Jedro

Po smrti uživalca pokojnine pridobi pravico do družinske pokojnine tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena ta pravica, če ga je uživalec pravice preživljal do svoje smrti. To pomeni, da mora imeti takšen otrok skupno stalno prebivališče z uživalcem pravice, pri čemer se ne zahteva, da je stalno prebivališče prijavljeno pri upravni enoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbo toženke z dne 30. 6. 2009 in 12. 5. 2009 ter tožniku priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 2. 2009 dalje s tem, da je toženec dolžan izdati odločbo o odmeri in izplačilu družinske pokojnine tožniku, v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter povrniti tožniku njegove stroške postopka v višini 423,00 EUR v roku 8 dni.

Zoper sodbo se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da tožnik ni izpolnil pogoja preživljanja iz 1. točke Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Sklep; Ur. l. RS, št. 50/2000 in 54/2006), saj ni izkazano skupno stalno prebivališče. Pogoj stalnega prebivališča se dokazuje le s potrdilom o prijavi stalnega prebivališča, tožnik do smrti očeta in ob njegovi smrti ni imel z njim skupnega stalnega prebivališča. Sodišče je pojem stalnega prebivališča zamenjalo s pojmom „živeti“, ki pa pomeni se nahajati kjerkoli tudi izven svojega stalnega prebivališča. Ker tožnik ni imel skupnega stalnega prebivališča s pokojnim očetom, je sodišče zmotno štelo, da je pogoj preživljanja s strani očeta izpolnjen po I. točki Sklepa. Tožnik bi lahko pridobil pravico do družinske pokojnine le, če bi se ugotovilo, da ga je oče preživljal do svoje smrti. V skladu s VI. točko sklepa bi se štelo kot preživljanje (ker ni bilo skupnega stalnega prebivališča), če bi oče v koledarskem letu pred smrtjo (torej v letu 2008) dajal tožniku redna mesečna sredstva v določeni višini, to pa sodišče ni ugotovilo. Je pa tožnik že v postopku pri toženki podal izjavo, da ga oče ni preživljal, ker se ni sprijaznil z njegovo boleznijo in z njegovo zunajzakonsko partnerico, kar je tožnik potrdil tudi v pritožbi z dne 1. 6. 2009, ki jo je vložil pri toženki zoper odločbo prvostopnega organa ter na glavni obravnavi dne 11. 11. 2010. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem meni, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna, saj temelji na pravilni uporabi materialnega prava in na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Meni, da Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane ne določa, kaj pomeni pojem „stalno prebivališče“, zato je potrebno uporabiti določbe Zakona o prijavi prebivališča, po katerem je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vizij, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. V praksi ni nujno, da se naslov stalnega prebivališča, na katerem je posameznik prijavljen, ujema z naslovom, kjer posameznik dejansko stalno prebiva. Tožnik, ki je zaradi bolezni invalid I. kategorije invalidnosti in ni uživalec pokojnine in tudi ni zavarovan po zakonu, je s strani očeta in matere prejemal sredstva za preživljanje v denarni obliki in v raznih dobrinah, saj njegovi dohodki niso zadostovali za osnovno preživetje. Tožnik tudi ni sposoben samostojnega življenja in je tudi v tem smislu povsem odvisen od pomoči staršev oz. mame, posledično pa je tesno in trajno povezan s stalnim prebivališčem in gospodinjstvom staršev oz. mame na naslovu K. 12, C.. Uradno potrdilo o stalnem prebivališču dokazuje zgolj okoliščino, kje je imel tožnik ob smrti zavarovanca oz. upokojenca prijavljeno stalno prebivališče, ne pa kje je tožnik dejansko prebival in kje je bilo v danem trenutku središče njegovih življenjskih interesov. Po mnenju tožnika je potrebno I. točko Sklepa razlagati na način, da je pri odločanju o pravici do družinske pokojnine potrebno ugotoviti, ali je družinski član dejansko stalno prebival skupaj z zavarovancem oz. upokojencem v skupnem gospodinjstvu in skupaj z njim porabljal njegove dohodke za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb. V tem primeru namreč ni potrebno ugotavljati ali je zavarovanec oz. upokojenec družinskemu članu redno mesečno dajal sredstva v določeni višini, kot to določa IV. točka Sklepa. Predlaga, da se pritožba toženke zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 12. 5. 2009, s katero je toženec zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo njegove Območne enote v ... z dne 12. 5. 2009, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je 7. 5. 2009 pri tožencu uveljavljal pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu S.N., rojenemu 27. 3. 1930, umrlem dne 13. 1. 2009. S.N., oče tožnika, je bil uživalec starostne pokojnine od 1. 2. 1991 do svoje smrti. Tožnik je zaradi bolezni invalid I. kategorije invalidnosti od 7. 3. 2004 dalje in ni uživalec pokojnine ter ni zavarovanec po zakonu. Tožnik je v letu 2008 prejemal denarno socialno pomoč s strani Centra za socialno delo in sicer je v tem letu prejel 2.608,02 EUR. Tožnik v zadnjem letu pred uveljavitvijo pravice do družinske pokojnine ni presegel polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Pokojni S.N. je živel na naslovu K. 12, C.. Tožnik E.N. pa je imel stalno prebivališče, po podatkih Upravne enote ..., in sicer na K. 12, C. od 23. 12. 1974 do 24. 12. 2008 in ponovno od 3. 3. 2009 dalje, v vmesnem času pa na naslovu T. 55/a, C.. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika, njegove matere M., brata D. in sestrične M.P. zaključilo, da so tožnika praktično celo življenje preživljali njegovi starši, torej tudi njegov pokojni oče, da je bil tožnik tik pred njegovo smrtjo 20 dni prijavljen na drugem naslovu, je pa tožnik zaradi svoje psihične bolezni živel zelo nenavadno, begajoč med straši, prijateljico in na zdravljenju v psihiatričnih ustanovah in se zaradi duševnih stisk, v katere so ga pahnila njegova bolezen in socialna ogroženost, odločal neracionalno, včasih tudi pod pritiski okolja. Sodišče je štelo, da tožnik izpolnjuje pogoje iz citiranega 5. odstavka 116. člena ZPIZ-1 v zvezi s 1. odstavkom in 109. člena ZPIZ-1 ter I. točke Sklepa.

