Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik nima pravice do povrnitve škode v skladu z določbami 542. člena Zakona o kazenskem postopku, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik nima pravice do povrnitve škode v skladu z določbami 542. člena Zakona o kazenskem postopku, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost?

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo uveljavljal odškodnino v znesku 30.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odreditve pripora in neustreznih bivalnih razmer. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo in odločilo, da mora toženki povrniti njene stroške pravdnega postopka. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije zastavlja sledeča vprašanja: Ali je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v ponovljenem sojenju ponovno zasliševalo pričo (gre za A.A.), brez da bi za to imelo podan dokazni predlog s strani katerekoli stranke ali pa je s tem kršeno razpravno načelo in poseženo v videz nepristranskost sodišča? Ali je sodišče omejeno pri tem, kolikokrat lahko zasliši posamezno pričo (še posebej ko dokaznega predloga v tej zvezi - torej za ponovno zaslišanje že zaslišane priče ni podanega)? Ali je bila kršena pravica do izjave tožnika s tem, ko ni bil opravljen oglede prostorov v katerih je bil tožnik priprt? Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem glede bivanjskih razmer v priporu, za katere je sodišče zaključilo, da te niso bile neznosne ter tako njegovo trpljenje naj ne bi presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora? Ali so sodišča glede na specifične okoliščine predmetnega postopka tožniku upravičeno odrekla pravico do povrnitve škode na podlagi 3. odstavka 542. člena ZKP, ker naj bi z nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost odvzeta, oz., ali je glede na konkretno situacijo tožniku mogoče očitati, da je šlo pri njem za nedovoljena ravnanja kot podlago za izključitev pravice do odškodnine, pri čemer je dejstvo, da je bil zaradi dolgotrajnega postopka in nesprejemljivih odločitev sodišča v priporu 255 dni, glede na to: - da je tožnik že na predobravnavnem naroku v kazenski zadevi sodišče obvestil o nameravani preselitvi na naslov ..., kjer je prebivala tudi njegova mati, - da je podal soglasje za sojenje v lastni nenavzočnosti, ki jo je kot laik razumel kot okoliščino zaradi katere njegova navzočnost na glavni obravnavi niti ni potrebna, - da tožnika o vabilih na narok na sodišče njegova mati ni obveščala, - da je tožnik prava neuka stranka, - da se je v tujini nahajal zaradi pridobivanja sredstev za preživljanje sebe in dveh mladoletnih otrok, torej opravljanje dela in ne zato, da bi se izmikal postopku, pri čemer je bil zakonito zaposlen in s prijavljenim bivališčem in da je tožnik v tej zvezi predložil listinsko dokumentacijo, pri čemer sodišče v skladu z določili ZKP sploh ni razpisalo glavne obravnave v roku 2 mesecev po opravljenem predobravnavnem naroku v skladu z določili 286 .čl. ZKP in se je tožnik nekako moral preživljati in tudi svoja mld. otroka z delom, ki ga je v takratnih težkih kriznih časih našel v Franciji, ko je bilo tam njegovo delo transparentno in tudi uradno izkazano, - da je na predobravnavnem kazenskem naroku podal soglasje za sojenje v svoji nenavzočnosti, - da je tožnik izostal le iz dveh narokov, pri čemer je bil le na enega vabljenpogojno pravilno (z nadomestno vročitvijo), medtem ko na prvega sploh ni bil pravilno vabljen, saj mu ni bilo dano na voljo niti zakonsko določenih 15 dni, v katerih bi lahko sodno pisanje prevzel, - da je šlo za dva različna razloga za odreditev pripora (zagotovitev navzočnosti na obravnavi in kasneje begosumnost), ki pa sta se v pravdnem postopku dejansko obravnavala kot enoten razlog, - da je sodišče v drugi kazenski zadevi, ki se je vodila pod opr. št. X K 97604/2010 odredilo pripor, ki pa ga je spremenilo v ukrep javljanja na policijski postaji, česar se je tožnik držal in to izpolnjeval, - da se je tožnik tudi po odpravi pripora redno udeleževal obravnav? Ali je sploh mogoče šteti tožnikov izostanek iz narokov za glavno obravnavo v kazenski zadevi dne 21. 9. 2015 in 17. 11. 2015 za neupravičen (in s tem podlago za odreditev pripora zaradi izostanka iz dveh narokov), pri čemer se takšna neupravičenost bi lahko štela kot razlog, da je mu je bila neupravičeno odvzeta prostost kar 255 dni, ko je bilo že iz samega obtožnega akta razvidno, da sploh ne more biti storilec očitanega mu dejanja glede na to: - da sodišče sploh ni razpisalo glavne obravnave v roku 2 mesecev po opravljenem predobravnavnem naroku v skladu z določili 286. čl. ZKP in tožniku za narok dne 21. 9. 2015 sploh ni bilo omogočeno, da bi prevzel vabilo v roku 15 dni, hkrati pa se navaja, da ni relevantno sklicevanje, da tožniku ni ostalo 15 dni za pripravo na ta narok, saj ta sploh ni bil opravljen oz. ali je mogoče upoštevati tožnikov izostanek iz naroka v kazenski zadevi z dne 21. 9. 2015 kot ustrezno in zakonito podlago za odreditev pripora, čeprav se v isti sodbi hkrati navaja, da narok tega dne sploh ni bil opravljen in je zato neutemeljeno tožnikovo pritožbeno sklicevanje, da mu ni ostalo 15 dni za pripravo na ta narok; - o naroku dne 17. 11. 2015 pa tožnik sploh ni bil seznanjen, saj ga njegova mati o tem ni obvestila.

