Jedro

Revidentka je sodišču druge stopnje očitala zmotno uporabo 355. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče druge stopnje ni (na obravnavi) dopolnilo postopka in odpravilo pomanjkljivosti, vendar očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje namreč sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar bi narekovalo dopolnitev postopka in opravo obravnave na drugi stopnji, temveč zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kot to izhaja iz njegovega sklicevanja na 341. člen ZPP. Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo novih dejstev, temveč je ugotovljena dejstva drugače materialnopravno presodilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo sodbo.

Obrazložitev

**Dejanski okvir spora**

1. Tožeča stranka kot kupka in A. A. kot prodajalec sta 1. 4. 2008 sklenila predpogodbo (v nadaljevanju Predpogodbo), v kateri sta se v tretjem odstavku 3. člena dogovorila: »Prodajalec bo izročil nepremičnino v last in posest kupca, pod pogoji določenimi s to pogodbo, najkasneje v roku 90 dni od dne podpisa te predpogodbe, sicer se šteje ta predpogodba za razvezano.«

2. Tožnica je pri prvem tožencu naročila pravno mnenje o posledicah morebitnega odstopa od Predpogodbe, v katerem pa toženec tožnice ni opozoril, da le-ta zaradi poteka roka ni več zavezujoča. 3. Zaradi napačnega pravnega mnenja o veljavnosti Predpogodbe naj bi tožnica 12. 12. 2008 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu s H., d. o. o. (v nadaljevanju Leasing pogodbo) za nepremičnine, ki jih je A. A. istega dne (12. 12. 2008) s prodajno pogodbo prodal H., d. o. o. (za 980.000,00 EUR), H., d. o. o. pa z Leasing pogodbo dala v leasing tožeči stranki (za 980.000,00 EUR). Šlo je za financiranje tožničinega nakupa nepremičnin preko leasinga (za finančni leasing).

4. Tožnica je od prvega toženca zahtevala plačilo odškodnine (zaradi napačnega pravnega mnenja v zvezi z nakupom nepremičnin) na podlagi pravil o poklicni odgovornosti odvetnika za napake, ki jih je storil pri opravljanju svojega poklica. Od druge toženke pa je zahtevala plačilo odškodnine na podlagi pravil o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov.

5. Vtoževana škoda (502.054,00 EUR) naj bi predstavljala razliko med ceno nepremičnin po navedenih pogodbah (980.000,00 EUR) in (ocenjeno) takratno dejansko, tržno vrednostjo nepremičnin (477.946,00 EUR).

**Dosedanji potek postopka**

6. Sodišče prve stopnje je (v ponovnem sojenju), v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji, prvemu tožencu in drugi toženki solidarno naložilo plačilo 150.000,00 EUR1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 (I. točka izreka sodbe), prvemu tožencu pa samostojno še plačilo 352.054,00 EUR2 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 (II. točka izreka sodbe). Posledično je prvemu tožencu in drugi toženki solidarno naložilo povrnitev 18.419,32 EUR pravdnih stroškov tožnice z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi toženki pa samostojno še povrnitev 5.167,07 EUR pravdnih stroškov tožnice z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

7. Sodišče druge stopnje je (v ponovnem sojenju), v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji, ugodilo pritožbi prvega toženca ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zoper prvega toženca zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti (tako za plačilo 150.000,00 EUR kot za plačilo 352.054,00 EUR) (prva alineja I. točke in II. točka izreka sodbe) in tožnici naložilo povrnitev 10.232,75 EUR pravdnih stroškov prvega toženca z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (druga alineja I. točke izreka sodbe), ter tako, da je zoper drugo toženko zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 150.000,00 EUR solidarno s prvim tožencem (prva alineja I. točke izreka sodbe). Posledično je tožnici naložilo povrnitev 10.959,80 EUR pritožbenih stroškov prvega toženca in 2.559,00 EUR pritožbenih stroškov druge toženke, obema z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

8. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (pravilno zavrnitev pritožb prvega toženca in druge tožnice ter v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje), podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje z vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje, pred drugim senatom. Pri tem ni priglasila stroškov revizijskega postopka.

