Jedro

Ključni vzrok za padec drevesa so bile posekane korenine. Toženka pa bi kot skrben strokovnjak morala predvideti, da se lahko drevo s posekanimi koreninami zruši in da lahko k temu pripomorejo neugodne vremenske razmere. V tako dolgem obdobju, kot je v obravnavani zadevi preteklo od gradnje ceste, pa je treba pričakovati tudi hujše vremenske neugodnosti. Toženka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na nenadno zrušenje drevesa, saj bi tudi tak način padca drevesa morala pričakovati ter morala in mogla preprečiti. Sodišči sta pravilno zaključili, da je toženka kot pravna naslednica naročnice gradnje ceste za nastalo škodo odgovorna po 207. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici znesek 4.145.682 SIT (sedaj 17.299,63 EUR), drugi tožnici znesek 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR) ter tretjemu in četrtemu tožniku vsakemu po 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR), vsem s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnikom odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi prvotožnice in toženke ter potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je pritožbeno sodišče prezrlo pritožbeni očitek, da ni podana vzročna zveza med gradnjo ceste in nastalo škodo oziroma da je ta prekinjena. Vzročna zveza ni podana ne po teoriji o ratio legis vzročnosti, še manj pa po teoriji o adekvatni vzročnosti. Vzročno zvezo bi bilo mogoče vzpostaviti le s pomočjo teorije o enakosti vseh vzrokov in pogojev, ki pa je preširoka in neuporabna. Revizija trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z navedbami izvedenca F. R., ki je med drugim navedel, da se padca drevesa ni dalo predvideti in posledično ne preprečiti nesrečo. Strinja se, da vremenske razmere, ki so botrovale nezgodi, niso nepričakovan pojav, ki bi ga lahko uvrstili pod standard višje sile. Vendar poudarja, da v konkretnem primeru pomeni višjo silo celoten splet okoliščin, ki so botrovale padcu drevesa ter da je šlo za izredno hudo neurje z nalivom in močnim vetrom. Drevo se pred nesrečnim dogodkom ni nagnilo, temveč je zaradi razmočenosti tal, močnega vetra, erozije tal in poškodovanega koreninskega sistema brez kakršnihkoli znakov padlo na cesto. Gre za izreden nepričakovan dogodek, za katerega toženka ne odgovarja. Vzroka za nastalo škodo ni mogoče iskati v samem gradbenem posegu okoli leta 1990, saj se je ob gradnji postopalo s potrebno skrbnostjo. Vzrok je nastal kasneje, ko so korenine pričele gniti. Zato bi lahko bil odgovoren le vzdrževalec ceste C. p. K.. Trdi, da je sodišče glede na dosedanjo sodno prakso tožnikom prisodilo očitno previsoko odškodnino. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je 8.1.2001 na cesti med M. in S. na avtomobil, ki ga je vozil mož oziroma oče tožnikov, padlo 16 m visoko drevo, ki je raslo 5 m od ceste. Njegove korenine so bile strohnjene do 30 cm od panja. Ob gradnji ceste so glavne korenine posekali, tako drevo pa so pustili nezavarovano in brez opore 5 m od ceste. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo izgubilo stabilnost. Pravila stroke zahtevajo, da se tako drevo poseka ali zaščiti z armirano betonski zidom, da bi korenine ponovno pognale navzdol. Če korenin pri gradnji ceste ne bi posekali, drevo ne bi izgubljalo stabilnosti in ne bi padlo, saj je bilo sicer zdravo in v bujni rasti. Naročnik gradnje te ceste je bila pravna prednica toženke.

7. Na gornje dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih trditev, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (npr. da so korenine same začele gniti).

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba pritožbenega sodišča vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je sprejelo dejanske in materialnopravne zaključke prvostopenjskega sodišča, kar velja tudi za zaključek o obstoju vzročne zveze. Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji od standarda obrazloženosti odločb prvostopenjskega sodišča. S tem, ko na očitno neutemeljene pritožbene trditve o zmotno ugotovljeni vzročni zvezi pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Posekane korenine namreč predstavljajo popolnoma adekvaten vzrok zrušenju drevesa in so tudi v vzročni zvezi z nastalo škodo po namenu, ki ga zasledujejo strokovna pravila - preprečiti škodo, ki lahko nastane z zrušenjem drevesa. Revizija tudi neutemeljeno poudarja nasprotje med navedbo izvedenca v pisnem mnenju, da se padca drevesa ni dalo predvideti in razlogi izpodbijane sodbe. Izvedenec je svoje pisno mnenje dodatno razjasnil ob zaslišanju, ko je povedal, da bi strokovnjak predvidel, da bo drevo s podrezanimi koreninami sčasoma izgubilo stabilnost in se zrušilo. Upoštevaje navedeno je zaključek nižjih sodišč o predvidljivosti padca drevesa rezultat dokazne ocene izvedenskega mnenja in ne zatrjevane protispisnosti. Pravilnosti dokazne ocene pa revizija ne more izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizijsko sodišče zavrača toženkino sklepanje, da je prišlo do škode zaradi višje sile, ki izključuje njeno odgovornost. Za višjo silo ni mogoče opredeliti niti celotnega spleta okoliščin, ki ga ponazarja revizija. Ključi vzrok za padec drevesa so bile posekane korenine. Toženka pa bi kot skrben strokovnjak morala predvideti, da se lahko drevo s posekanimi koreninami zruši in da lahko k temu pripomorejo neugodne vremenske razmere. V tako dolgem obdobju, kot je v obravnavani zadevi preteklo od gradnje ceste, pa je treba pričakovati tudi hujše vremenske neugodnosti. Toženka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na nenadno zrušenje drevesa, saj bi tudi tak način padca drevesa morala pričakovati ter morala in mogla preprečiti. Sodišči sta pravilno zaključili, da je toženka kot pravna naslednica naročnice gradnje ceste krivdno odgovorna za nastalo škodo po 207. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Njene odgovornosti ne izključuje morebitna soodgovornost upravljalca ceste. Po 207. členu in tretjem odstavku 206. člena ZOR lahko toženka odgovarja solidarno tako z izvajalcem gradnje kot z upravljalcem ceste.

10. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnikov sta sodišči ustrezno upoštevali merila iz 200. in 201. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Prvi tožnici sta nižji sodišči za duševne bolečine zaradi smrti moža prisodili 2.800.000 SIT (sedaj 11.684,19 EUR), to je 15 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe. Za duševne bolečine zaradi smrti očeta sta drugi tožnici prisodili 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR) odškodnine, to je 13 povprečnih plač v času izdaje prvostopenjske sodbe. Tretjemu in četrtemu tožniku pa sta za duševne bolečine zaradi smrti očeta prisodili vsakemu po 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR) odškodnine, kar v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni 12 povprečnih neto plač. Prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, niti ne od tistih odškodnin, ki so bile prisojene v zadevah, na katere se sklicuje revizija. Toženka se zato neutemeljeno zavzema za njeno znižanje.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.