Jedro

Revizija se neutemeljeno sklicuje na to, da Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane zahteva prijavljeno stalno (skupno) bivališče, saj iz njega to ne izhaja.

Sklep v prvi točki ne določa izrecno, da mora imeti upravičenec z upokojencem stalno skupno bivališče v preteklosti in še vedno (ob nastopu zavarovalnega primera), temveč da „je imel oziroma še ima z njim skupno stalno bivališče.“ Takšno tolmačenje potrjuje šesta točka, ki izhaja iz predpostavke, da družinski član ni živel s pokojnim staršem koledarsko leto pred nastankom zavarovalnega primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 12. 5. 2009 in 30. 6. 2009 ter tožniku priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 2. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanja družinske pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, obenem pa tudi, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil tožnikov oče uživalec starostne pokojnine od 1. 2. 1991 do smrti, dne 13. 1. 2009. Tožnik je invalid prve kategorije od 7. 3. 2004 in ni uživalec pokojnine oziroma zavarovanec po zakonu. V letu 2008 je prejemal denarno socialno pomoč s strani centra za socialno delo, in sicer v skupnem znesku 2.680,02 EUR, s čemer ni dosegel polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Tožnikov oče je živel na naslovu K. 12, C., tožnik pa je imel po podatkih Upravne enote C. prijavljeno stalno bivališče na istem naslovu od 23. 12. 1974 do 24. 12. 2008 in ponovno od 3. 3. 2009 dalje, v vmesnem času pa na naslovu T. 55a, C.. Tožnik, ki je sicer psihični bolnik, je pogosto odhajal od doma, živel tudi v gozdu, v stanovanjski skupnosti Š., po dveh letih bivanja v tej skupnosti v najeti garsonjeri s partnerico (prav tako psihiatrično bolnico), vendar je tudi v tem času stalno begal med starši in prijateljico. Zaradi bolezni se dostikrat ni odločal racionalno, zaradi česar tudi formalnopravno ni mogel imeti urejenega stalnega bivališča, kot se to lahko pričakuje od zdravega človeka. Obenem je sodišče ugotovilo, da so tožnika praktično celo življenje preživljali njegovi starši, torej tudi njegov pokojni oče, zaradi česar je presodilo, da v skladu z določbami 109., 115. in 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in 1. točko Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (v nadaljevanju Sklep, Ur. l. RS, št. 50/2000 in nadalj.) izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo. Tako kot sodišče prve stopnje je štelo, da izpolnjuje pogoje iz 1. točke Sklepa. V zadnjih 34 letih ni imel skupnega stalnega prebivališča s pokojnim očetom samo zadnjih 20 dni pred smrtjo, še to pa kratko obdobje do 3. 3. 2009, ko se je spet stalno prijavil na istem naslovu. Sklep ne zahteva pogoja prijavljenega stalnega prebivališča, kar bi se lahko izkazovalo le z izpiskom iz registra stalnega prebivalstva, temveč zahteva, da je imel družinski član z zavarovancem ali upokojencem, po katerem uveljavlja družinsko pokojnino, v preteklosti oziroma še ima z njim stalno prebivališče. To okoliščino je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tolmačilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno tolmačilo pojem skupnega stalnega prebivališča, zaradi česar je tožniku nepravilno priznalo pravico do družinske pokojnine. Sklep določa, kdaj se šteje, da je uživalec pokojnine preživljal otroka, ki postane popolnoma nezmožen za delo, po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma do konca šolanja v skladu s petim odstavkom 116. člena ZPIZ-1. Pogoji, ki jih določa Sklep v 1. točki morajo biti izpolnjeni kumulativno. V 6. točki je določen tudi primer, da družinski član iz 1. točke ni imel oziroma nima z zavarovancem ali upokojencem skupnega stalnega prebivališča. Pri tem se pogoj stalnega prebivališča dokazuje le z izpiskom iz registra, po katerem pa tožnik ob smrti očeta ni imel stalnega bivališča na istem naslovu. Sodišče prve stopnje je pojem stalnega prebivališča neupravičeno zamenjalo s pojmom „živeti na istem naslovu“, kar je tudi v nasprotju s citiranimi odločbami pritožbenega sodišča. Po stališču tožene stranke se pogoj stalnega prebivališča tudi ne more dokazovati z izpovedjo prič. Pojem stalnega bivališča mora biti izpolnjen ob smrti upokojenca, saj bi bila določba 6. točke Sklepa sicer nepotrebna in bi lahko vsakdo, ki je kadarkoli živel s pokojnim, pridobil pravico do družinske pokojnine (ob ostalih izpolnjenih pogojih). Sodišče pogojev za upravičenost do družinske pokojnine v skladu s 6. točko sklepa ni ugotavljalo zaradi napačne pravne kvalifikacije stalnega prebivališča. 5. V odgovoru na tožbo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Meni, da že Zakon o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb, Ur. l. RS, št. 9/2001 in nadalj.) loči med stalnim prebivališčem in prijavo tega prebivališča, pri čemer ni nujno, da se ta dva naslova ujemata, sicer pa tudi Sklep govori o stalnem prebivališču in ne o prijavljenem stalnem prebivališču. Meni, da tožena stranka zmotno razlaga vsebino nekaterih odločb pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje, in opozarja na določbo 1. točke Sklepa, ki govori o tem, da je družinski član imel oziroma še ima skupno stalno prebivališče z upokojencem, po katerem zahteva priznanje pravice do družinske pokojnine.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Prava podlaga za presojo v tem primeru izhaja iz določbe 109. člena ZPIZ-1, po kateri tudi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je bil ta uživalec starostne ali invalidske pokojnine ali je užival pravico na podlagi invalidnosti (prvi odstavek). V skladu s 115. členom ZPIZ-1 po smrti zavarovanca iz 109. člena pridobijo pravico do družinske pokojnine tudi otroci (zakonski, nezakonski ter posvojenci). Ti imajo pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (prvi odstavek 116. člena ZPIZ-1), sicer pa ima to pravico tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal (peti odstavek 116. člena ZPIZ-1).

9. Skupščina tožene stranke je na podlagi 115. in 266. člena ZPIZ-1 sprejela Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane, ta pa se nanaša tudi na primer preživljanja iz petega odstavka 116. člena ZPIZ-1. Pri tem se po prvi točki tega Sklepa šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal takšnega družinskega člana, če ta ni zavarovan po zakonu, je imel oziroma še ima z njim skupno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Sklep v šesti točki določa, da se v primeru, da družinski član iz prve točke ni imel oziroma nima z zavarovancem skupnega stalnega bivališča, izpolnjuje pa ostale pogoje iz navedene točke, šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v tistem letu.

10. Revizija se neutemeljeno sklicuje na to, da Sklep zahteva prijavljeno stalno (skupno) bivališče, saj iz Sklepa to ne izhaja. Stalno prebivališče je sicer opredeljeno kot naselje, ker se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva (3. člen ZPPreb). Pri tem ZPPreb določa prijavo in odjavo stalnega bivališča, predvideva pa tudi postopek ugotavljanja dejanskega stalnega bivališča – v primeru, če pristojni organ podvomi, da posameznik stalno biva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče. 11. V zvezi s tem se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na nekatere odločbe pritožbenega sodišča, saj se te nanašajo na problematiko državnih pokojnin, za katere pa je ZPIZ-1 v 59. členu izrecno določal (določba je bil kasneje razveljavljena) pogoj „prijavljenega bivališča v Republiki Sloveniji,“ torej drugače kot to določa Sklep.

12. Iz dejanskih ugotovitev tudi ne izhaja, da tožnik ni živel skupaj s pokojnim očetom, temveč, da se je zdravil v psihiatričnih ustanovah, bival doma, na naslovu očeta in s partnerko na T. 55, zaradi psihične bolezni v zadnjem času često begal iz enega na drug naslov, ob tem pa je bil tudi stalno prijavljen na očetovem naslovu od 23. 12. 1974 do 24. 12. 2008 in ponovno od 3. 3. 2009 dalje. Sklep v prvi točki ne določa izrecno, da mora imeti upravičenec z upokojencem stalno skupno bivališče v preteklosti in še vedno (ob nastopu zavarovalnega primera), temveč da „je imel oziroma še ima z njim skupno stalno bivališče.“ Takšno tolmačenje potrjuje šesta točka Sklepa, ki izhaja iz predpostavke, da družinski član ni živel s pokojnim staršem koledarsko leto pred nastankom zavarovalnega primera. Višino potrebnega prispevka za preživljanje namreč veže na prejšnje koledarsko leto. Ločenost bivanja tožnika in njegovega pokojnega očeta v koledarskem letu pred očetovo smrtjo ni bila ugotovljena. Sodišči nižje stopnje sta se zato lahko oprli na določbo prve točke Sklepa in ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz te določbe tožniku priznali pravico do družinske pokojnine.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnik sam krije stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).