Materialno pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je v 1. odstavku 115. člena določeno, da pridobijo po smrti zavarovanca iz 109. člena tega zakona pravico do družinske pokojnine tudi otroci. Po 3. alineji 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 je zavarovanec, po katerem imajo otroci pravico do družinske pokojnine tisti, ki je bil uživalec starostne ali invalidske pokojnine, ali je užival pravico na podlagi invalidnosti. Na temelju 5. odstavka 116. člena ZPIZ-1 otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oz. po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oz. uživalec pravice preživljal do svoje smrti. V skladu s 1. odstavkom 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Na podlagi 1. točke Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane se šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane iz 1. odstavka 115. člena in 5. odstavka 116. člena ZPIZ-1, če ni zavarovan po zakonu (ali ni uživalec pokojnine, je imel oz. še ima z njim skupno stalno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic.

Na podlagi zgoraj navedenega, pritožbeno sodišče šteje, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. točke Sklepa, tudi v tistem delu, da je imel oz. še ima z zavarovancem skupno stalno prebivališče. Kot izhaja iz potrdila Upravne enote ... z dne 28. 7. 2009 je imel tožnik stalno prebivališče na K. 12, C. neprekinjeno do 23. 12. 1974 dalje, razen v času od 24. 12. 2008 do 3. 3. 2009. Tožnik torej v zadnjih dobrih 34 letih ni imel skupnega stalnega prebivališča s pokojnim očetom samo zadnjih 20 dni pred njegovo smrtjo in ima tudi od 3. 3. 2009 stalno prebivališče na naslovu K. 12, C.. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo dejansko stanje glede stalnega skupnega prebivanja tožnika na naslovu K. 12, C., saj navedeni Sklep ne zahteva pogoja prijavljenega stalnega prebivališča, kar bi se lahko izkazovalo le s izpiskom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije. Prav tako Sklep decidirano ne zahteva, da bi imel družinski član pokojnega na dan smrti z njim skupno stalno prebivališče, zahteva le, da je družinski član z zavarovancem ali upokojencem, po katerem uveljavlja družinsko pokojnino, da je v preteklosti imel oz. še ima z njim stalno prebivališče. Navedeno okoliščino stalnega prebivališča je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo in tolmačilo, takšni ugotovitvi se iz navedenih razlogov pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz kateri se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni doprinesel k rešitvi zadeve.