Jedro

Tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, da bo zaradi prenehanja državnotožilske funkcije ogrožena njena eksistenca in eksistenca njenih otrok, konkretne škode, ki bi ustrezala zakonskim merilom, ni izkazala. Tožeča stranka, razen posplošenega zatrjevanja, k tožbi ni priložila nobenega dokaza o njenem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njene družine, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o težko nadomestljivi škodi za njeno preživljanje, oziroma za preživljanje njenih družinskih članov.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo, ki jo je sodišče prejelo dne 20. 11. 2017, izpodbija odločbo Državnotožilskega sveta, s katero je ta, za čas od 6. 11. 2012 do 5. 11. 2015, za tožečo stranko izdelal oceno državnotožilske službe, in ugotovil, da državnotožilski službi ne ustreza.

2. Tožeča stranka, hkrati s tožbo, na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu zadrži učinkovanje izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka za tožečo stranko za čas od 6. 11. 2011 do 5. 11. 2015 izdelala oceno državnotožilske službe in ugotovila, da tožeča stranka tej službi ne ustreza (1. točka predloga). Nadalje predlaga, da naj izpodbijana odločba ne učinkuje do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu in da tožeči stranki na podlagi te ocene državnotožilska funkcija ni prenehala (2. točka predloga). Predlaga tudi, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu Državnotožilskemu svetu, Generalnemu državnemu tožilcu, kateremukoli organu tožene strani ter ministru za pravosodje prepove, da o izpodbijani odločbi obvestijo Vlado RS ter na njeni podlagi dosežejo razrešitev tožeče stranke s funkcije državne tožilke (3. točka predloga); da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu Generalnemu državnemu tožilcu prepove na podlagi 74. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) obvestiti Vlado RS o negativni oceni državnotožilske službe za tožečo stranko, sprejeti z izpodbijano odločbo (4. točka predloga); da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu Vladi RS prepove izdaja ugotovitvene odločbe o prenehanju državnotožilske funkcije tožeče stranke (5. točka predloga izreka) in da začne začasna odredba veljati takoj ter preneha veljati z dnem pravnomočnosti odločbe v tem upravnem sporu (6. točka predloga).

3. V predlogu tožeča stranka navaja, da izdajo začasne odredbe predlaga zaradi ureditve stanja, ki je zanjo nastalo zaradi izpodbijane odločbe in bi z njeno izvršitvijo in učinkovanjem za tožečo stranko nastale nepopravljive posledice. S takojšnjim učinkovanjem izpodbijane odločbe bi bila tožeča stranka razrešena s funkcije in bi izgubila službo, tega dejstva pa kasneje, v primeru, da bo tožeča stranka s tožbo uspela, ne bo mogoče več popraviti. Z izvršitvijo odločbe bodo za tožečo stranko nastale nepopravljive in nesorazmerne posledice ter nepopravljiva škoda, saj bo zaradi izgube službe ogrožena njena eksistenca in eksistenca njenih otrok. Teh posledic kasneje ne bo mogoče popraviti, četudi bo tožeča stranka s tožbo uspela. S predlagano začasno odredbo bi sodišče, v skladu z načelom sorazmernosti do javne koristi, začasno zadržalo učinkovanje izpodbijane odločbe, katere učinki bodo, če ne bo zadržana, pahnili tožečo stranko v nesorazmerno težek položaj, v katerem bo ogrožena njena eksistenca. Hkrati z izdajo začasne odredbe za toženo stranko ne bo nastala nobena škoda. Sodišču predlaga izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 4. Tožena stranka je v danem roku sodišču posredovala upravni spis ter odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. V odgovoru navaja, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena 3. 11. 2017 z nadomestno vročitvijo. Državnotožilski svet je takoj, ko je imel izkazano vročitev, o tem dejstvu obvestil Generalnega državnega tožilca, kot pristojnega vodjo državnega tožilstva (četrti odstavek 111. člena ZDT-1). Navedeno je razvidno iz obvestila z dne 10. 11. 2017, ki je priložen spisu tožene stranke. Tožeči stranki je državnotožilska funkcija prenehala z dnem vročitve izpodbijane odločbe, to je pred vložitvijo tožbe in zato odložitev izvršitve, predlagana v 1. in 2. točki zahteve za izdajo začasne odredbe, ni mogoča. 5. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni izkazala pogoja težko popravljive škode, zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe pa bi bilo v nasprotju z javnim interesom, ki ga je opredelil zakonodajalec s tem, ko je določil, da državnemu tožilcu preneha funkcija z dnem vročitve dokončne odločbe, s katero je ugotovljeno, da ne ustreza državnotožilski službi. Glede 3., 4. in 5. točke predlaganega sklepa o začasni odredbi pa pojasnjuje, da je državnotožilski svet svoje zakonske obveznosti že opravil in nima zakonskih pristojnosti, da bi od drugih samostojnih državnih organov zahteval preprečitev izvedbe dejanj, za izvedbo katerih so ti pooblaščeni po zakonu. Sodišču predlaga, da zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrne.