Ali je mogoče govoriti o tem, da je bila odreditev pripora potrebna, če je tožnik dejansko izostal le iz enega naroka, glede katerega pa je nesporno, da o njegovem datum sploh ni bil seznanjen? Ali bi sodišča morala ločeno obravnavati pravilnost odločitve o odreditvi pripora inizkazanost domnevnih nedovoljenih ravnanj pritožnika v januarju 2016 in pravilnostodločitve o odreditvi pripora iz razloga begosumnosti ter izkazanosti obstoja domnevnih nedovoljenih ravnanj pritožnika pri odreditvi pripora iz razloga begosumnosti v februarju 2016? Ali je bil s strani pritožbenega sodišča v zadostni meri presojan obstoj razlogov zaodreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi (januar 2016) in zaradi odreditve pripora iz razloga begosumnosti (februar 2016)? Ali je obstajala obveznost kazenskega sodišča, da glede odločanja o obstoju pripornihrazlogov preveri tožnikove trditve in pojasnila o tem, kjer se je nahajal in iz kakšnegarazloga, še posebej upoštevaje dejstvo, da je tožnik za svoje trditve predložil listinske dokaze in predlagal izvedbo še drugih dokazov in ali je kazensko sodišče v tej zadevi izvedlo zadostne dokaze? Ali je bilo v okviru pravdnega postopka v zadostni meri presojano, ali so tudi po januarju in februarju 2016 glede na vse takrat znane okoliščine še obstajali razlogi za odreditev in podaljševanje pripora? Ali je bila v smislu ugotavljanja nedovoljenih ravnanj tožnika pravilno presojana okoliščina, da je tožnik podal izrecno soglasje za svoje sojenje v nenavzočnosti?Ali je sodišče v predmetni pravdni zadevi pravilno upoštevalo dejstvo, da je kazensko sodišče v drugi kazenski zadevi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. X K 97604/2010, najprej odredilo pripor, potem pa to spremenilo v ukrep javljanja na policijski postaji, ki ga je tožnik izpolnjeval? Ali je bilo glede na vse izkazane okoliščine pri tožniku res podano kakšno aktivnodelovanje, ki je povzročilo prisilni ukrep — odreditev pripora in to za ves čas postopka tako na prvi kot drugi stopnji, ko je vse skupaj, kljub temu, da je šlo za ločen postopek trajalo kar 255 dni? Ali so sodišča pravilno zavrnila zaslišanje tožnikove matere, glede na to, da je bila tapredlagana za zaslišanje tudi v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da sta imela s tožnikomdogovor, da ga bo obveščala o morebitnih prispelih sodnih pisanjih?

3. Predlog je delno utemeljen.

4. Na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede vprašanja, navedenega v izreku, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).