Jedro

Po določilu drugega odstavka 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih. Merilo je objektivizirano in zahteva primerjavo med ravnanjem profesionalne osebe v konkretnem primeru in običajnim (povprečnim) ravnanjem profesionalne osebe določenega poklica (v konkretnem primeru odvetnika).

Razlaga pogodb ne temelji na objektivističnem pristopu, kot to velja za razlago zakonov, temveč na subjektivističnem pristopu. Če je določilo pogodbe sporno, se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

Ker je tekst v predpogodbi, da bo prodajalec izročil nepremičnino v last in posest kupca najkasneje v roku 90 dni od podpisa te predpogodbe, sicer se šteje ta pogodba za razvezano popolnoma jasen tudi za nepravnika, se zdi zastavljanje vprašanj o posledicah odstopa od predpogodbe po poteku 90 dnevnega roka za nesmiselno. Smiselno je le v primeru, če naročnik pravnega mnenja predpogodbo, od katere želi odstopiti, šteje za zavezujočo. Kot tako jo je štel, kot izhaja iz trditvene podlage prvega toženca, tudi on.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica niti po prejemu pravnega mnenja ni ravnala tako, kot je bilo predvideno s predpogodbo in nanjo vezanim pravnim mnenjem. Zato ni podana niti vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo.

Prvi toženec za zatrjevano škodo ni odgovoren. Zato se šteje, da ni nastal zavarovalni primer, za katerega bi bila odgovorna druga toženka. V takem primeru pa njena odgovornost iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo za izplačilo odškodnine ni podana.

Izrek

I. Pritožbama tožencev se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni: - v izpodbijani I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje, - v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna prvemu tožencu v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati 10.232,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

II. Pritožbi prvega toženca se ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati 352.054,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje do plačila.

III. Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te odločbe prvemu tožencu plačati 10.959,80 EUR in drugi toženki 2.559,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 (I. točka izreka), - ugodilo tožbenemu zahtevku, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati 352.054,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 (II. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožnici plačati 352.054,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 (prvi odstavek III. točko izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati zakonske zamudne obresti od 150.000,00 EUR od 12. 7. 2010 do 19. 5. 2011 (drugi odstavek III. točke izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati zakonske zamudne obresti od 352.054,00 EUR od 12. 7. 2010 do 19. 5. 2011 (tretji odstavek III. točke izreka) in - odločilo o stroških postopka tako, da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati 18.419,32 EUR in druga toženka tožnici še 5.167,07 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka se je pravočasno pritožil prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v izpodbijanem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Zoper I. in IV. točko izreka se je pravočasno pritožila druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v izpodbijanem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnica je prvemu tožencu, ki je odvetnik, očitala, da ji je v pravnem mnenju, ki ga je 14. 11. 2008 napisal na podlagi njenega naročila, podal napačen pravni nasvet o posledicah morebitnega odstopa od Predpogodbe z dne 1. 4. 2008 (v nadaljevanju: predpogodba) in nesklenitve glavne pogodbe za nakup nepremičnin po predpogodbi. Tožnica je v tožbi trdila (str. 2), da je predpogodbo sklenila z A. A. 1. 4. 2008. V predpogodbi naj bi se pogodbeni stranki med drugim dogovorili: - da sklepata predpogodbo z namenom sklenitve glavne pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1 in 4 k. o. X. (1. alineja 1. člena predpogodbe), - da bo prodajalec (A. A.) nepremičnini izročil kupcu (tožnici) v last in posest bremen prosti (3. alineja 1. člena predpogodbe), - da bo kupec uredil financiranje nakupa nepremičnin, zaradi česar bosta stranki po potrebi pristopili k podpisu tripartitne pogodbe s kupčevim financerjem (4. alineja 1. člena predpogodbe), - da predpogodbo stranki sklepata z namenom ureditve osnovnih elementov kupoprodajne pogodbe za nakup navedenih nepremičnin (2. člen predpogodbe), - da je dogovorjena cena za nepremičnini 980.000,00 EUR (prvi odstavek 3. člena predpogodbe) in - da bo prodajalec nepremičnini izročil v last in posest tožnice najkasneje v roku 90 dni od dneva podpisa predpogodbe, sicer se šteje predpogodba za razvezano (tretji odstavek 3. člena predpogodbe).

