Jedro

Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP).

Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku.

Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.

Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača odškodnino v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2016 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki plačati 6.146,36 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo. Sodišče ni zaslišalo priče A. A., matere tožnika. Prav tako ni opravilo ogleda na kraju samem, na podlagi katerega bi se sodišče samo prepričalo o razmerah v ZPKZ. Tožnik ni zamolčal podatkov za vročanje, saj je celo vnaprej navedel naslov, na katerega se je nameraval preseliti, pri čemer pa mu zagotovo ni padlo na pamet, da se ga o vabilu ne bo obveščalo. Nesmiselno bi bilo, da bi sodišču navedel naslov v Franciji, saj je bil po cele dneve odsoten na gradbišču, prav tako je pričakoval, da bi mu o vabilih povedala mati. Delo v Franciji je tožnik potreboval za preživljanje svojih otrok in ne zaradi izmikanja sodišču. Število obravnav, na katere se tožnik ni zglasil, je pravzaprav izredno majhno. Šele na drugi razpisani narok pa je bil vabljen pravilno, pa še to z nadomestno vročitvijo. Tožnik je na predobravnavnem naroku povedal, da se namerava preseliti na X., poleg tega pa je podal soglasje za sojenje v nenavzočnosti, potem pa sta bila praktično razpisana le dva naroka, katerih se tožnik ni udeležil. Ne držijo navedbe sodišča, da je bil tožnik na glavno obravnavo dne 21.9.2015 povabljen na naslov, ki ga je sodišču posredoval na predobravnavnem naroku. Tam je jasno povedal, da se namerava v kratkem preseliti na naslov X., tako da je nesprejemljivo drugačno navajanje sodišča. Y. je očitno naslov, ki je ostal kvečjemu v generalijah. Tožnik na narok dne 21.9.2015 ni bil pravilno vabljen, saj je imel 15 dni časa za dvig pošiljke. O naroku dne 17.11.2015 pa tožnik ni bil seznanjen, saj ga mati o tem ni obvestila. Sodišče je tako pravzaprav le zaradi enega naroka, na katerega tožnik ni prišel in za katerega sploh ni vedel, da je razpisan, odredilo pripor, kar je nedvomno pretiran ukrep, ki se ga sodišča sicer ne poslužujejo ob prvem izostanku. Za trditve o tožnikovi begosumnosti zagotovo ni bilo podlage. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 4.2.2016 je razvidno, da pri tožniku ni šlo za izmikanje, sodišču je pojasnil, da si je uspel zagotoviti službo v Franciji kot polagalec keramike, dal natančne podatke o svojem delodajalcu, o kraju bivanja, predložil tudi listinske dokaze in pojasnil, da pričakuje stalno zaposlitev. Pojasnil je tudi, da zaposlitve na predobravnavnem naroku ni izpostavljal, ker še ni vedel, ali bo zaposlitev dobil in je bil na preizkušnji. Tožnik torej ni zamolčal zaposlitve v Franciji in je ugotovitev sodišča napačna. Zaposlitve so bile kratkotrajne, pogodbe za določen čas, in tožnik tako ni mogel vedeti, kako se bo njegov delodajalec odločil za v prihodnje. V kolikor je sodišče dvomilo v katero od navedenih okoliščin, je razpolagalo z vsemi podatki, da bi to lahko ustrezno preverilo. Sodišče tožniku protispisno očita, da ni predložil dokazil glede njegovega dela v Franciji, saj je spregledalo, da je tožnik že dne 16.2.2016 v kazenski spis vložil plačilne liste tožnikovega delodajalca iz Francije za oktober, november in december 2015, k vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti pa je priložil tudi enega od aneksov k tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je sledilo napačni obrazložitvi kazenskega senata v sklepu z dne 4.4.2016, ne pa dejanskim dokazom, ki so bili v spis vloženi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je prišlo tudi samo s seboj v nasprotje, ko se po eni strani sklicuje na to, da naj bi kazensko sodišče podalo dodatno ugotovitev o neobstoju dokazil glede tožnikove zaposlitve v Franciji, hkrati pa v obrazložitvi navaja, da je v kazenskem spisu tudi predložil listinske dokaze o zaposlitvi. Tožniku je kršena tudi pravica do pravnega sredstva, saj se ne ve, kaj konkretno je sodišče vodilo k določeni odločitvi. Napačna je navedba kazenskega sodišča, da naj bi tožnik na predobravnavnem naroku zamolčal zaposlitev v Franciji, saj je do takrat delal v Franciji kvečjemu od januarja 2015 do junija 2015, ni šlo za zaposlitev za nedoločen čas, temveč za nekakšen preizkus tožnika, zato na naroku tožnik tega ni posebej izpostavljal. Tožnik nato povzame, kakšna pravna sredstva je vlagal v kazenskem postopku. Sodišče je v obrazložitvi sodbe le povzemalo navedbe iz razlogov sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne glede na to, kako napačni dejansko ti razlogi so. Sodišče ne upošteva, da je šlo za preprosto osebo, prava neuko stranko, ki je bil prepričan, da je s tem, ko je dne 29.6.2015 jasno povedal, da se strinja, da se lahko obravnave opravijo brez njegove prisotnosti, sledil vsem zahtevam sodišča. Ko se sodišče sklicuje na kazensko zadevo pod opr. št. X K 97604/2010, kjer je bilo treba odrediti pripor in nato ukrep javljanja na policijski postaji, je ugotoviti, da to kvečjemu dokazuje, da se je tožnikovo prisotnost na glavni obravnavi dalo zagotoviti tudi na drug način oziroma z blažjim ukrepom - javljanjem na policijski postaji, česar se je tožnik očitno tudi držal, sicer bi bil ta ukrep odpravljen in nadomeščen nazaj s priporom. O dejstvu neupravičenega pripora priča tudi okoliščina, da se je tožnik tudi po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal. O odzivu na vabila je mogoče govoriti le v primeru, da oseba predhodno sploh ve, da je vabilo prejela in da je na obravnavo vabljena. Sodišče ne obrazloži svojega zaključka, zakaj šteje, da tožnikove prisotnosti na glavni obravnavi ni bilo mogoče zagotoviti drugače kot z odreditvijo pripora in je sodba v tem delu neobrazložena. Tožnik je na predobravnavni narok prišel ne glede na to, da se je že od januarja 2015 nahajal v Franciji, saj je bil z njim seznanjen, ni pa bil seznanjen z narokoma z dne 17.11.2015 in 21.9.2015. Kot nedovoljeno ravnanje v smislu 3. odst. 542. člena ZKP bi se lahko kvečjemu štelo ravnanje, ki bi ga oseba namenoma izvajala tako, da bi povzročila okoliščine, ki bi terjale odreditev pripora, kar pa v tožnikovem primeru nikakor ni izkazano. Vse okoliščine jasno kažejo na izostanek kakršnegakoli namenskega ravnanja tožnika v smeri izogibanja kazenskemu postopku. Če bi bil res begosumen, ne bi normalno za praznike prišel domov in je bil odvzem prostosti na mejnem prehodu zanj en velik šok in presenečenje. Z mamo je imel dogovorjeno, da spremlja njegovo pošto in ga o njej obvešča, o tem pa bi lahko povedala tožnikova mama na zaslišanju.

Nesprejemljiva je tudi odločitev sodišča glede neustreznih bivanjskih razmer. Sodišče je nekritično verjelo tako uradnim podatkom, ki jih je dostavila toženka kot pričevanju pravosodnih policistov, katerih pričanje je obravnavalo pristransko. Sodišče ni imelo podlage za ponovno vabljenje priče B. B., ki je bil že zaslišan, kar je groba kršitev razpravnega načela. Priče so izpovedovale o dogodkih izpred šestih let, pri čemer odgovornost v znatni meri leži na samem sodišču, ki v prvotnem postopku prič ni želelo zaslišati. Glede istih prostorov in istih bivanjskih razmer se je opredelilo celo ESČP in v letu 2011 odločilo, da so bile pripornikom oziroma zapornikom na Povšetovi v Ljubljani kršene pravice Konvencije (EKČP), ki prepoveduje med drugim tudi nečloveško in ponižujoče ravnanje, pri čemer se razmere tudi v letih 2015 in 2016 niso spremenile. Pravosodni policist C. C. je povedal, da je prišlo v njihovem zavodu v preteklosti večkrat do sprememb bivanjskih razmer, da pa ne ve, kdaj je bilo to nazadnje, kar kaže na to, da bi sodišče moralo bistveno več vere pokloniti osebam, ki so v takšnih razmerah dejansko bivale. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da se je vse od januarja do junija nahajal v sobi, kjer je bilo nameščeno pet oseb, da pazniki še vrat niso hoteli odpreti, na voljo pa je bila le pravica do sprehoda eno uro dopoldan in eno uro popoldan, poleg treh pogradov je bilo v sobi še 12 omar, miza, 6 stolov in WC. WC je bil v sami sobi in ni bil ločen od sobe, v sobi je zaudarjalo zaradi izločkov. Tožnik je izpovedal tudi o visokih temperaturah v sobi, priprte osebe pa so zaradi tega imele težave z dihanjem. V sobah ni bilo nobene ventilacije, klime. Zaščite pred soncem v sobah ni bilo, nobenih rolet. Priporniki so močili rjuhe in jih obešali na okna. Sodišče je brez dokaznega predloga prebralo izjavo priče D. D. iz postopka P 68/2017 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. Priča E. E. je izpovedal, da se je pripornike pogosto selilo, povsem verjetno pa je, da ob takšni fluktuaciji oseb uradni podatki tega ne beležijo. Ta priča je tudi povedala o visoki temperaturi v sobah, smradu ob opravljanju velike potrebe, da na WC-ju ni bilo prezračevanja, ni bilo okna, nobene ventilacije ter da so bila v priporu vrata na hodnik odprta le v dopoldanskem času. Podobno sta izpovedali tudi priči D. D. in F. F. Možnosti za rekreacijo so bile slabe. Podatki Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij so prilagojeni potrebam predmetnega postopka. Nesprejemljiv je zaključek sodišča glede zračnikov v WC-ju, kajti celo priča C. C. je izpovedal, da ne ve niti kam je speljana cev, ki naj bi vodila iz zračnika v stropu, in da tudi ne ve, ali so ventilatorji delujoči. Nesprejemljivo je tudi zaključevanje, da je bil smrad iz WC-jev v domeni priprtih oseb. Da ne bi bilo smradu, bi morala poskrbeti tožena stranka. Nerealna je ugotovitev sodišča, da je imel tožnik kot pripornik možnost bivanja izven sobe vsaj 5 ur in 20 minut dnevno. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Toženki je sodišče priznalo potne stroške prihoda na obravnave iz Ljubljane v Novo mesto, za kar ni podlage, glede na to, da je toženka zastopana po državnem odvetništvu, ki pa ima zunanji oddelek tudi v Novem mestu in od koder bi na narok lahko pristopil eden od državnih odvetnikov, ki so zaposleni na tem zunanjem oddelku.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (3. odst. 542. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je za takšno odločitev navedlo sodišče prve stopnje v točkah 7 do 15 obrazložitve sodbe. Kot razlog za odreditev pripora se je kazalo tožnikovo neodzivanje vabilom sodišča, ki so bila poslana na naslov, ki ga je sam sporočil na predobravnavnem naroku 29.6.2015. V okviru tega naroka je bil tožnik poučen tudi o tem, da je dolžan sporočiti vsako spremembo bivališča in se vabilom odzivati, opozorjen pa je bil tudi na posledice, če ne bi tako ravnal. Takšna opozorila je bil tožnik sposoben razumeti tudi kot prava neuka stranka, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene. Ni dolžnost sodišča, da preiskuje, kje se tožnik nahaja, kot to trdi pritožba, temveč je bila dolžnost tožnika sporočiti sodišču svoje bivališče. Tožnik se tudi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je podal soglasje za sojenje v nenavzočnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi o sojenju v nenavzočnosti senat moral izdati sklep, kar šele bi za tožnika pomenilo informacijo, da njegova navzočnost na sodišču ni potrebna. Vse do tedaj se je bil tožnik dolžan odzivati vabilom sodišča. Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da je bil na naroke nepravilno vabljen, saj ga je sodišče prve stopnje z nadomestno vročitvijo mami na naslov, ki ga je sam navedel, pravilno povabilo na obravnavo. Ker se tožnik obravnav 21.9.2015 in 17.11.2015 ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil, njegov zagovornik pa tudi ni razpolagal s podatkom, kje se nahaja, je sodišče v kazenskem postopku zoper tožnika odredilo pripor. Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku. Ne drži trditev pritožbe, da bi bilo nesmiselno sporočanje naslova v Franciji, ker je tožnik sporočil naslov za vročanje v Sloveniji (bivališče, kamor se je nameraval preseliti). Dejstvo je, da zaradi zamolčanja svojega dejanskega bivališča posledično ni bil obveščen o razpisanih obravnavah in nanje zato tudi ni pristopil. Tudi če je kasneje res sporočil in poslal sodišču dokazila o delu v Franciji, to ne opravičuje njegovega predhodnega napačnega ravnanja, ki je vodilo v odreditev pripora in v obstoj razloga begosumnosti tudi za v bodoče. Zato so nerelevantne tožnikove trditve, da je kasneje te dokaze predložil, in v zvezi s tem uveljavljane bistvene kršitve postopka niso podane. Nepomembne so v zvezi s tem tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kdaj kasneje tekom kazenskega postopka naj bi tožnik te dokaze predložil. Tudi če tožnik ni vedel, ali bo tudi v bodoče imel zagotovljeno zaposlitev v Franciji, je bil na predobravnavnem naroku dolžan sporočiti trenutno stanje zaposlitve in bivališče. Njegovo delo v Franciji je namreč do predobravnavnega naroka trajalo že pol leta. Tožnikovo sklicevanje na število narokov, na katere ni pristopil (dva), ni utemeljeno. Tožnik se je bil namreč narokov dolžan udeleževati. Pravilna je ugotovitev sodišča v točki 8 obrazložitve, da je bil tožnik na obravnavo dne 21.9.2015 vabljen na naslov, ki ga je sodišču posredoval na predobravnavnem naroku, to je Y. V generalijah je bil namreč naveden ta naslov, res pa je tožnik navedel tudi naslov, kamor se je nameraval preseliti, to je X. Sodišče je tožnika vabilo na oba naslova. Neutemeljeno je sklicevanje, da tožniku ni ostalo 15 dni za pripravo na narok dne 21.9.2015, saj takrat narok ni bil opravljen, v predmetnem postopku pa tudi ne gre za vprašanje, ali so bile v kazenskem postopku storjene bistvene kršitve določb postopka, temveč, ali je bilo mogoče zagotoviti tožnikovo navzočnost na obravnavi. Na tožnikovo begosumnost je sodišče pravilno sklepalo tudi na podlagi predhodne odreditve pripora v kazenski zadevi pod opr. št. X K 97604/2010, pa čeprav je bil pripor kasneje nadomeščen z ukrepom javljanja na policijski postaji. Očitno je, da je bil pripor sprva potreben. Dejstvo, da se je tožnik tudi po odpravi pripora v zadevi pod opr. št. X K 29960/2015 potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.

6. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo svojega zaključka, zakaj šteje, da tožnikove prisotnosti na glavni obravnavi ni bilo mogoče zagotoviti drugače kot z odreditvijo pripora. Sodišče prve stopnje je o tem podalo zadostne razloge v točkah 12 do 15 obrazložitve, sodbo je mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Tožniku zato tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožbe, da če bi bil tožnik res begosumen, ne bi normalno za praznike prišel domov, saj je tožnik morda upal, da ga ne bodo prijeli. Med strankama je bilo dejstvo, da tožnika mama (A. A.) ni obvestila o prispelih vabilih na obravnavo, nesporno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za njeno zaslišanje. Ali je tožnik z mamo imel dogovorjeno, da spremlja njegovo pošto in ga o njej obvešča, pa za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena, saj s tem ni izpolnil obveznosti obvestitve sodišča o svojem bivališču. 8. V zvezi z zatrjevanimi neustreznimi bivanjskimi razmerami v priporu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za opravo ogleda prostorov v ZPKZ Ljubljana, saj se je pohištvo menjalo že po prenehanju tožnikovega pripora, menjalo se je tudi število postelj v sobi, zato z ogledom stanja prostorov v letu 2016 ne bi bilo mogoče več ugotoviti. Prav tako ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko je sodišče v ponovljenem sojenju ponovno zaslišalo pričo B. B. Sodišče ni omejeno pri tem, kolikokrat lahko zasliši posamezno pričo, posebej če je moralo s ponovnim zaslišanjem preveriti oziroma razjasniti nekatere okoliščine, ki so se pokazale šele po zaslišanju sopripornikov tožnika, ki pa so bili prvič zaslišani šele v ponovljenem sojenju, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje. Razpravno načelo ni bilo kršeno, prav tako ni bil okrnjen videz nepristranskosti sodišča. Dokazni predlog za branje zapisnikov o zaslišanju tožnika in prič v postopku P 68/2017 Okrajnega sodišča v Novem mestu je podal tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 29.4.2021, zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je izpovedbo priče E. E. iz tega postopka prebralo brez dokaznega predloga pravdnih strank.