9. Revizija je bila vročena toženi stranki. Nanjo je odgovoril le prvi toženec, ki je vsebinsko prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasil stroške revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Uporaba ZPP(-E)**

10. Sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila v ponovljenem postopku izdana 22. 9. 2015, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Presoja sodišč nižjih stopenj**

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prvi toženec podal (nepopolno) strokovno mnenje, v katerem (napačno) ni opozoril na potek v Predpogodbi določenega roka in na posledično prenehanje Predpogodbene zaveze, zaradi česar je tožnica sklenila pogodbo za nepremičnine za ceno, ki je odstopala od takratnih tržnih cen. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je bil rok iz tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe bistvena sestavina Predpogodbe (v smislu prvega odstavka 104. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), saj je bilo določeno, da Predpogodba po izteku roka ne veže. 12. Sodišče prve stopnje pri tem ni zasledilo interesa med strankama skleniti glavno pogodbo tudi po poteku 90-dnevnega roka, saj nobena od strank po izteku roka ni zahtevala izpolnitve Predpogodbe in sklenitve glavne pogodbe (v smislu drugega odstavka 104. člena OZ). Tudi na to naj bi bil prvi toženec kot (pravni) strokovnjak tožnico dolžan opozoriti.

13. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila določba tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe med strankama sporna. Zato je (v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ) poiskalo skupen namen pogodbenikov.

14. Sodišče druge stopnje je namreč na podlagi dejstva, da je tožnica pravno mnenje pri prvem tožencu naročila šele novembra 2008, kar je več kot štiri mesece po izteku 90-dnevnega roka iz tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe, zaključilo, da se je zastavljeno vprašanje očitno nanašalo na posledice morebitnega odstopa od Predpogodbe in ne na posledice prenehanja njene veljavnosti zaradi poteka roka. Po njegovi presoji naj bi namreč pri kupoprodaji nepremičnin udeleženi subjekti Predpogodbo šteli za veljavno oziroma za zavezujočo tudi po izteku roka 90 dni.

15. Sicer pa je sodišče druge stopnje na podlagi dejstva, da naj bi tožnica niti po prejemu pravnega mnenja ne ravnala tako, kot je bilo predvideno s Predpogodbo in nanjo vezanim pravnim mnenjem, zaključilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in vtoževano škodo.

16. Sodišče druge stopnje še dodalo, da je merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka objektivizirano ter da zahteva primerjavo med ravnanjem profesionalne oseb v konkretnem primeru in običajnim (povprečnim) ravnanjem profesionalne osebe določenega poklica (v konkretnem primeru odvetnika). Ker naj bi tožnica trditvene podlage za takšno primerjavo ne podala, naj ne bi izkazala protipravnosti ravnanja prvega toženca.

**Revizijske navedbe**

17. Revidentka je sodišču druge stopnje v zvezi z (delno) spremembo sodbe sodišča prve stopnje očitala nepravilno uporabo 355. člena ZPP (ker naj ne bi dopolnilo postopka in odpravilo pomanjkljivosti), nepravilno uporabo drugega odstavka 82. člena OZ (ker naj bi bila določba tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe povsem jasna), kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi sodišče druge stopnje ne pojasnilo, kaj sta stranki Predpogodbe želeli z določbo njenega 3. člena) ter kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi sodišče druge stopnje ne upoštevalo, da bi odvetnik kot pravni strokovnjak moral tožnici predočiti, da odstop od Predpogodbe, ki več ni veljala, ni bil možen; ker naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo do njenih navedb glede vzročne zveze (na 6. do 8. strani njene druge pripravljalne vloge); ker naj bi sodišče druge stopnje protispisno in zmotno zaključilo, da je tožba nesklepčna glede protipravnosti, čeprav je sama ustrezno pojasnila, kako bi prvi toženec moral ravnati in kako je dejansko ravnal ter zakaj je bilo njegovo ravnanje protipravno in v nasprotju z dolžno skrbnostjo (iz 6. člena OZ)).

**Presoja utemeljenosti revizije**

18. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je drugostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neizkazanosti protipravnosti in vzročne zveze kot materialnopravnih predpostavk odškodninske odgovornosti prvega toženca ter da je sodbo prvostopenjskega sodišča (delno) spremenilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je zaradi drugačne (zmotne) presoje ugotovljenih dejstev in njihovega subsumiranja pod pravno normo o odškodninski odgovornosti.

19. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (to je sodbo sodišča druge stopnje) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej uveljavljani (prvi odstavek 371. člena ZPP).

20. Revidentka je sodišču druge stopnje (v zvezi z delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje) očitala zmotno uporabo 355. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče druge stopnje ni (na obravnavi) dopolnilo postopka in odpravilo pomanjkljivosti, vendar očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje namreč sodbe sodišča prve stopnje ni (delno) spremenilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar bi narekovalo dopolnitev postopka in opravo obravnave na drugi stopnji, temveč zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kot to izhaja iz njegovega sklicevanja na 341. člen ZPP (v 16. točki njegove sodbe). Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo novih dejstev, temveč je ugotovljena dejstva drugače materialnopravno presodilo. Vendar pa ni bilo sodišče prve stopnje tisto, ki je (glede protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti) zmotno uporabilo materialno pravo, temveč sodišče druge stopnje.

21. Določba tretjega odstavka 3. člena Predpogodbe je popolnoma jasna (»tudi za nepravnika«, kot je to v 11. točki obrazložitve svoje sodbe ugotovilo tudi sodišče druge stopnje). Vezanost strank je bila namreč časovno omejena na 90 dni od podpisa Predpogodbe. Izrecno pa je bila dogovorjena tudi posledica razveze Predpogodbe, če v tem roku ni bila podpisana, zaradi česar je bila izključena njena ohranitev v veljavi po drugem odstavku 104. člena OZ. Zato je materialnopravno zmotno izhodišče sodišča druge stopnje, ki je ob tako jasnem besedilu Predpogodbe štelo za pravno relevantno vprašanje, ali je tožnica sama štela Predpogodbo še vedno za zavezujočo. Jasnega določila pač z nobeno razlago ni mogoče šteti za spornega. Nasprotno pa je materialnopravno prepričljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da je prvi toženec ravnal **protipravno**, ko ob naročilu za izdelavo pravnega mnenja, ki je bilo vezano na konkretno Predpogodbo, tožnice ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča. Iz izdelanega mnenja, ki tožnico napotuje na sklenitev glavne pogodbe, namreč jasno izhaja, da naj bi bila Predpogodba zavezujoča. 22. Popolnoma jasno je tudi vprašanje, ki ga je tožnica ob naročilu pravnega mnenja zastavila prvemu tožencu. Iz tožbenih navedb (na koncu prvega odstavka na 4. strani tožbe) namreč izhaja, da je tožečo stranko »zanimalo (in o tem je želela pridobiti strokovno pravno mnenje, zaradi česar se je tudi obrnila na odvetnika B. B.), kakšen je njen status kot stranke redpogodbe, predvsem[,] ali jo ta še vedno zavezuje ali ne«. Tudi iz izdelanega pravnega mnenja izhaja, da se je mnenje nanašalo na vprašanje »posledic morebitnega odstopa od Predpogodbe z dne 1. 4. 2008 in morebitn[ih] posledic nesklenitve glavne pogodbe za nakup nepremičnin po redpogodbi« (glej 3. točko na njegovi 1. strani) oziroma na vprašanje »pravn[ih] posledic odstopa od redpogodbe na splošno in kakšne bi bile v konkretnem primeru« (glej besedilo v krepkem tisku v 3. točki na njegovi 2. strani). Zato je materialnopravno zmotno izhodišče sodišča druge stopnje, ki je ob takšnem dejanskem stanju štelo, da »se je naročilo pravnega mnenja resnično nanašalo na posledice odstopa od redpogodbe, ne pa na morebitno prerekanje [pravilno prenehanje] njene veljavnosti zaradi poteka roka« (kot to izhaja iz 11. točke obrazložitve njegove sodbe).