7. Pravni nasvet prvega toženca z dne 14. 11. 2008 naj bi bil po tožničinem stališču napačen. Napačen zato, ker toženi odvetnik v njem tožnice ni opozoril, da je predpogodba s potekom 90 dnevnega roka iz tretjega odstavka 3. člena prenehala veljati. Zato je po tožničinem stališču prvi toženec v pravnem mnenju zavzel napačno stališče o nesmiselnosti tožničinega odstopa od predpogodbe, saj bi tudi v takem primeru prodajalec še vedno lahko vložil tožbo na sklenitev glavne pogodbe in z njo uspel, tožnici pa bi nastalo še za 20.000 EUR sodnih stroškov. Tožnica trdi, da nepremičnin ne bi kupila, če bi se zavedala, da je predpogodba ne zavezuje. Glede na izraziti padec nepremičnin na nepremičninskem trgu je izgubila ekonomski interes za nakup nepremičnin, zlasti pa za nakup po ceni 980.000,00 EUR, kakršna je bila navedena v predpogodbi. Vrednost zadevnih nepremičnin je namreč padla na 477.946,00 EUR. Zato je tožnica od prvega toženca zahtevala odškodnino na podlagi pravil o poklicni odgovornosti odvetnika za napake, ki jih stori pri opravljanju svojega poklica. Od druge toženke (zavarovalnice) pa je zahtevala plačilo odškodnine na podlagi pravil o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov. Vtoževana škoda predstavlja razliko med ceno za nepremičnini, dogovorjeno v predpogodbi, in dejansko tržno vrednostjo teh nepremičnin ob sklenitvi pogodb z dne 12. 12. 2008 (v prilogi A4 in A5).

8. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, iz pravnega mnenja (v prilogi A28) izhaja, da sta tožnica in prvi toženec kot predmet pravnega mnenja (34. člen OZ) opredelila odgovor na vprašanje o posledicah morebitnega odstopa od predpogodbe z dne 1. 4. 2008 in o morebitnih posledicah nesklenitve glavne pogodbe za nakup nepremičnin po predpogodbi oziroma kakšne so pravne posledice odstopa od predpogodbe na splošno in kakšne bi bile v konkretnem primeru. V tem pravnem mnenju je toženi odvetnik, sklicujoč se na 33. člen OZ, zavzel stališče, da predpogodba veže, če vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe. Ker je v konkretnem primeru predpogodba vsebovala obe bistveni sestavini glavne prodajne pogodbe, to je predmet pogodbe (nepremičnini) in ceno (980.000,00 EUR), bi, kot izhaja iz pravnega mnenja, prodajalec lahko zahteval sklenitev glavne pogodbe.

9. V tretjem odstavku 3. člena predpogodbe (v prilogi A2) se je tožnica s prodajalcem A. A. dogovorila: „Prodajalec bo izročil nepremičnino v last in posest kupca, pod pogoji, določenimi s to pogodbo, najkasneje v roku 90 dni od podpisa te predpogodbe, sicer se šteje ta pogodba za razvezano.“ Iz tega dela teksta sledi, da je, upoštevajoč prvi odstavek 62. člena OZ, 90 dnevni rok začel teči 2. 4. 2008 in se je iztekel 30. 6. 2008. To pomeni, da je bila predpogodba 30. 6. 2008 razvezana. Vendar to, upoštevajoč določilo prvega odstavka 82. člena OZ, velja le pod predpostavko, da sta obe stranki predpogodbe ob naročilu pravnega mnenja določilo tretjega odstavka 3. člena predpogodbe razumeli enako. Le v tem primeru je pogodbeno določilo lahko nesporno. Razlaga pogodb namreč ne temelji na objektivističnem pristopu, kot to velja za razlago zakonov, temveč na subjektivističnem pristopu.(1)

10. Če pa je določilo pogodbe sporno, se pa ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ).

11. Tožnica je med prvostopenjskim postopkom sama navedla, da je pravno mnenje pri prvemu tožencu naročila šele novembra 2008 (l. št. 2 na hrbtni strani). To je je več kot štiri mesece od izteka 90 dnevnega roka. Ker je tekst v predpogodbi, da bo prodajalec izročil nepremičnino v last in posest kupca najkasneje v roku 90 dni od podpisa te predpogodbe, sicer se šteje ta pogodba za razvezano popolnoma jasen tudi za nepravnika, se zdi zastavljanje vprašanj o posledicah odstopa od predpogodbe nesmiselno. Smiselno je le v primeru, če naročnik pravnega mnenja predpogodbo, od katere želi odstopiti, šteje za zavezujočo. Kot tako jo je štel, kot izhaja iz trditvene podlage prvega toženca, tudi on. V 12. točki vloge z dne 20. 9. 2011 je navedel, da je njegovo pravno mnenje pravilno, ker iz same vsebine naročila izhaja, da predpogodba stranki veže. Smiselno enako je ponovil tudi v b točki vloge z dne 31. 3. 2015 in v 8. točki iste vloge. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je naročilo pravnega mnenja resnično nanašalo na posledice odstopa od predpogodbe, ne pa na morebitno prerekanje njene veljavnosti zaradi poteka roka.

12. Ob tem ne gre spregledati, da sta predpogodbo očitno štela za veljavno tudi druga dva pri nakupu nepremičnin(2) udeležena subjekta, to je prodajalec A. A. in lizingodajalec (in kupec) H. d. o. o. Iz elektronskega sporočila (priloga B2) z dne 14. 10. 2008 (to je pred izdelavo spornega pravnega mnenja) namreč izhaja, da bi bilo treba razvezati predpogodbo z dne 1. 4. 2008 pred sklenitvijo pogodbe med prodajalcem A. A. in kupcem H. d. o. o. In res je v 2. členu prodajne pogodbe, sklenjene med prodajalcem A. A. in kupcem H. d. o. o. z dne 12. 12. 2008 (A5) izrecno navedeno, da se predpogodba z dne 1. 4. 2008 s sklenitvijo te prodajne pogodbe (A5) šteje za razvezano. To pogodbeno določilo pa kaže, da niti za H. d. o. o., ki je že glede na dejavnost, s katero se ukvarja, nedvomno strokovnjak za sklepanje pogodb o nepremičninah, ni bilo nesporno, da predpogodba strank po preteku 90 dnevnega roka ni več zavezovala. Zakaj ne, iz trditvene podlage pravdnih strank ni razvidno. Tudi ni pojasnjeno, zakaj je tožnica naročila pravno mnenje po tistem, ko je predpogodba, kot izhaja iz tretjega odstavka njenega 3. člena, ni več zavezovala. Pač pa je iz ravnanja tožnice in prvega toženca možno sklepati le to, da je bilo določilo o razvezi predpogodbe 90 dni od podpisa te predpogodbe takrat, ko je tožnica naročila pravno mnenje, sporno. To pa narekuje uporabo drugega odstavka 82. člena OZ za razlago spornega določila predpogodbe.

13. Veljavnost predpogodbe je bila torej še vsaj ob naročilu pravnega mnenja prvemu tožencu novembra 2008, sporna. Zato bi morala tožnica toženčevo protipravnost utemeljiti bodisi z navedbami, 1) da bi vsak povprečno skrben odvetnik na vprašanje, ki ga je tožnica zastavila prvemu tožencu (prim. r. št. 8 te obrazložitve) v okoliščinah, v katerih mu ga je zastavila, to je po preteku roka od sklenitve predpogodbe, odgovoril, da je predpogodba prenehala veljati, oziroma, 2) da bi se vsak povprečno skrben odvetnik ob takem vprašanju pri naročniku pozanimal, ali ni morda spregledal jasnega določila tretjega odstavka 3. člena predpogodbe (prim. drugi odstavek 9. r. št.) ali pa ga vprašal, če obstoji kak drug razlog za naročilo takega pravnega mnenja po poteku omenjenega 90 dnevnega roka.

14. Po določilu drugega odstavka 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Merilo je objektivizirano in zahteva primerjavo med ravnanjem profesionalne osebe v konkretnem primeru in običajnim (povprečnim) ravnanjem profesionalne osebe določenega poklica (v konkretnem primeru odvetnika). Trditvene podlage za tako primerjavo pa tožnica ni podala. Ob tem pa se je nedvomno zavedala, kakšno primerjavo terja 6. člen OZ, saj se je v drugi pripravljalni vlogi na to določilo sama sklicevala (l. št. 53 in nasl.). Vendar pa, kot rečeno, ni navedla tistih konkretnih dejstev, ki bi tako primerjavo omogočala (212. člen ZPP). Zato protipravnosti prvega toženca kot ene od predpostavk splošnega civilnega delikta ni utemeljila. To pa pomeni, da tožba ni sklepčna. Zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

15. Pritožbeno sodišče hkrati ugotavlja, da tožnica niti po prejemu pravnega mnenja ni ravnala tako, kot je bilo predvideno s predpogodbo in nanjo vezanim pravnim mnenjem. Zato ni podana niti vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. V predpogodbi sta bili določeni samo dve možnosti: sklenitev glavne pogodbe med tožnico in prodajalcem ali sklenitev glavne pogodbe med tožnico, prodajalcem in financerjem (tripartitni sporazum). Tožnica pa je sklenila Pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine št. 4113153497 (priloga A4), pri čemer pravno mnenje tožnice k sklenitvi lizing pogodbe ni napeljevalo. Zato bi lahko prodajalec ob upoštevanju pravil, ki jih 33. člen OZ daje na razpolago predpogodbi zvesti stranki, da s sodno intervencijo doseže sklenitev glavne pogodbe, dosegel le sklenitev katere od dveh prej naštetih pogodb. Ne bi pa mogel doseči sklenitve takšnih pogodb v zvezi z nepremičninama, kakršnih sta bili dejansko sklenjeni, to je prodajne pogodbe med A. A. in H. (priloga A5) in omenjene Pogodbe o finančnem lizingu med tožnico in H. (priloga A4).

16. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), ko je ravnanje prvega toženca štelo za protipravno in za vzrok zatrjevani škodi. Ker nista podana že dva od kumulativno potrebnih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti prvega toženca, se z ostalimi sodišče druge stopnje ni ukvarjalo.

17. Prvi toženec za zatrjevano škodo torej ni odgovoren. Zato se šteje, da ni nastal zavarovalni primer, za katerega bi bila odgovorna druga toženka (zavarovalnica). V takem primeru pa njena odgovornost iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo za izplačilo odškodnine ni podana (964. v zvezi s 943. členom OZ).

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbam tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbene zahtevke zoper njiju zavrnilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (355. člen ZPP).

19. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo v glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20. Za prvostopenjski postopek prvemu tožencu, ki je v pravdi uspel, pripada 10.232,75 EUR stroškov. Njihova odmera je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 224). Za prvostopenjski postopek drugi toženki priglašeni stroški za fotokopiranje in pošto ne pripadajo. Njihove dejanske višine druga toženka namreč ni dokazala, za uporabo pavšalnih zneskov po ZOdvT (npr. tar. št. 6000) pa ni podlage, ker je ne zastopa odvetnik.

21. Za pritožbeni postopek pa je prvi toženec upravičen do 10.959,80 EUR stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Njihova odmera je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 271). Druga toženka je za pritožbeni postopek upravičena do 2.559,00 EUR za sodno takso. Do materialnih stroškov ni upravičena iz že pojasnjenega razloga.

22. Tožnik je svoje obveznosti iz naslova pravdnih stroškov dolžan izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 489. Op. št. (2): Gre za prodajno pogodbe z dne 12. 12. 2008 (v prilogi A5).