Jedro

Revizija ni dovoljena, ker jo je vložila oseba, ki nima te pravice, ker nima več sposobnosti biti pravdna stranka. Oznaka v reviziji, kdo je njen vlagatelj, je jasna. Je pa tudi popolnoma zgrešena in je zato ni mogoče šteti niti za pooblaščenčevo pomoto niti za odpravljivo pomanjkljivost, saj je pooblaščenec sam (večkrat) sporočil sodišču podatek o smrti prvotnega tožnika, na pravilno oznako sedanje stranke pa je bil opozorjen tudi v uvodu odločb obeh sodišč.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka zaradi neustrezne hrambe osebnega avtomobila prvotnemu tožniku plačati 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR), presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikovega pooblaščenca in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

3. Pooblaščenec prvotnega tožnika v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ali v pretežnem delu ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizijo vložila oseba, ki nima te pravice, ali točneje, ki nima več sposobnosti biti stranka (prvi odstavek 76. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sposobnost fizične osebe biti pravdna stranka preneha z njeno smrtjo in takrat že na podlagi samega zakona vstopijo v njen položaj v pravdi njeni dediči. Dejstvo, da je pravdna stranka, ki ima pooblaščenca, umrla, ima za posledico le, da ne pride do prekinitve postopka, ne pomeni pa, da se postopek nadaljuje z mrtvo osebo.

7. V obravnavani zadevi je pooblaščenec prvotnega tožnika S. J. že v postopku na prvi stopnji z vlogo s 26. 9. 2005 sporočil sodišču, da je tožnik 19. 8. 2005 umrl, da pa se še ne ve, kdo bodo dediči. Zato je sodišče prve stopnje pravilno v uvodu sodbe kot tožečo stranko označilo dediče pokojnega S. J.. Pooblaščenec je v pritožbenem postopku z vlogo s 3. 1. 2006 sporočil, da bo šele z zaključkom zapuščinskega postopka znano, kdo je dedič in ali bo sploh stopil v to pravdo. Pritožbeno sodišče je tudi samo glede na take podatke v uvodu svoje sodbe kot tožečo stranko pravilno označilo dediče po pokojnem S. J..

8. Kljub takemu stanju je pooblaščenec revizijo vložil v imenu S. J. in ji priložil njegovo pooblastilo. V reviziji ne omenja več tožnikove smrti. Ne glede na vprašanje ustreznosti pooblastila za vložitev revizije (ki je datirano približno dva meseca pred tožnikovo smrtjo še v času prvostopenjskega postopka), revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni dovoljena zato, ker jo je vložila oseba, ki nima te pravice, ker nima več sposobnosti biti pravdna stranka (drugi odstavek 374. člena ZPP). Oznaka v reviziji, kdo je njen vlagatelj, je jasna. Je pa tudi popolnoma zgrešena in je zato ni mogoče šteti niti za pooblaščenčevo pomoto niti za odpravljivo pomanjkljivost, saj je pooblaščenec sam (večkrat) sporočil sodišču podatek o smrti prvotnega tožnika, na pravilno oznako sedanje stranke pa je bil opozorjen tudi v uvodu odločb obeh sodišč.

9. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo skupaj s priglašenimi stroški.