Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Kadar je torej zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. V tem delu je v reviziji sporna le še odločitev o obrestih, zato je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo revizijo tožnice.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevanih zamudnih obrestih od prisojene odškodnine v znesku 432.800 SIT (1.806,04 EUR) od 6.10.2000 se zavrže, v ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 1.347.200 SIT (5.621,76 EUR) z zamudnimi obrestmi od zneska 432.800 SIT (1.806,04 EUR) od 6.10.2000, od zneska 907.200 SIT (3.785,67 EUR) od 12.1.2004 in od zneska 7.200 SIT (30,04 EUR) od 13.7.2000. V presežku do višine vtoževanega zneska in v presežku zahtevanih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 1.047.200 SIT (4.369,88 EUR), z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 1.040.000 SIT (4.339,84 EUR) tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere, in od zneska 7.200 SIT (30,04 EUR) od 13.7.2000. Presežni tožbeni zahtevek in v presežku zahtevane zamudne obresti je zavrnilo. V preostalem še izpodbijanem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnica (iz razloga zmotne uporabe materialnega prava) vložila pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.110.000 SIT (4.631,94 EUR) s pripadki in plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine v znesku 432.800 SIT (1.806,04 EUR) od 6.10.2000 dalje do plačila. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Z nekaterimi navedbami tudi odstopa od ugotovitev sodišč. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu. Navaja, da je znesek 432.800 SIT toženka ponudila tožnici v plačilo 11.9.2000, kot nesporni del odškodnine, in je s plačilom tega dela v zamudi že vse od 6.10.2000 dalje, saj ga ni plačala. Zamudne obresti od tega dne ji toženka zagotovo dolguje, saj je vedela, da ji bo primorana plačati ta znesek, pa kljub temu svoje obveznosti ni izpolnila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija zoper odločitev o zahtevanem plačilu zamudnih obresti od dela prisojene odškodnine v znesku 432.800 SIT (1.806,04 EUR) od 6.10.2000 ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Revidentka izpodbija tudi odločitev o teku zamudnih obrestih od dela prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in trdi, da bi zamudne obresti od zneska prisojene odškodnine morale teči od 6.10.2000 dalje. Sodišče prve stopnje je navedenemu obrestnemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je po pritožbi obeh strank v tem delu spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da zamudne obresti od celotne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002. Drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Merila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta so določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Po prvem odstavku 39. člena se kot vrednost vzame le vrednost glavnega zahtevka, postranske terjatve, med katere sodijo tudi zamudne obresti, pa se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta po drugem odstavku istega člena upoštevajo samo, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek. Kadar je torej zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Ustaljeno stališče(1) tega sodišča je, da revizija le proti odločitvi o obrestih, ki se uveljavljajo kot postranska terjatev, ni dovoljena, ker po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta.

Čeprav je revizijsko sporna tudi glavnica v višini 1.110.000 SIT (4.631,94 EUR) s pripadki, se v tem delu revizija nanaša samo na odločitev o teku obresti dela prisojene glavnice. Da gre za obresti dela prisojene glavnice, in ne za obresti dela revizijsko sporne glavnice, izhaja ne le iz samih revizijskih navedb, temveč tudi iz dejstva, da sta ob prisojeni glavnici (v katero je omenjeni znesek, kot med strankama nesporni del nepremoženjske škode, zagotovo vštet) o teku omenjenih obresti odločali nižji sodišči. Ob upoštevanju dejstva, da revizijo vlaga tožnica, sam prisojeni del glavnice v znesku 432.800 SIT (1.806,04 EUR) niti ni sporen. V tem delu je v reviziji tako sporna le še odločitev o obrestih, zato je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo revizijo tožnice.

O neutemeljenosti revizije v ostalem delu: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb. Gre za navedbe, da je bilo trčenje vozil močno, zaradi česar je tožnica utrpela močnejši zvin vratne hrbtenice; da je bila zaradi štirinajstdnevnega nošenja opornice ves čas ovirana pri osebni higieni, hranjenju, oblačenju in bila omejeno mobilna; da je bila v letih 2001,2002 in 2003 napotena na obnovitveno kuro fizioterapije in je pričakovati, da bo tako tudi v bodoče; da je tožnici zaradi posledic nezgode ostala znatno omejena gibljivost vratne hrbtenice v vseh smereh.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnici v višini 500.000 SIT (2.086,46 EUR), za strah v višini 140.000 SIT (584,20 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 400.000 SIT (1.669,17 EUR), pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi sledili, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do peti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnica je v prometni nezgodi utrpela nihajno poškodbo z zvinom vratnega dela hrbtenice, brez poškodbe skeleta (lahka telesna poškodba). Trpela je hude telesne bolečine 3 dni, zmerne 7 dni in lažje 21 dni. Še vedno ima občasne bolečine pri obremenitvah hrbtenice v prisilni drži, pri hitrih gibih, predvsem pri vrtenju glave in ob slabšem vremenu (tudi glavobol), ki jih lajša s tabletami. Zdravljenje je potekalo dvakrat po trideset dni s štirinajstdnevnim (občasnim) nošenjem ovratnice. Tožnica je utrpela precej močan, a kratkotrajen, primarni strah, in 14 dni sekundarnega strahu. Stara je bila 44 let, po poklicu je knjigovodkinja. Njene življenjske aktivnosti so zaradi posledic nezgode zmanjšanje za 5%. Ima lažjo obliko omejene gibljivosti vratnega dela hrbtenice v vseh gibih z bolečinami, razen v predklonu, kar jo omejuje pri poklicnem delu, delu v gospodinjstvu, forsiranih držah in gibih vratne hrbtenice ter pri vožnji z avtomobilom.

Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika, ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišče druge stopnje je upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožnici odmerilo manjšo odškodnino kot prvostopenjsko sodišče za prestane telesne bolečine. Glede odškodnine za prestani strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je potrdilo odmero sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera.

Skupni prisojeni znesek 1.040.000 SIT (4.339,84 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 6,4 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbi II Ips 653/2001 z dne 6.11.2002, II Ips 116/2001 z dne 6.11.2002 in mnoge druge.