Jedro

Besedilo 31. člena Kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti je jasno in izplačila pogodbene kazni ne veže na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, pač pa na nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je nezakonito prenehanje delovnega razmerja preprečila s pravočasno pripoznavo, zato pogodbene kazni ni dolžna plačati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu I. točke izreka, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodi in se tožbeni zahtevek za obračun in plačilo 6.077,22 EUR bruto zavrne, v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 494,33 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 639,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, svoje stroške revizijskega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 7. 1. 2013 in da ji je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 6.077,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka v delni sodbi na podlagi pripoznave tožnici pripoznala zgolj varstvo pred odpovedjo v skladu s 115. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) in zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR in plačilo odškodnine. Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 5. 2012 in nato dne 4. 6. 2012 tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je vložila tožbo in tožena stranka je pripoznala zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zahtevek za reintegracijo, ne pa tudi zahtevka za reparacijo. Sodišče prve stopnje je zato izdalo sodbo na podlagi pripoznave I Pd 911/2012 z dne 12. 7. 2012, ki jo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 847/2012 z dne 6. 12. 2012. Tožnica je nato dne 3. 1. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila toženi stranki vročena 7. 1. 2013 in je tožnici s tem dnem delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Zato tudi ni pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR in plačilo odškodnine. Je pa tožnica upravičena do pogodbene kazni v vtoževani višini 6.077,22 EUR po 31. členu Kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (v nadaljevanju KP, Ur. l. RS, št. 43/2000 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 14/2014-9 z dne 10. 6. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja o upravičenosti delavke do pogodbene kazni, če ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo, kar pa je odločilno dejstvo za prisojo pogodbene kazni na podlagi 31. člena KP. Do prenehanja delovnega razmerja niti ni prišlo, zgolj pravnomočna delna sodba na podlagi pripoznave pa v konkretnem primeru ne zadošča za zaključek, da je tožnica upravičena do pogodbene kazni. Sodišče se je oprlo na določbo 31. člena KP, ne da bi presojalo konkretne okoliščine in sicer pripoznavo zahtevka, 115. člen ZDR in dejstvo, da zaradi aktivnega ravnanja tožene stranke do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo. S tem, ko je sodišče spregledalo dejstvo, da tožnici na podlagi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga delovno razmerje sploh ni prenehalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Sklicuje se na namen instituta pogodbene kazni in opozarja, da odločitev ne nasprotuje enotni in ustaljeni sodni praksi.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Po 31. členu KP je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela.

9. Besedilo citirane določbe KP je jasno in izplačila pogodbene kazni ne veže na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, pač pa na nezakonito prenehanje delovnega razmerja.

10. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga v nasprotju s 115. členom ZDR. Zato je tožena stranka, ko je to spoznala, pripoznala zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zahtevek za reintegracijo. Posledično je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, s katero je bilo ugotovljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z poslovnega razloga nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

11. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da v času izdaje delne sodbe na podlagi pripoznave odpovedni rok še ni potekel in zato tožnici delovno razmerje dejansko ni prenehalo. Tožena stranka na podlagi tega dejstva utemeljeno opozarja, da tožnica do izplačila pogodbene kazni ni upravičena.

12. Za upravičenost do izplačila pogodbene kazni v obravnavanem primeru ne zadošča nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bila ugotovljena s pravnomočno delno sodbo na podlagi pripoznave, saj ni vodila do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je namreč nezakonito prenehanje delovnega razmerja preprečila s pravočasno pripoznavo. Na ta način je preprečila nastop posledice prenehanja delovnega razmerja, na katero 31. člen KP veže izplačilo pogodbene kazni.

13. Ker do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo, tožnici pogodbena kazen ne pripada. Zato je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Tožena stranka je z revizijo (in pritožbo) uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov, ki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP znašajo za pritožbeni postopek 494,33 EUR (388,80 EUR po tar. št. 3210, 22% DDV, 20,00 EUR za materialne stroške), za revizijski postopek pa 639,92 EUR (486,00 EUR po tar. št. 3300, 22% DDV, 20,00 EUR za materialne stroške in 27,00 EUR za sodne takse). Stroški v zvezi s tem delom zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili priglašeni. Zakonske zamudne obresti je tožena stranka zahtevala le od stroškov revizijskega postopka.

15. Tožnica na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP krije sama svoje stroške revizijskega postopka.