Jedro

Tožnikovo zavzemanje za širšo razlago določbe 13. člena ZUPJS ni utemeljeno. Zakonski tekst je jasen in ne zajema sredstev, ki jih vlagatelj za dodelitev denarne socialne pomoči poleg svojega zakonca (oziroma osebe, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo) dodatno namenja za (dejansko) preživljanje enega od otrok in ta presega znesek mesečne preživnine, ki jo ta otrok prejema od svojega biološkega očeta na podlagi izvršilnega pravnega naslova in ne presega višine minimalnega dohodka, ki bi osebi pripadala po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

To določbo je treba tolmačiti tudi v povezavi s 4. točko prvega odstavka 12. člena istega zakona, ki izrecno govori o preživnini, prejeti na podlagi izvršilnega naslova, enako pa izhaja tudi iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ZSVarPre. Nenazadnje je to tolmačenje tudi sistemsko in logično pravilno, saj te osebe sicer ne bi bilo mogoče upoštevati niti pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja, kot to določa 10. člen ZUPJS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločbe Centra za socialno delo C. št. 1231-25/2011/0 z dne 7. 2. 2012 in odločbe toženke št. 12300-95/2012-2 z dne 22. 5. 2012 v delu, ki določa višino denarne socialne pomoči ter izdajo nove odločbe, s katero naj toženka na novo določi višino te dajatve. Sklenilo je tudi, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Sodišče je presodilo, da je toženka za čas od 1. 1. do 30. 6. 2012 pravilno odmerila višino denarne socialne pomoči in pri tem pravilno upoštevala vse tožnikove družinske člane (poleg tožnika še njegovo ženo in tri otroke, ki živijo v skupnem gospodinjstvu), tudi N. S., čeprav tožnik ni njen biološki oče. Pravilno je izračunala tudi lasten dohodek družine in pri tem upoštevala preživnino za N. S. v višini 146,64 EUR mesečno. Izhajalo je predvsem iz določbe 4. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), oziroma na drugi strani določbe 1. točke prvega odstavka 13. člena istega zakona. Kot neutemeljene je zavrnilo tožnikove navedbe v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-116/03-22 z dne 9. 2. 2006, ki se nanaša na 27. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), saj ta določba in določbe ZUPJS niso identične in primerljive; poleg tega tožnik ni zahteval, da se pri dohodku družine ne upošteva preživnine za N. S., temveč da se ta dohodek zmanjša za dodatne izdatke za njeno preživljanje (ki presegajo preživnino, ki jo prejema).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da ugodi njegovemu zahtevku. Navaja, da preživnina, ki jo prejema N. S. od svojega biološkega očeta, niti približno ne zadošča za kritje njenih stroškov. Nikakršen del preživnine ni in ne more biti namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine. Višina preživnine za to ne zadošča, poleg tega pa N. S. zaradi šolanja med tednom ne živi skupaj z družino. Razliko v višini potrebnih stroškov zanjo krijeta tožnik in njegova partnerka. Prihaja do tega, da se biološkemu očetu N. S. pri morebitnem uveljavljanju pravic iz javnih sredstev izplačana preživnina odšteje od dohodka, na drugi strani pa se prejeta preživnina, čeprav ne zadošča za kritje potreb otroka, kaj šele družine, prišteje lastnemu dohodku tožnika oziroma družine in posledično zmanjša denarno socialno pomoč. Zato bi morali po tožnikovem mnenju pri izračunu lastnega dohodka upoštevati stroške, ki jih njegova družina plačuje za otroka in ki močno presegajo znesek preživnine, sodišče pa bi moralo 13. člen ZUPJS razlagati na način, da bi upoštevalo tudi znesek, ki ga za preživljanje N. S. doplačujeta tožnik in njegova partnerka in za ta znesek zmanjšati lastni dohodek. Meni, da oba starša nista enako obravnavana in da lahko pridemo do zaključka, da sredstva za preživljanje otroka daje samo tisti od staršev, ki plačuje preživnino na podlagi izvršilnega naslova, drugi od staršev, pri katerem otrok živi, in tudi prispeva sredstva, pa se ne upošteva. Ponovno se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-116/03-22 z dne 9. 2. 2006. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik ne izpodbija presoje o tem, da se pri ugotavljanju materialnega položaja za denarno socialno pomoč poleg njega upoštevajo tudi njegova partnerka in otroci, med njimi tudi N. S. (tožnik ni njen biološki oče) (1) in ne nasprotuje temu, da se v dohodek, ki se upošteva, štejejo dohodki oziroma prejemki družinskih članov, med njimi tudi preživnina, ki jo mesečno prejema N. S. v višini 146,64 EUR mesečno. Vključevanje tega dohodka sicer izhaja iz določbe 4. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS, po kateri je v dohodke, ki se upoštevajo, vključena tudi preživnina, in sicer v višini minimalnega dohodka, ki bi osebi pripadala po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, če ne bi imela drugih dohodkov.