23. Sodišče druge stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo tudi na neizkazano **vzročno zvezo**, pri čemer je kot pravno relevantno štelo, da tožeča stranka ni v skladu s Predpogodbo sklenila glavne pogodbe, temveč Leasing pogodbo, ki pa v Predpogodbi ni bila predvidena. Sodišče druge stopnje je sicer upoštevalo, da je v konkretnem primeru šlo za financiranje tožničinega nakupa nepremičnin preko leasinga, ki je bil kot opcija predviden tudi s Predpogodbo (glej četrto alinejo 1. člena Predpogodbe), kar je tožnica navedla že v tožbi (glej njeno III. točko), vendar pa je s tem v zvezi zavzelo stališče, da sta bili v Predpogodbi določeni samo dve možnosti: »sklenitev glavne pogodbe med tožnico in prodajalcem ali sklenitev glavne pogodbe med tožnico, prodajalcem in financerjem (tripartitni sporazum)«, ne pa tudi možnost »sklenitve takšnih pogodb v zvezi z nepremičninami, kakršni sta bili dejansko sklenjeni« (glej 15. točko obrazložitve njegove sodbe).

24. Sodišče druge stopnje je ob sklicevanju na [četrti odstavek] 33. člena OZ zavzelo stališče, da prodajalec (po Predpogodbi) ne bi mogel »s sodno intervencijo« doseči sklenitve takšnih pogodb v zvezi z nepremičninami, kakršni sta bili dejansko sklenjeni (glej 15. točko obrazložitve njegove sodbe), vendar pa se s tem v zvezi ni opredelilo do (po presoji Vrhovnega sodišča pravno relevantnih, ne nujno tudi utemeljenih) navedb tožnice (v 6. do 8. točki njene druge pripravljalne vloge), na katere je opozorila v reviziji, da v konkretnem primeru sicer ni bila sklenjena tripartitna pogodba (s kupkinim financiranjem), da pa sta bili sklenjeni »dve ločeni pogodbi med tremi strankami, ki ima[ta] učinek, kot bi šlo za tripartitno pogodbo«.

25. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih očitkov prvega tožnika in druge toženke glede vtoževane **škode**3 (glede njenega nastanka in višine, glede obveznosti njenega zmanjševanja in upoštevanja odbitne franšize). Ker je presodilo, da »nista podana že dva od kumulativno potrebnih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti …, se [namreč] z ostalimi [pogoji] … ni ukvarjalo« (glej 16. točko obrazložitve njegove sodbe).

**Odločitev o reviziji**

26. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, pritožbi tožencev pa neizčrpani, ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (po potrebi na obravnavi) (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

27. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, je odločitev o stroških revizijskega postopka v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi z njegovim tretjim odstavkom pridržalo za novo sodbo (II. točka izreka).

1 Jamčevanje zavarovalnice je bilo omejeno do višine 150.000,00 EUR po zavarovalnem primeru (16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). 2 Zahtevana odškodnina je bila višja od zavarovalne vsote za posameznega odvetnika po zavarovalnem primeru (16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). 3 Sodišče druge stopnje (v prvi sestavi) se je do škode opredelilo že v sklepu I Cpg 1469/2014 z dne 12. 11. 2014, ko je (na njegovi 4. strani) razlogovalo, da »posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja prv[ega] toženca ni bila v tem, da je [tožnica] sklenila pogodbo po višji (drugačni) ceni, po kateri bi jo sklenila sicer, ampak ta, da je pogodbo (o leasingu) sploh sklenila«.