Jedro

Vsaka nova zahteva za izdajo začasne odredbe pomeni sprožitev novega postopka (tj. postopka odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe), zato je treba za vsako plačati sodno takso, četudi so vložene v istem (upravnem) sporu. Pravilo enkratnega plačila sodne takse za posamezni postopek odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe se uporabi le v primeru, ko sodišče večkrat (npr. zaradi razveljavitve) odloča o isti zahtevi. To pa ni primer v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin ugovor zoper plačilni nalog III U 237/2017-22 z dne 5. 3. 2018. V obrazložitvi je pojasnilo, da je stranka dolžna plačati sodno takso za vsako (novo) zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, v kateri navaja, da je morala zaradi nestrokovnega dela sodišča prve stopnje, nezakonitega ravnanja Državnega tožilstva RS, ZZZS in zaradi nezakonite odločbe Vlade RS dvakrat vložiti isto tožbo, s katero je izpodbijala nezakonito in neustavno oceno Državnotožilskega sveta, in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Meni, da gre le za en postopek in je situacija enaka tisti, določeni v četrtem odstavku 18. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1),1 saj je Vrhovno sodišče (v prejšnjem postopku) razveljavilo odločitev o začasni odredbi. Taksna obveznost nastane šele, ko je voden postopek in po tem postopku izdana odločba, ne pa tudi, ko je tožba zavržena, poleg tega je sodišče takso odmerilo v polni višini. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in plačilni nalog z dne 5. 3. 2018 odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog z dne 5. 3. 2018, s katerim je bilo pritožnici naloženo plačilo sodne takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe (po tar. št. 6141 ZST-1) v znesku 74,00 EUR.

5. Po prvem odstavku 34a. člena ZST-1 je zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog dopustno vložiti pritožbo. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. V obravnavanem primeru je pritožnica vložila tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je to zahtevo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je pritožničino pritožbo zoper ta sklep zavrnilo. Takso za to zahtevo za izdajo začasne odredbe (v višini 74,00 EUR) je po plačilnem nalogu z dne 10. 1. 2018 pritožnica nesporno plačala (26. 1. 2018). Dne 31. 1. 2018 pa je v spis vložila vlogo, s katero je med drugim spremenila (razširila) tožbo2 in vložila nov predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je 2. 2. 2018 s sklepom zavrglo tožbo zoper odločbo Državnotožilskega sveta (I. točka izreka sklepa) in zoper odločbo Vlade RS (II. točka izreka sklepa), posledično pa je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka sklepa). Tej odločitvi je sledila izdaja spornega plačilnega naloga z dne 5. 3. 2018 za sodno takso za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker te do izdaje tega plačilnega naloga pritožnica nesporno ni plačala.

7. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je ugovor zoper plačilni nalog skladno s prvim odstavkom 34a. člena ZST-1 možno vložiti le iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ugovoru, vloženemu iz razloga, da je taksa že plačana, je treba priložiti potrdilo o opravljenem plačilu.

8. Pritožnica ugovarja, da je takso za zahtevo za izdajo začasne odredbe v postopku že plačala po predhodnem plačilnem nalogu, in navaja, da glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018 zavrglo zaradi nepristojnosti, bi moralo to ugotoviti že ob predhodnem preizkusu tožbe, v tem primeru pa bi zanjo nastala zmanjšana taksna obveznost le za tožbo, za postopek z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa sploh nobena.

9. Pred sodišči Republike Slovenije, torej tudi pred Upravnim sodiščem, se takse plačujejo po določbah ZST-1 in taksne tarife, ki je njegov sestavni del (prvi odstavek 1. člena ZST-1). Sodne takse so z zakonom predpisane obvezne dajatve, ki jih mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače (prvi odstavek 3. člena ZST-1). Če ni v ZST-1 ali v taksni tarifi določeno drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Taksna obveznost za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa skladno s 6. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 v zvezi s petim odstavkom 32. člena ZUS-1 nastane z vročitvijo odločbe, s katero je o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno, stranki.

10. Prvi odstavek 18. člena ZST-1, na katerega se sklicuje pritožnica v pritožbi, določa, da se za postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, plača enkratna taksa, razen če ta zakon ne določa drugače. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vsaka nova zahteva za izdajo začasne odredbe pomeni sprožitev novega postopka (tj. postopka odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe), zato je treba za vsako plačati sodno takso, četudi so vložene v istem (upravnem) sporu. Pravilo enkratnega plačila sodne takse za posamezni postopek odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe se uporabi le v primeru, ko sodišče večkrat (npr. zaradi razveljavitve) odloča o isti zahtevi. To pa ni primer v obravnavani zadevi, saj je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 261/2017 kot neutemeljeno zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo prvo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje na četrti odstavek 18. člena ZST-1. Kot je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolžnost stranke plačati sodno takso za vsako posamezno zahtevo za izdajo začasne odredbe izhaja tudi iz 6. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1. Ta določa, da za postopek v upravnem sporu v zadevah, v katerih mora sodišče odločiti v zakonsko določenem roku, taksna obveznost nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Če sodišče torej v istem upravnem sporu odloča o več zahtevah za izdajo začasne odredbe, kot je to primer v obravnavani zadevi, nastane dolžnost plačila sodne takse po tar. št. 6141 ZST-1 v višini 74,00 EUR za vsako od vloženih zahtev z vročitvijo sodne odločbe, ki se na posamezno zahtevo nanaša. Glede na navedeno sodna taksa, ki jo je pritožnica plačala za prvo, dne 17. 11. 2017 vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe, na drugačno odločitev ne more vplivati.

11. O pritožničini ponovni zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 31. 1. 2018 je sodišče prve stopnje odločilo (III. točka izreka sklepa z dne 2. 2. 2018) in je bila ta odločitev pritožnici vročena, zato je bila dolžna zanjo plačati sodno takso. Vrsta sprejete sodne odločitve na dolžnost plačila sodne takse ne vpliva. Ker sodne takse za to ponovno zahtevo za izdajo začasne odredbe po vročitvi sklepa z dne 2. 2. 2018 pritožnica ni plačala, ji je bil pravilno izdan sporni plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini po tar. št. 6141 ZST-1. Glede na vse navedeno je treba ugovor, da taksna obveznost nastane šele, ko je voden postopek, ne pa tudi, če je tožba zavržena zaradi nepristojnosti, zavrniti.3

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Ta določa, da če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča ali če je v kazenskem postopku izdana zavrnilna sodba zaradi nepristojnosti, se taksa, plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji, všteje v takso za novi postopek na nižji stopnji. 2 Poleg odločbe Državnotožilskega sveta je izpodbijala tudi odločbo Vlade RS. 3 Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 2. 2. 2018 tožbo zoper odločbo Državnotožilskega sveta zavrglo, ker ni akt po 2. členu ZUS-1, tožbo zoper isto odločbo po 4. členu ZUS-1 je zavrglo, ker ima pritožnica zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper ugotovitveno odločbo Vlade RS, tožbo zoper odločbo Vlade RS pa je zavrglo kot preuranjeno, ker pritožnici ta odločba še ni bila vročena.