Jedro

O nepremoženjski škodi ne moremo govoriti že, če je prišlo do posega v pravno zavarovano osebnostno sfero, pač pa, ko intenzivnost in trajanje bolečin in strahu in druge okoliščine primera to opravičujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 350.000,00 SIT z obrestmi, ter tožnici naložilo, da toženki povrne 170.852,00 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je med strankama sicer prišlo do prepira in zatem pretepa, toda po obojestranskih udarcih oz. odrivanju, ko sta bili stranki obe opraskani, so pri tožnici bile podane le sledi poškodb, zato je zaključilo, da ne gre za pravno priznano škodo.

Tožeča stranka je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, ko je zaslišalo hči toženke, ni pa ugodilo dokaznemu predlogu, da se zasliši hči tožnice, čeprav je videla celotni dogodek, argumentacija, da je zaslišanje devet let starega otroka neprimerno, pa ni pravilna. Sodišče tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, ni postavilo izvedenca medicinske stroke zato je tudi dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnica je bila poškodovana, kar izhaja iz kartona splošne prakse. V sodni praksi - knjiga Dunja Jadek Pensa - Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, je več zelo podobnih primerov, ki so sodišču poznani in jih zato pritožba ne našteva. Dejstvo je, da je tožnica utrpela bolečine hude, srednje in lahke intenzitete in nevšečnosti med zdravljenjem, to izhaja iz priložene medicinske dokumentacije in neposrednega zaslišanja tožnice. Bila je prestrašena, prizadeta in poškodovana. Bolečine so trajale, saj so bile podpludbe dalj časa vidne. Ne drži, da strahu tožnica ni utrpela, tako primarni kot sekundarni strah se v podobnih primerih priznava, tako izhaja tudi iz knjige mag. Ane Božič Penko - Strah kot nepremoženjska škoda. O prisotnosti strahu je izpovedala tožnica in tudi, da je v tem obdobju (rak na črevesju) uživala tudi medicinska sredstva za bolečine, zato jih seveda zdravnica ni predpisala. Sodišče pri pisanju sodbe prihaja sama s seboj v nasprotje in je podana kršitev. V nadaljevanju graja razlogovanje prvostopenjskega sodišča glede samega poteka prepira oz. pretepa. Opozarja še, da sodišče ni ugotovilo, da je tožnica čez štirinajst dni šla še enkrat na kontrolo k isti zdravnici, ki je ugotovila, da ni šlo za zlom in bi ji morala predpisati tablete proti bolečinam a tega ni naredila, ker je tožnica uživala že druga zdravila. Tudi ne drži, da tožnica ni bila naročena na pregled pri specialistu, bila je, a ni imela prevoza, da bi lahko šla. O tem je izpovedala, ko je bila zaslišana.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica bi lahko bila deležna odškodninskega varstva, če bi bili ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta (131. in 179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ti pogoji pa so, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja. Prve tri mora dokazati tožeča stranka, torej tudi, da je škoda nastala. Pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam v pritožbi, da je tožnica imela hude bolečine, nato srednje in lažje, in da je bila s strani zdravnice napotena na dodatne preglede k zdravnikom specialistom. Kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, potem, ko je ocenilo zbrane dokaze, je bila tožnica 21.7.2003 (to je na dan spornega dogodka), pregledana in je navedla, da jo je udarila soseda z rokami okoli vratu in po desni roki. Zdravnica je ob pregledu ugotovila tri praske na levem licu z blago okolno oteklino in eno širšo prasko 0,8 x 2,5 cm nad sapnikom, ki je palpatorno občutljiv, krepitacij ni tipala. Brez posebnosti je bila gibljivost v vratu, le desni uhelj boleč ob palpaciji in mala praska na hrbtišču desne dlani. Kljub navedbam pacientke glede občutljivega predela desne nadlahti ni bilo nič videti. Zaradi navedene poškodbe ni zaslediti, da bi tožnica še kdaj obiskala zdravnika, gre le za sledi poškodb, kot je še menila lečeča zdravnica. Res je tožnica o tem izpovedala drugače, vendar pa so telesne bolečine in strah subjektivni notranji pojavi, ki se dogajajo v oškodovančevi osebni sferi, zato je mogoče priti do pravega spoznanja o intenzivnosti in obsegu teh bolečin in strahu, če se to, o čemer izpove oškodovanec, s pomočjo strokovne osebe objektivizira, kot tudi s pomočjo podobnih primerov. V odškodninskih sporih zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo, kot v tem primeru, mora namreč sodišče ugotoviti, za katero vrsto škod gre in kakšen je obseg. Pri tem mora upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki mora biti na eni strani individualizirana, po drugi pa tudi objektivizirana. Glede na ugotovitve lečeče zdravnice se pritožbeno sodišče zato pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru, ko je zdravnica ugotovila le sledi poškodb, ko so bile prisotne morebitne blažje, krajše bolečine, kar ni narekovalo ne zdravljenja, in kot izhaja iz ugotovitev lečeče zdravnice (na katere se sklicuje tudi pritožnica), tudi ne uporabe zdravil za lajšanje bolečin in ne pregledov pri zdravnikih specialistih, intenziteta in trajanje bolečin in strahu ne opravičujejo prisoje denarne odškodnine. O nepremoženjski škodi ne moremo govoriti že, če je prišlo do posega v pravno zavarovano osebnostno sfero, pač pa, ko intenzivnost in trajanje bolečin in strahu in druge okoliščine primera to opravičujejo (prim. sklep z dne 15. in 16.10.1986, poročilo VS 1986/II, stran 1). Telesne bolečine torej niso bile tako intenzivne oz. dolgotrajne, da bi opravičevale denarno odškodnino. Tudi prestani strah s strani tožnice je, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, bil premalo intenziven, da bi iz tega naslova lahko tožnica utemeljeno zahtevala plačilo odškodnine. Aktivno je sodelovala v prepiru oz. fizičnem obračunu, in ne gre za strah, glede katerega bi bilo ugotovljeno, da je bilo zato tožničino duševno ravnovesje porušeno. V sodni praksi se je namreč ustalilo stališče, da je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil kratkotrajen strah a intenziven, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje (poročilo VS 1986/II, stran 8). Nič takega ni ugotovljeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in strah zavrnilo. Glede dokaza z izvedencem pa je treba upoštevati, da sodišče ta dokaz izvede le v primeru, če je za ugotovitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavani zadevi pa je sodišče razumno ugotovilo in obrazložilo, da je o obsegu škode, ki ni pravno priznana, bilo mogoče sklepati že na podlagi izvedenih dokazov. Zato je ta dokaz pravilno zavrnilo. Res je, da so v pritožbi navedeni knjigi obravnavani primeri, ko je sodišče prisodilo odškodnino za ti obliki negmotne škode. Vendar pa pritožba spregleda, da tam niso povzeti tisti primeri, ko odškodnina ni bila priznana. Je pa v informatizirani bazi sodnih odločb več primerov, ko iz istega razloga oškodovancem odškodnina ni bila priznana (npr. odločbe VSL, dokument VSL45371 z dne 29.11.2000, dokument VSL 49030 z dne 13.6.2001). Tožnica torej do povrnitve uveljavljene negmotne škodne ni upravičena, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede na ugotovljene dejanske ugotovitve, ki jih pritožba ni uspela omajati, materialnopravno pravilna in se iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede samega poteka dogodka in odgovornosti posameznih udeležencev. Ker pritožbeno sodišče tudi tistih kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo in pritožba le navrže, kar ne drži, da so razlogi sodišča med seboj v nasprotju, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).