Jedro

1. Na soglasen predlog obeh pravdnih strank sta bila izvedenca, ki ju je pred pravdo angažirala tožena stranka, zaslišana. Z dokaznim sklepom je bil izpolnjen pogoj iz 244.čl. ZPP. Oba strokovnjaka, ki sta pred tem za toženo stranko izdelala mnenji, sta s tem sklepom sodišča pridobila procesni položaj izvedenca v postopku.

2. Ob gradnji ceste na M. so bile na 16 metrov visokemu drevesu, ki je raslo 5 metrov od ceste, posekane glavne korenine, drevo pa je nezavarovano ostalo na tem mestu in je bilo samo vprašanje časa kdaj bo izgubilo stabilnost. Za padec tega drevesa na vozilo pravnega prednika tožeče stranke je odgovorna tožena stranka, ki je bila investitor izgradnje te ceste.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici 4.145.682,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 421.482,00 od 01.07.2001 dalje do plačila, od zneska 2.800.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od zneska 600.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 07.05.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in od zneska 324.200,00 SIT od dneva izdaje sodbe dalje do plačila; drugi tožnici 2.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; tretjemu in četrtemu tožniku pa vsakemu po 2.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, odmerjene na 1.622.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožena stranka in prva tožnica.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita kršitev postopka, ker izvedenec gozdarske stroke F.R. ni bil imenovan v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče. F.R. pa ni bil postavljen v skladu s temi pravili, saj je njegovo mnenje pridobila tožena stranka pred pravdo. Tožena stranka ne sprejema odločitve, da je za škodo, ki jo iztožuje tožeča stranka, odgovorna. Opozarja, da so se dela na območju, kjer je prišlo do padca drevesa, izvajala približno 10 let pred padcem tega drevesa, kar je sodišče popolnoma prezrlo. Izvedenec je pojasnil, da je drevo živ organizem in se posledice posega v koreninski sestav drevesa pojavijo šele čez več let ter se padca drevesa ob gradnji ceste ni dalo predvideti in posledično preprečiti nesreče. Iz tega se da zaključiti, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde oziroma malomarnosti pri izvajanju gradbenih del okoli leta 1990 na obvoznici M. - B. Ker ob gradnji obvoznice padec drevesa ni bil predvidljiv dogodek, tudi ni obstajala malomarnost izvajalca, saj se izvajalec ni mogel zavedati, da bi lahko prišlo do padca drevesa in bi nastala prepovedana posledica. Zato je očitno, da je pri gradnji ceste postopal s potrebno skrbnostjo. Sodišče pa je napačno presodilo izvedeni dokaz, predvsem mnenje F.R. in iz njega naredilo napačne dejanske zaključke. Tožena stranka in izvajalec del na obvoznici nista krivdno odgovorna za padec drevesa, niti izvajanje del na obvoznici v letih okoli 1990 ni in ne more biti vzrok za padec drevesa. Vzrok in morebitna odgovornost za padec drevesa sta nastali kasneje, ko so korenine pričele gniti oziroma trohneti in se je drevo pričelo nagibati. To je tudi moment v katerem je treba iskati odgovorno osebo, ki bi eventualno morala ukrepati. To pa je po mnenju tožene stranke vsekakor Cestno podjetje K., ki bi kot izvajalec gospodarske javne službe v skladu z Odlokom o občinskih cestah in drugih javnih površinah ter na podlagi pogodbe o vzdrževanju in varstvu občinskih cest moral ukrepati. Sodba pa o tem nima razlogov. Končno tožena stranka očita izpodbijani sodbi tudi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti, saj sodišče ni ovrednotilo in obrazložilo pravnega standarda pravične odškodnine in ni navedlo dejstev kakšna in kolikšna odškodnina se v tovrstnih primerih prisoja, pač pa je opravilo kar magični preskok in prehoda od obsega škode k denarju ni obrazložilo. Sodišče bi moralo opisati in obrazložiti standardno višino odškodnine, ki za podobne primere velja v pravni praksi in šele nato določiti ustrezno višino v primeru konkretnega dejanskega stanja. Sicer pa je v tem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pravnega standarda iz člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravilno. Tožeči stranki je prisodilo previsoko odškodnino. Tožena stranka zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje ter uveljavlja povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Prva tožnica pa je vložila pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na dosojene zamudne obresti. Ne sprejema odločitve, da ji gredo zamudne obresti od prisojenega zneska za postavitev nagrobnega spomenika šele od sodbe dalje. Tožnica je uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti od 01.07.2001, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu obrestni zahtevek zavrnilo. Taka odločitev je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25, saj predstavlja njeno prikrajšanje na obrestih v višini zneska glavnice. Napačno je stališče sodišča, da tožnica ne more s predložitvijo predračuna dokazati teh stroškov. Zahtevek za povračilo vseh pogrebnih stroškov in stroški postavitve nagrobnega spomenika spadajo med te stroške, je utemeljen in je zapadel hkrati z vsemi ostalimi pogrebnimi stroški, to je z dnem pogreba. Takšno je tudi stališče v številnih judikatih sodne prakse. Tožeča stranka je zahtevala zamudne obrestni na odškodnino za vse pogrebne stroške od 01.07.2001 dalje, ko se je opravil pokop pokojnega A.Z. 30.06.2001, kar je razvidno iz računa Komunale. Dejstvo, da je dokazala višino stroškov samo s predračunom in ne tudi z računom, ni bistveno, saj je tudi sodišče samo ugotovilo, da je do povračila teh stroškov upravičena. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper obrestni zahtevek v delu, ko je sodišče prvi tožnici dosodilo zamudne obresti od zneska 600.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 07.05.2002, to je od vložitve tožbe, do 27.06.2003, saj ta znesek ne predstavlja negmotne škode, zato je do zamudnih obresti od tega zneska upravičena od dneva vložitve tožbe in sicer po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti in nikakor ne v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Za takšno odločitev sodišče ni imelo podlage niti v materialnem pravu, prav tako pa je takšna odločitev v nasprotju s postavljenim obrestnim zahtevkom. V tem delu predlaga prva tožnica spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbene navedbe, da izvedenec v konkretni zadevi ni bil v postopku imenovan v skladu z določili ZPP niso točne. Oba strokovnjaka je pred pravdo najela prav tožena stranka in sta pisni mnenji izdelala zanjo, tožeča stranka pa se je med pravdo strinjala, da se ti mnenji, upoštevata. Na soglasen predlog obeh pravdnih strank (listovna št. 58 spisa) sta bila oba izvedenca v postopku na glavni obravnavi 17.02.2006 zaslišana. Z dokaznim sklepom na listovni št. 51 spisa je bil zato izpolnjen pogoj iz 244.čl. ZPP. Oba strokovnjaka, ki sta pred tem za toženo stranko izdelala mnenji, sta s tem sklepom sodišča pridobila procesni položaj izvedenca v postopku.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Pritožba je v tem delu pavšalna, saj ne pove konkretno, katero pravno odločilno dejstvo sodišče ni ugotovilo pravilno. V sodbi pa so tudi ugotovitve o vseh pravno odločilnih okoliščinah tega odškodninskega spora. Pritožbeno sodišče sprejema tudi materialnopravne zaključke izpodbijane sodbe. Ker je bilo zanesljivo ugotovljeno, da so bile ob gradnji ceste na M. 16 metrov visokemu drevesu, ki je raslo 5 metrov od ceste, posekane glavne korenine, drevo pa je nezavarovano ostalo na tem mestu in je bilo samo vprašanje časa kdaj bo izgubilo stabilnost, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za padec tega drevesa na vozilo pravnega prednika tožeče stranke, odgovorna tožena stranka, ki je bila investitor izgradnje te ceste. Izvedenec F.R. je potrdil, da bi ob takšnem posegu v koreninski sistem visokega drevesa, morali ob gradnji ceste drevo ali posekati ali pa ga zaščititi z armirano betonskim zidom, da bi ponovno pognalo korenine navzdol. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo časovno s precejšnjim zamikom od gradnje ceste, pa tudi ne govori v prid tožene stranke, saj je izvedenec pojasnil, da se drevo uvršča v živ organizem in bi s tem morala računati tožena stranka, ko je bilo poseženo v koreninski sistem drevesa. Zato tudi pritožbene navedbe, da bi v konkretni zadevi lahko odgovarjal le vzdrževalec ceste, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da je šlo v konkretni zadevi za višjo silo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki pravilno zavračajo te navedbe tožene stranke.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v delu, kjer je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo in da se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za to obliko škode. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Sodišče določi pravično denarno odškodnino glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Te okoliščine so v izpodbijani sodbi natančno glede vsakega od oškodovancev ugotovljene in tudi jasno obrazložene. Pri odmeri odškodnine mora sodišče gledati tudi na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (1. in 2.odst. člena 200 ZOR). Z odmerjeno odškodnino vsakemu od oškodovancev v konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno izpolnilo ta pravni standard pravične denarne odškodnine, saj so prisojeni zneski primerljivi odškodninam v podobnih primerih in hkrati pa so, kot je obrazloženo, zadosti upoštevane tudi vse individualne značilnosti posameznega oškodovanca. V sodbi sodišču ni potrebno napisati primerov iz sodne prakse, saj je ta dovolj pregledna in dostopna javnosti. Sicer pa pritožba niti ne pove, v kakšnih zneskih, ki naj bi bili povsem neprimerljivi z odškodnino prisojeno v tem sporu, naj bi se v sodni praksi sicer priznavale odškodnine v podobnih primerih. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi prve tožnice: Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici priznati zamudne obresti za stroške postavitve nagrobnega spomenika od 01.07.2001, ker gre za enake stroške kot pri strošku pokopa, niso utemeljene. Običajno se nagrobni spomenik postavi z določenim časovnim zamikom po pokopu. Predračun ne dokazuje, da je strošek že nastal in terjatev že zapadla. Tudi za predračun je značilno, da se ga pridobi pred naročilom za določen izdelek. Dokazno breme o tem, kdaj je tožeči stranki nastal strošek v zvezi s postavitvijo nagrobnega spomenika, je bilo na prvi tožnici, ki za zapadlost tega zneska ni predložila relevantnega dokaza, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko zamudnih obrestni ni priznalo od 01.07.2001, kot je zahtevala tožnica v tožbi.

Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi zamudne obresti od zneska 600.000,00 SIT po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti in ne v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Sodišče prve stopnje je namreč ta znesek za materialno škodo odmerilo pavšalno po cenah v času odločanja, zato ne gre za čisto denarno terjatev in je tudi obrestno mero zamudnih obresti v tem delu pravilno priznalo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tudi pritožbo prve tožnice zoper odločitev o zamudnih obrestih zavrnilo in tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).