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je to podalo o bivanjskih razmerah tožnika v priporu in zaporu v točkah 20 do 40 obrazložitve sodbe. Dokazna ocena je prepričljiva, skrbna in natančna ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožba se v večjem delu ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar je ne omaje. Ne drži tudi trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje pričanje pravosodnih policistov obravnavalo pristransko. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bili uradni podatki Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij o številu in imenih oseb v sobah, kjer je bival tožnik, napačni. V času prestajanja pripora je bila površina bivalnega dela, ki je odpadla na tožnika, 3,88 m2 do 5,183 m2, v času predčasnega prestajanja kazni zapora pa najmanj 3,57 m2 pa do 5,353 m2. Možnost izhoda iz sobe v času trajanja pripora je imel v času 5 ur in 20 minut, ko je bil nameščen v sobe oddelka za predčasno prestajanje zaporne kazni 6 ur in 50 minut dnevno, od namestitve v zapor pa 11 ur in 20 minut dnevno. Nasprotnih trditev po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal. Ne drži trditev pritožbe, da ni bilo možnosti za rekreacijo, saj je imel pripornik 2x tedensko po eno uro možnost koristiti tudi fitnes, imel je možnost sprehodov na dvorišču, tudi v popoldanskem času. V letu 2016 so si priporniki čas v sobi lahko krajšali z gledanjem televizije, igranjem igric na play stationu ali z uporabo računalnika. WC v sobi je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje ločen od bivanjskega dela s stenami in vrati, nasprotna pritožbena trditev ni dokazana. WC je imel tudi zračnik oziroma ventilator, zato razlogov na strani tožene stranke za eventualni smrad ni bilo. Za čistočo v WC-ju so bile dolžne poskrbeti priprte osebe, nasprotno pritožbeno zatrjevanje ni utemeljeno. Določene vonjave ob opravljanju velike potrebe so pričakovane, priča F. F. pa je povedala, da ga niso motile, čeprav je imel posteljo tik ob WC-ju. Zato ne prepriča nasprotna pritožbena navedba o neznosnem smradu. Zgolj dejstvo, da je priča C. C. izpovedala, da ne ve, kam je speljana cev iz zračnika na stropu in ali so ventilatorji delujoči, pa še ne pomeni, da ventilatorji ne bi delovali. V sobah se je okna dalo odpreti na stežaj, kar je dodatni razlog, da v sobah, kjer je bival tožnik, iz razloga na strani toženke ni moglo biti slabega zraka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede temperature v sobah se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na precizno izmerjene podatke Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (temperatura se je sicer merila v sobi št. 117, ki pa je na isti strani, kot soba št. 80, le da je soba št. 80 v 1. nadstropju). Temperatura v sobi je le šestkrat dosegla ali presegla 29 stopinj C v popoldanskem času (do 31,5 st. C) ter bila še petkrat med 28,1 in 28,3 stopinj C, v preostalem času pa je bila nižja. Tožniku ob tem ni bilo treba delati, lahko je ležal, se hladil z ventilatorjem in ob uporabi rjuh, ki so se obešale na okna. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da kratkotrajno preseženih temperatur ni mogoče označiti kot kršitev dostojanstva in mučenje.

10. Glede na vsa pravilno ugotovljena dejstva je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bivanjske razmere niso bile neznosne ter da tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, zato je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki jih mora tožnik povrniti toženki (1. odst. 154. člena ZPP). Sodišče je toženki pravilno priznalo tudi potne stroške iz Ljubljane, kjer je sedež Državnega odvetništva RS, do sodišča v Novem mestu in nazaj. Kljub temu, da ima Državno odvetništvo RS tudi zunanji oddelek v Novem mestu, teh stroškov tudi pritožbeno sodišče ne šteje za nepotrebne, saj je bistveno, kje je sedež Državnega odvetništva RS, in sicer v Ljubljani. Vse ostalo je notranja organiziranost dela Državnega odvetništva RS, ki je v njihovi domeni.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami