcev in sindikatom 4. 1. 2010 sprejela sklep o ukinitvi kabineta predsednika uprave in sočasno tudi ustrezen pravilnik, s katerim je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 25. 1. 2010 zato ni prepozna.

15. Revizijsko sodišče se strinja tudi s presojo sodišča druge stopnje, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev in posledično za obveznost tožene stranke, da izdela program razreševanja presežnih delavcev. Dejanska ugotovitev sodišča je jasna: v januarju 2010 je iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje tožnici in še enemu delavcu, do aprila 2010 pa še devetim delavcem. Kar glede na število zaposlenih pri toženi stranki in določbo tretje alineje prvega odstavka 96. člena ZDR pomeni, da je šlo za manjše število delavcev. Pri tem je sodišče pravilno izhajalo iz izhodišča, da poslovni razlogi, ki predstavljajo podlago za določene organizacijske spremembe, ne pomenijo nujno tudi prenehanje potreb po delu vseh delavcev, ki jih take spremembe zadevajo. Delavcev, ki so zaradi organizacijskih sprememb le premeščeni v druge organizacijske enote, njihovo delo pa ostane v bistvu enako, torej še vedno potrebno, ni mogoče upoštevati med presežne delavce.

16. Zakon o delovnih razmerjih obravnava vprašanje večjega števila delavcev (96. člen) in vprašanje programa razreševanja presežnih delavcev s tem v zvezi (99. člen) pod podnaslovom "Odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov". Že iz tega izhaja, da se med večje število delavcev iz 96. člena ZDR lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. Prav tako so v seznam presežnih delavcev, ki je del programa njihovega razreševanja iz 99. člena ZDR, lahko uvrščeni le delavci, ki jim bodo iz tega razloga odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Delavci, ki jim pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev preneha delovno razmerje na drugih podlagah, ne morejo sodelovati v krogu izbire presežnih delavcev, niti ne morejo biti sicer neposredno vključeni v ta program.

17. V 96. členu ZDR je določeno, kdaj se šteje, da so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev (t.i. kolektivni odpusti). Upoštevajoč ugotovljena dejstva, da je bilo pri toženi stranki zaposlenih več kot 300 delavcev in da je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo manj kot 30 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po prvem odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju treh mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznost izdelave programa ni podana že glede na določbo prvega odstavka 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Takšna razlaga 96. člena ZDR je v skladu z Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL L št. 225, 12. 8. 1998). Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišč tožena stranka tudi v obdobju treh mesecev ni podala odpoved več kot 20 delavcem, ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR. Tožena stranka torej tudi po drugem odstavku 96. člena ZDR ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.

18. Po določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (tudi z možnostjo prekvalifikacije). Dolžnost delodajalca se nanaša le na ponudbo ustrezne zaposlitve, kar glede na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR pomeni zaposlitev, za katero se zahteva enak vrsta in stopnja izobrazbe. Možnosti zaposlitve pa ni, če ni prostih ustreznih delovnih mest ali tudi, če ni potrebe po njihovi zasedbi.

19. Stopnja izobrazbe ni edini kriterij za presojo, da gre za ustrezno delo, ki ga delodajalec mora ponuditi presežnemu delavcu. Ugotoviti je treba tudi ali gre za ustrezno „vrsto izobrazbe“, pri čemer pa je nedvomno pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana ali zaželena posebna (specifična) znanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da za prosta delovna mesta direktorjev področja in vodjo službe (oddelka) stopnje in vrste tožničine izobrazbe (univerzitetne diplomirane novinarke) ni bilo mogoče šteti kot „druge ustrezne smeri“ strokovne izobrazbe.

20. Ker sta glede na navedeno sodišči druge in prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabili, revizijski razlogi pa niso utemeljeni, je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Izrek o revizijskih stroških je v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.