8. Dejansko se zavzema le za zmanjšanje dohodka, oziroma v zvezi s tem za širšo razlago določbe 13. člena ZUPJS, ki v 1. točki prvega odstavka (ki je za presojo lahko edino pomembna) določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša tudi za izplačane preživnine; sredstva ki jih od osebe (kot preživninskega zavezanca) izterja preživninski sklad iz naslova izplačanega nadomestila preživnine oziroma sredstva, ki jih je oseba sama plačala skladu iz tega naslova za leto, v katerem se upošteva dohodek pri uveljavljanju pravic po tem zakonu; in za druge prejemke, izplačane na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov, vendar največ v višini izvršilnega pravnega naslova. Kot navedeno tožnik pri tem primerja svoj položaj oziroma položaj njegove družine ter položaj biološkega očeta N. S., ki se mu izplačana preživnina odšteje od dohodkov pri morebitnem uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

9. Tožnikovo zavzemanje za širšo razlago določbe 13. člena ZUPJS ni utemeljeno. Določba 1. točke prvega odstavka 13. člen ZUPJS ne omogoča takšne razlage. Zakonski tekst je jasen in ne zajema sredstev, ki jih vlagatelj za dodelitev denarne socialne pomoči poleg svojega zakonca (oziroma osebe, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo) dodatno namenja za (dejansko) preživljanje enega od otrok in ta presega znesek mesečne preživnine, ki jo ta otrok prejema od svojega biološkega očeta na podlagi izvršilnega pravnega naslova in ne presega višine minimalnega dohodka, ki bi osebi pripadala po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Čeprav bi se lahko strinjali s tožnikom, da sredstva preživnine za N. S. v višini 146,64 EUR ne zadoščajo za pokrivanje njenih mesečnih izdatkov, to ne pomeni, da tudi tožnikova partnerka ni dolžna prispevati z njenemu preživljanju. Teh sredstev formalno ni mogoče šteti za preživnino, kot jo opredeljuje zakon.

10. Jasno je tudi, da se N. S. pri presoji o upravičenosti do denarne socialne pomoči upošteva poleg tožnika (vlagatelja) in da se v skupni dohodek upošteva tudi dohodek, ki ga pridobiva iz naslova preživnine (2). Sredstev tožnikove partnerke (ali tožnika) za preživljanje N. S. ni mogoče šteti kot izplačane preživnine po 1. točki prvega odstavka 13. člena ZUPJS. To določbo je treba tolmačiti tudi v povezavi s 4. točko prvega odstavka 12. člena istega zakona, ki izrecno govori o preživnini, prejeti na podlagi izvršilnega naslova, enako pa izhaja tudi iz 4. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Nenazadnje je to tolmačenje tudi sistemsko in logično pravilno, saj te osebe sicer ne bi bilo mogoče upoštevati niti pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja, kot to določa 10. člen ZUPJS (3). Prav iz tega vidika je neustrezna primerjava tožnika, njegove družine in biološkega očeta N. S. N. S. se upošteva pri ugotavljanje materialnega položaja tožnikove družine (1. in 2. točka prvega odstavka 10. člena ZUPJS) in je skupaj z ostalimi družinskimi člani upravičena do denarne socialne pomoči (4), ne upošteva pa se pri morebitnem uveljavljanju in višini pomoči s strani biološkega očeta N. S. (glej 1. točko prvega odstavka 11. člena ZUPJS in 2. točko 10. člena ZSVarPre).

11. Tožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-116/03-22 z dne 9. 2. 2006 v zvezi z razveljavitvijo 27. člena ZSV, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok. 27. člen ZSV ni bil identičen določbi sedanjega 12. člena ZUPJS oziroma 4. točke prvega odstavka tega člena, sicer pa je šlo v citirani zadevi Ustavnega sodišča RS za drugo problematiko. Pobudnica je namreč izhajala iz tega, da se po 27. členu ZSV v zvezi z ugotavljanjem upravičenosti in določitvijo višine denarne socialne pomoči v lasten dohodek nepravilno šteje tudi preživnina otrok, s čemer naj bi se na otroke enoroditeljskih družin prelagala odgovornost za preživljanje roditelja, če ta nima lastnih sredstev za preživljanje. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da iz ureditve po ZSV izhaja, da zakonodajalec šteje, da se del preživnine uporabi za preživljanje drugih družinskih članov, v tem obsegu pa ureditev iz 27. člena ZSV posega v pravico otroka do preživnine, ki mu pripada na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave RS. Iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da razlogi, ki bi utemeljevali dopustnost tega posega, niso bili razvidni iz zakonodajnega gradiva in pojasnil Vlade RS ter ministrstva oziroma, da zgolj zahteva po racionalnem ravnanju s sredstvi, ki jih ima država na razpolago za uresničevanje socialnovarstvenih nalog, ne upravičuje posega v otrokovo pravico do preživnine, kot je urejena v izpodbijani določbi. Ustavno sodišče RS je tudi navedlo, da „odločitev ne pomeni, da je upoštevanje otrokove preživnine pri odločanju o denarni pomoči družini sama po sebi v neskladju z Ustavo RS. Stvar presoje zakonodajalca je, da oceni kolikšen del preživnine je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine (stroški stanovanja, ogrevanja, prehrane) in v tem delu preživnino upošteva pri odmerjanju denarne socialne pomoči oziroma, da sprejme ureditev, po kateri otroka, katerega preživnina dosega oziroma presega minimalni dohodek in so mu s tem zagotovljena sredstva za preživetje, ne šteje med družinske člane po zakonu.“ Očitno je, da v obravnavani zadevi torej ne gre za primerljivo situacijo in problematiko in tudi ne za poseg v otrokovo pravico do preživnine, ki v tej zadevi tudi ni presegla minimalnega dohodka.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Osebe, ki se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo oziroma se ne upoštevajo določata 10. in 11. člen ZUPJS.

Op. št. (2): Kot navedeno tega tožnik niti ne zanika.

Op. št. (3): Kot navedeno tožnik tudi temu ne nasprotuje.

Op. št. (4): Glej tudi merila za določitev višine minimalnega dohodka v 26. členu ZSVarPre.