Jedro

S pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave je bilo ugotovljeno, da je tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovno razmerje nezakonito prenehalo. Kolektivna pogodba časopisno - informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti v 31. členu določa, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati pogodbeno kazen najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz naslova pogodbene kazni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki do 7. 1. 2013 (točka I izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati pogodbeno kazen v višini 6.077,22 EUR, od navedenega zneska odvesti eventualne davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek v roku 8 dni od prejema sodbe (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožena stranka pripoznava tožeči stranki v delni sodbi na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Pd 911/2012 z dne 12. 7. 2012 zgolj varstvo pred odpovedjo v skladu s 115. členom ZDR za čas dokler tožeča stranka doji; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki preneha na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje in da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izplačati denarno odškodnino v višini petnajstih plač tožeče stranke, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v znesku 30.386,10 EUR bruto, v roku 8 dni (točka III izreka). Sklenilo pa je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita (točka IV izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.047,00 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zamudnimi zakonskimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, sama pa krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

Zoper I. in II. točko sodbe in V. točko sklepa (odločitev o stroških postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 388. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Najprej navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno obravnava ta spor kot spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil spor v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pravnomočno zaključen dne 6. 12. 2012. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 7. 1. 2013. Z odločitvijo v I. točki izreka sodbe je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek, glede na odločitev v III. točki izreka v 2. odstavku, nasprotuje samemu sebi. Sodišče namreč hkrati ugotavlja trajanje delovnega razmerja in zavrača tožbeni zahtevek, da tožeči stranki delovno razmerje preneha na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR. Z odločitvijo v I točki izreka je odločalo izven postavljenega zahtevka, brez pravne podlage glede na določbe 181. člena ZPP, poleg tega pa ta odločitev ne sodi v pristojnost sodišča, saj je dne 7. 1. 2013 tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi njene izredne odpovedi. Glede na pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave tožnica v tem sporu ne more več zahtevati odločitve o prenehanju delovnega razmerja niti sodišče odločati o trajanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje dejanskega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni ugotovilo, prav tako pa do prenehanja delovnega razmerja ne podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni prišlo. Tožena stranka je namreč takoj, ko je bila seznanjena, da tožnica doji, delno pripoznala tožbeni zahtevek in se tožnici do izdaje sodbe odpovedni rok še ni iztekel. Tako tožnici delovno razmerje sploh ni prenehalo, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ji je delovno razmerje trajalo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zgolj pravnomočna sodba na podlagi pripoznave ne zadošča za zaključek sodišča, da je tožnica upravičena do pogodbene kazni po 31. členu Kolektivne pogodbe časopisno - informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, saj ta le opisno ugotavlja, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in da jo je tožena dolžna pozvati nazaj na delo. Ker tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ta sploh ne more imeti do tožene stranke, na podlagi te sodbe, kakršnihkoli dajatvenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je višino pogodbene kazni določilo na podlagi plačilnih list, ki jih je pridobilo iz drugega spisa in ne obrazloži, zakaj za osnovo jemlje plačo za navedene mesece. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo zakon tudi v zvezi s priznanjem stroškov, saj je bil spor o obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaključen z izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave. Tožnica je po odvetniku z nadaljevanjem postopka in zahtevki glede trajanja delovnega razmerja zlorabljala procesne pravice, zato mora toženi stranki povrniti stroške postopka, ki so v zvezi s tem nastali, in tudi stroške neutemeljeno uveljavljane pogodbene kazni.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bilo o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici in o tem, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2008 še traja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo odločeno s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave opr. št. I Pd 911/2012 z dne 12. 7. 2012 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 847/2012 z dne 6. 12. 2012; - da je tožnica dne 3. 1. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila toženi stranki vročena 7. 1. 2013, zato je tožnici s tem dnem delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo; - da je tožnici delovno razmerje prenehalo in s tem pogodba o zaposlitvi dne 7. 1. 2013, zato sodišče prve stopnje ni moglo razvezati pogodbe o zaposlitvi skladno z njenim predlogom po 1. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in iz tega razloga tožnici tudi ne pripada odškodnina po 1. odstavku tega člena; - da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša ugotovitev, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek zgolj kot varstvo pred odpovedjo v skladu s 115. členom ZDR neutemeljen, ker tožeča stranka zahteva obravnavanje razloga pripoznave; - da je tožnica upravičena do pogodbene kazni v vtoževani višini 6.077,22 EUR po 31. členu Kolektivne pogodbe časopisno - informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in naslednji).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da obravnavani spor ni spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi bil ta zaključen s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na reintegracijo in na reparacijo. Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zahtevek za reintegracijo, ni pa pripoznala zahtevka za reparacijo. Tožnica je sicer zahtevek tekom postopka na prvi stopnji delno spremenila in je zahtevala razvezo pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR in izplačilo odškodnine, plačilo pogodbene kazni in ugotovitev razloga, ki naj bi ga imela tožena stranka s pripoznavo, vendar so ti zahtevki posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej gre še vedno za spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka ne nasprotuje odločitvi v 2. odstavku III. točke izreka. Sodišče prve stopnje je namreč v I. točki izreka ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 7. 1. 2013, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v 2. odstavku III. točke izreka pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR, saj je bila tožničina pogodba o zaposlitvi že odpovedana s tožničine strani in je sodišče prve stopnje ni moglo več razvezati. Tako v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe.

Sodišče prve stopnje z odločitvijo v I. točki izreka ni odločalo izven postavljenega zahtevka, saj je tožnica zahtevala razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZPP, pri čemer bi sodišče moralo odločiti o datumu razveze pogodbe in s tem o dnevu prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Ker pa je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi njene odpovedi dne 7. 1. 2013, o tožbenem zahtevku po 1. odstavku 118. člena ZDR ni odločalo. Tako je bila odločitev iz I. točke izreka v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, vsekakor pa ta odločitev tudi sodi v sodno pristojnost, zato so te pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

Da je tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovno razmerje nezakonito prenehalo, je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave. Pri tem ni pomembno, da se tožnici odpovedni rok še ni iztekel do izdaje te sodbe in da ji delovno razmerje dejansko še ni prenehalo, saj je bilo z redno odpovedjo nezakonito odločeno tudi o dnevu prenehanja delovnega razmerja - z dnem izteka 45 dnevnega odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je odločalo o pogodbeni kazni na podlagi plačilnih list, ki jih je samo pridobilo iz drugega spisa in o vpogledu vanje tudi ni bilo odločeno v dokaznem sklepu, kar ni pravilno. Vendar pa to na pravilno odločitev ne vpliva. Tožnica je vtoževala pogodbeno kazen v višini 6.077,22 EUR. V pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2008 (priloga A2) je v V. točki določena tožničina osnovna plača v višini 2.557,76 EUR bruto. Ker 31. člen kolektivne pogodbe določa, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih, bi bila tožnica upravičena najmanj do trikratnika osnove plače po pogodbi o zaposlitvi, kar je višji znesek od vtoževanega. Tako je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo vtoževani znesek pogodbene kazni.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka, saj je tožnica v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja uspela, z nadaljevanjem postopka pa ni zlorabljala procesnih pravic, kot to zatrjuje pritožba. Z odločanjem o zahtevku, ki je bil zavrnjen, pa tudi niso nastali posebni stroški postopka.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP.