Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen ZVis. Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom.

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016, o stroških je izdalo dopolnilni sklep z isto opravilno številko z dne 19. 5. 2016, ki je ob izostanku pritožb postal pravnomočen. Z izpodbijanim delom sodbe je tako neutemeljeno ponovno strankama priznalo stroške prvega sojenja (gre za nagrado za narok, nagrado za postopek in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po ZOdvT, vse skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 1.674,45 EUR, ki jih je neutemeljeno strankama priznalo sodišče prve stopnje). Poleg tega je zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 v novem sojenju tožbo delno umaknila, zahtevala je še plačilo 25.563,93 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 6.184,32 EUR, skupaj 31.748,25 EUR (glavnica). S tem zahtevkom je uspela v celoti, kar pomeni, da je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov (obeh ponovljenih sojenj; tudi stroškov za sodnega izvedenca; skupaj 8.825,38 EUR, kar je razlika med 10.499,83 EUR, priznanih s strani sodišča prve stopnje, in 1.674,45 EUR prvega sojenja), pri čemer je pritožbeno sodišče enako kot v istovrstnih zadevah upoštevalo stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 8.825,38 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 85,40 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem se nanaša na odvod davkov in prispevkov (sklep). Toženki je naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2009 obračuna prikrajšanje pri bruto plači v višini 25.563,93 EUR in ji od navedenega bruto zneska izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od skupnega bruto zneska 24.072,42 EUR za mesečna prikrajšanja pri plači v obdobju od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2009 od 15. 7. 2009 do plačila, - od skupnega bruto zneska 1.491,51 EUR za mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009 od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; zmanjšano za: pripadajoč neto znesek prikrajšanja pri plačah v obdobju od 1. 10. 2004 od 31. 12. 2008 od bruto zneska 3.226,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov prikrajšanja za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 od 15. 7. 2009 do plačila. V presežku glede zakonskih zamudnih obresti od skupnega bruto zneska 1.491,51 EUR za mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009 od 15. 7. 2009 do 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila je zahtevek zavrnilo. Naložilo ji je, da tožnici plača kapitalizirane zamudne obresti v višini 6.184,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila; zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska 1.864,79 EUR (za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2006) od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009; in od skupnega bruto zneska 1.361,62 EUR (za obdobje od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2008) od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do 14. 7. 2009. Naložilo ji je, da tožnici plača stroške postopka v višini 7.430,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge in kršitev 22., 23. in 58. člena Ustave RS. Graja presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana, ker je za enako plačilo opravila več ur pedagoške obveznosti kot njeni sodelavci, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi sodelavci je bila neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Ker tožnica ni podala konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni prešlo na toženko (sodba VS RS VIII Ips 24/2016 z dne 30. 8. 2016), ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Ker ZVis različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, je imela akreditiran 40-tedenski študijski program. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah med seboj niso primerljivi. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Sodišče ni upoštevalo narave akademskega dela. Toženkina opredelitev študijskega programa ni z ničemer vplivala na obračun plače. Plača se je obračunala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost. Obračun plače ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega študijskega programa. V zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka po višini je sodišče prve stopnje kršilo pravico do poštenega sojenja. Izvedencu je naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja le glede pripomb tožnice. Toženka je podala konkretne pripombe. Sodišče prve stopnje kljub predlogu izvedenca ni zaslišalo (odločba US RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016; sklep VS RS II Ips 259/2016 z dne 20. 4. 2017) in svojega postopanja ni ustrezno obrazložilo. Izvedenec pri izračunu ni upošteval zakonskih in podzakonskih predpisov. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveznosti. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji. Sodišče je v določenem delu izračun izvedenca nadomestilo z laičnim izračunom tožnice. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv in neizvršljiv. Vsebovati bi moral znesek prikrajšanja za vsak posamezni mesec, saj bi toženka le tako lahko izračunala davke in prispevke (sklep VDSS Pdp 987/2012 z dne 14. 11. 2012). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo pravnomočno prisojenih in plačanih stroškov iz prejšnjih sojenj. Odmerjene stroške tožnice iz obeh prejšnjih sojenj bi moralo naložiti v plačilo toženki. Zmotno je ugotovilo uspeh strank. Ni upoštevalo delnega umika tožbe. Stroškov ni povzročila tožnica, ampak toženka, ki je nepravilno obračunala plačo. Sodni postopek je trajal predolgo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano stroškovno odločitev ustrezno spremeni oziroma podredno jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu stroškovne odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Utemeljilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30‑tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40‑tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih obveznosti (na primer posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki sodelujejo pri 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji pri 40-tedenskih študijskih programih.

7. Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot rečeno, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, oziroma v tem okviru, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so v 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko z njimi v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, za kar je bilo trditveno in dokazno breme na toženki, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Glede na obrazloženo je pravilna presoja v izpodbijani sodbi, da je toženka pri plačilu obravnavala tožnico neenakopravno, saj je ta morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Glede na navedena pravna stališča, ki so ključna po presoji Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe toženke o naravi akademskega dela, neprimerljivosti študijskih programov različnih fakultet in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

10. Odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini temelji na tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo izvedenca finančne stroke, ki je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.

11. Tudi sicer kršitve, očitane v zvezi z izvedenskim mnenjem, niso podane. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje neobrazloženo ne upoštevalo toženkinih pripomb na izvedensko mnenje in njene zahteve za dopolnitev mnenja oziroma zaslišanje izvedenca, ni podana. Pravilno je štelo, da so toženkine pripombe po svoji naravi predstavljale pravna vprašanja, do katerih se je v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno in pravilno opredelilo. Tudi iz pritožbenih navedb, ki jih toženka ponavlja iz dosedanjega postopka, je razvidno, da ne gre za protislovja ali nedorečenosti v izvedenskem mnenju, ki bi jih bilo treba odpraviti z dopolnitvijo mnenja ali zaslišanjem izvedenca, ampak zgolj za splošno vztrajanje, da bi moral izvedenec upoštevati zakonske in podzakonske predpise, ne da bi konkretno navedla, katere določbe točno določenega predpisa naj izvedenec ne bi upošteval in kako naj bi to vplivalo na pravilnost mnenja oziroma izračuna izvedenca. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V skladu s sodno prakso ne pride do kršitev pravil pravdnega postopka v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati, oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene in niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor o predpisanih omejitvah glede maksimalne dodatne pedagoške obveznosti. Tožnici je bilo z izpodbijanim delom sodbe prisojeno plačilo za dejansko opravljen večji obseg dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo ne glede na predpisane omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnica lahko glede na njen izračun prejela višje plačilo od profesorjev, da bi ji bil višek ur lahko izplačan kvečjemu po podjemni ali avtorski pogodbi in da je zaradi neupoštevanja prisilnih (javnih) predpisov o višini izplačil sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je izrek izpodbijanega dela sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker vsebuje le skupni znesek prikrajšanja, zaradi česar po mnenju pritožbe ni mogoče izračunati davkov in prispevkov za posamezni mesec ter posledično dolgovanih mesečnih zneskov. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, spada odločanje o davkih in prispevkih v pristojnost davčnih organov in ne sodišča. Tudi sicer obveznost plačila davkov in prispevkov nastane šele, ko delodajalec dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, katere stroške je priznalo strankama in v kakšni višini. Utemeljeno pa izpostavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo stroške, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, in da ni pravilno ugotovilo uspeha strank v postopku.

15. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016, o stroških je izdalo dopolnilni sklep z isto opravilno številko z dne 19. 5. 2016, ki je ob izostanku pritožb postal pravnomočen. Z izpodbijanim delom sodbe je tako neutemeljeno ponovno strankama priznalo stroške prvega sojenja (gre za nagrado za narok, nagrado za postopek in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po Zakonu o odvetniški tarifi - ZOdvT, vse skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 1.674,45 EUR, ki jih je neutemeljeno strankama priznalo sodišče prve stopnje). Poleg tega je zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 v novem sojenju tožbo delno umaknila, zahtevala je še plačilo 25.563,93 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 6.184,32 EUR, skupaj 31.748,25 EUR (glavnica). S tem zahtevkom je uspela v celoti, kar pomeni, da je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov (obeh ponovljenih sojenj; tudi stroškov za sodnega izvedenca; skupaj 8.825,38 EUR, kar je razlika med 10.499,83 EUR, priznanih s strani sodišča prve stopnje, in 1.674,45 EUR prvega sojenja), pri čemer je pritožbeno sodišče enako kot v istovrstnih zadevah upoštevalo stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako da je stroške postopka, ki jih je toženka dolžna plačati tožnici, povišalo s 7.430,24 EUR na 8.825,38 EUR.

17. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici, ki je s pritožbo v pretežnem delu uspela, njene stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje stroške: 50,00 EUR za nagrado za pritožbeni postopek zoper drugo odločbo (tar. št. 3220 - tožnica se ne pritožuje zoper odločbo o glavni stvari, pač pa le zoper stroškovno odločitev), 20,00 EUR za pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev, kar z davkom na dodano vrednost skupaj znaša 85,40 EUR.