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku navedene določbe, lahko tožeča stranka iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Kot je navedeno, mora tožeča stranka, tako pri začasni odredbi po drugem, kot pri začasni odredbi po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 izkazati težko popravljivo škodo, ki ji bo nastala, če začasna odredba ne bo izdana.

8. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, postavlja stranki zahtevo, da izkaže, da brez izdaje začasne odredbe v konkretni zadevi ne bo dosežen namen sproženega upravnega spora. Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe torej dolžna težko popravljivo škodo konkretno opredeliti in jo vsaj verjetno izkazati (tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 253/2015, I Up 266/2016 in drugi). Restriktiven pristop je utemeljen v naravi postopka in vezanosti sodišča na kratek rok odločanja, ki je določen v petem odstavku 32. člena ZUS-1. Narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe terja hiter postopek, zato sodišče v zvezi s predlagano začasno odredbo ne izvaja ugotovitvenega postopka, temveč odloča na podlagi dejstev, ki so navedena in verjetno izkazana že v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

9. Po presoji sodišča tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, da bo zaradi prenehanja državnotožilske funkcije ogrožena njena eksistenca in eksistenca njenih otrok, konkretne škode, ki bi ustrezala prej navedenim merilom, ni izkazala. Tožeča stranka, razen posplošenega zatrjevanja, k tožbi ni priložila nobenega dokaza o njenem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njene družine, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o težko nadomestljivi škodi za njeno preživljanje, oziroma za preživljanje njenih družinskih članov. Zato že iz tega razloga niso izkazani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

10. V skladu z določbo 7. točke prvega odstavka 72. člena ZDT-1 državnemu tožilcu preneha funkcija, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi. Šteje se, da razlog iz 7. točke prvega odstavka 72. člena ZDT-1 nastopi z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena (5. alineja drugega odstavka 72. člena ZDT-1). Kot izhaja iz upravnega spisa, je bila izpodbijana odločba tožene stranke tožeči stranki vročena dne 3. 11. 2017 z nadomestno vročitvijo, s tem dnem pa je tožeči stranki po zakonu tudi prenehala državnotožilska funkcija. Glede na navedeno, so neposredne pravne posledice izpodbijane odločbe že nastopile, zato odložitev izvršitve po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 niti ni mogoča. 11. Ne glede na to, da za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni pogoji, saj ni izkazana težko popravljiva škoda, pa po mnenju sodišča tudi ni izkazana sorazmernost predlagane začasne odredbe s prizadetostjo javne koristi. Kakor je bilo že navedeno, državnemu tožilcu državnotožilska funkcija preneha z vročitvijo dokončne odločbe, s katero je ugotovljeno, da ne ustreza državnotožilski službi. Sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, da ima zakonodajalec legitimen cilj, da državni tožilec, za katerega tožena stranka kot najvišji organ državnotožilske samouprave, ki je sestavljena iz devetih članov - državnih tožilcev in pravnih strokovnjakov, ugotovi, da ne ustreza državnotožilski službi, državnotožilske funkcije ne izvaja do pravnomočnosti odločbe. Temu cilju je zakonodajalec sledil s tem, da je prenehanje državnotožilske funkcije vezal na vročitev odločbe o prenehanju funkcije in s tem njeno dokončnost, ko zoper odločitev Državnotožilskega sveta po ZDT-1 pritožba ni dopustna in je dopusten upravni spor, saj bi sicer, če bi bil njegov namen temu nasproten, prenehanje državnotožilske funkcije vezal na pravnomočnost odločbe o prenehanju funkcije. V primeru, če se v upravnem sporu ugotovi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, bi slednja ureditev pomenila, da bi v času od izdaje sklepa o začasni odredbi do odločitve sodišča državno tožilsko službo opravljala oseba, za katero bi bilo z dokončno odločbo ugotovljeno, da tej službi ne ustreza. S tem pa bila po mnenju sodišča nesorazmerno prizadeta javna korist. 12. Na podlagi vseh navedenih razlogov sodišče zaključuje, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani in je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo.