Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba III U 116/2019-23

ECLI:SI:UPRS:2021:III.U.116.2019.23 Upravni oddelek

brezplačna pravna pomoč odmera stroškov in nagrade odvetniku odvetniška storitev odvetniška tarifa potni stroški potni stroški odvetnika znižana nagrada načelo enakosti načelo enakega varstva pravic urnina obvezna razlaga odvetniške tarife
Upravno sodišče
28. maj 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodna praksa se je v primerljivih zadevah že jasno izrekla, da povečanje iz 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo storitve iz tarifnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa (urnina), ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. Bpp ... z dne 10. 4. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe toženke, št. Bpp ... z dne 27. 12. 2017, odmerijo nagrada in stroški v višini 4.113,62 EUR, kar se poveča za 22 % DDV in skupno znaša 5.018.62 EUR, višji zahtevek pa se zavrne. Toženka je sklenila še, da se priznani znesek stroškov izplača iz proračunskih sredstev toženke na transakcijski račun tožnika v 30 dneh po prejemu e-računa (II. točka izreka) in da je tožnik zavezanec za plačilo DDV z ID številko: ... (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila z odločbo, št. Bpp ... z dne 27. 12. 2017, upravičencu dodeljena redna BPP od 17. 12. 2017 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani ...; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Temu je bila za zastopanje in zagovor upravičenca v tem kazenskem postopku s sklepom, št. Bpp ... z dne 14. 9. 2018, že predhodno (delno) priznana nagrada in potrebni izdatki v skupni višini 8.793,10 EUR (z vključenim 22 % DDV), s sklepom, št. Bpp ... z dne 13. 11. 2018, pa nagrada in potrebni izdatki v skupni višini 4.565,80 EUR (z vključenim 22 % DDV). Tožnik je toženki pravočasno vrnil napotnico s priloženim stroškovnikom, ki ga je zaradi spremembe vrednosti odvetniške točke pred izdajo izpodbijanega sklepa modificiral dne 9. 4. 2019, in tako priglasil stroške, nastale z (nadaljnjim) izvajanjem BPP. Toženka je zahtevku delno ugodila. Kot navaja, je tožniku kot odvetniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) in upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR. Toženka v nadaljevanju navaja število točk, ki jih je na podlagi stroškovnika in v skladu z OT tožniku priznala za posamezne postavke. Po tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT je tožniku za zastopanje in zagovor upravičenca na 9 nadaljnjih narokih za glavno obravnavo v času od 20. 11. 2018 do 5. 2. 2019 priznala nagrado v skupni višini 2.250 točk (9 x 250 točk za vsak nadaljnji narok) in po prvem odstavku 6. člena OT za urnino na narokih, ki so trajali več kot eno uro, nagrado v skupni višini 1.325 točk (53 x 25 točk za vsake prve in nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro). Po četrtem odstavku 6. člena OT je tožniku priznala še dodatek za odsotnost iz pisarne zaradi udeležbe na 9 narokih na Okrožnem sodišču v Ljubljani v skupni višini 400 točk (14 x 20 točk za vsako stran 7-kratne vožnje v trajanju do ene ure + 4 x 30 točk za vsako stran dvakratne vožnje v trajanju do ene ure in pol). Toženka pojasnjuje, da se je pri višini dodatka za odsotnost iz pisarne oprla na spletne podatke AMZS, iz katerih izhaja, da čas vožnje od ... do središča Ljubljane (v eno smer) znaša 55 minut oziroma do ene ure, pri čemer je tožnik izkazal, da je bil zaradi prometnih razmer čas vožnje na dan 20. 11. 2018 in 29. 1. 2019 daljši, v posledici česar je toženka štela, da je vožnja v vsako smer na navedena dneva trajala do ene ure in pol, preostale dneve pa do ene ure v vsako smer. Toženka je nadalje ugotovila, da je tožnik obdolženca zagovarjal zaradi štirih kaznivih dejanj in mu zato na podlagi drugega odstavka 7. člena OT za tri nadaljnja kazniva dejanja odmerila povečanje nagrade za 75 %, to je v višini 1.687,5 točke (75 % od 2.250 točk). Obenem je pojasnila, da tako povečanje nagrade po ustaljeni sodni praksi ne velja za priznane nagrade, ki so časovno ovrednotene (urnina na narokih in odsotnost iz pisarne po 6. členu OT). Takšno povečanje se namreč lahko prizna le za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, ni dopustno dodatno povečati. To je najbolj očitno pri postavki odsotnosti iz pisane, ki ni v povezavi s tem, za koliko kaznivih dejanj je tožnik branil upravičenca. Po oceni toženke pa je pri urnini na narokih že v odmerjeni nagradi upoštevano, da je kazenski postopek potekal za več kaznivih dejanj, saj so naroki trajali dlje in je bila odvetniku zato priznana višja nagrada za urnino. Toženka je tožniku po tretjem odstavku 11. člena OT priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 113,25 točke. Pri tem je upoštevala polno nagrado v višini 13.125 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT, brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv, in da so bili pavšalni potrebni izdatki v višini 2 % od polne nagrade do prvih 1.000 točk odmerjeni že s predhodnim sklepom z dne 14. 9. 2018. Toženka zaključuje, da skupna višina tožniku priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov znaša 5.775,75 točke, kar ob vrednosti ene odvetniške točke, ki je 0,60 EUR, znaša 3.465,45 EUR. Poleg tega je tožniku priznala še potrebne izdatke iz naslova kilometrine v skupni višini 532,80 EUR (1.440 km x 0,37 EUR) za devet voženj iz ... do Ljubljane in obratno, pri tem pa se oprla na podatke AMZS o razdaljah med kraji. Po 10. členu OT mu je priznala še stroške parkirnin v skupni višini 85,57 EUR in dodatek iz naslova dnevnic v skupni višini 29,80 EUR (4 x 7,45 EUR), saj so štirje naroki (dne 4. 12. 2018, 18. 12. 2018, 9. 1. 2019 in 15. 1. 2019) trajali več kot štiri ure. Skupna nagrada tako znaša 4.113,62 EUR, na katero je toženka priznala še povečanje za DDV v višini 22 % ali 905,00 EUR, ker je tožnik zavezanec za DDV, in tožniku priznala stroške v skupni višini 5.018,62 EUR

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zato vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja predmetne BPP, poleg že priznane nagrade v višini 4.113,62 EUR, prizna še nagrada v višini 5.595,69 EUR, povečana za 22 % DDV, kar skupaj znaša 6. 826,74 EUR, toženka pa naj mu povrne tudi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnik uvodoma povzema vsebino stroškovnika, ki ga je predložil toženki, in vsebino njene odločitve. Navaja, da je toženka, za razliko od predloženega stroškovnika, pri odmeri nagrade upoštevala določbo petega odstavka 17. člena ZOdv in priznane stroške prepolovila. Poleg tega za sedem voženj na relaciji ... - Ljubljana in obratno ni upoštevala časa vožnje, ki traja do ure in pol, pač pa mu je priznala le čas do ene ure, in mu tako namesto priglašenih 60 točk priznala zgolj 40 točk, nenazadnje pa mu na priglašene časovno ovrednotene storitve ni priznala 75 % povečanja.

5. V tožbi tožnik ugovarja, da je toženka pri odmeri nagrade priglašene postavke prepolovila na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožniku je poznano stališče iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, da imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države in jih ta za to tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga ZOdv-D, kjer je v zvezi s plačilom polovične nagrade izpostavljeno, da odvetniku, ki je plačan iz proračuna, ni treba iskati strank. Vendar po tožnikovem mnenju odvisnost od finančnih sredstev ne sme biti urejena, kot to določa peti odstavek 17. člena ZOdv, saj odvetnike spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) so do povračila stroškov za svoje delo v kazenskem postopku upravičeni tudi izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so tudi agenti države, vendar jim za pripada celotna nagrada in ne le polovica, čeprav jim prav tako ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev, za katero ne obstaja razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede opravljanja poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

6. Tožnik nadalje pojasnjuje, da tako kot država s plačevanjem omenjenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, tako s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, država zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave; s plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov in honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot agenti države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Za svoje delo oziroma storitve so, čeprav strank ne iščejo na prostem trgu, v celotni vrednosti plačani iz proračuna. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik predlaga, naj sodišče prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Navaja še, da argument iz predloga ZOdv-D, da je treba odvetnike drugače obravnavati zaradi nujnih varčevalnih ukrepov (četudi bi bilo takšno mnenje pravilno), zagotovo ne obstaja več. Omenjeni nujni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v letih finančne krize. Kot izhaja iz članka s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", pa je po podatkih Statističnega urada ekonomsko stanje precej boljše: že iz naslova članka je sklepati, da celo boljše kot pred krizo, v članku navedeni podatki pa tudi kažejo, da so se najmanj v dveh preteklih četrtletjih prihodki države občutno povečali in presegajo njene izdatke. To se odraža tudi na področju BPP, kjer se je dohodkovni cenzus od 1. 6. 2018 občutno povečal in BPP tako pridobi posameznik ali družina, če dohodek na člana ne presega 785,00 EUR (prej 584,00 EUR). Očitno je torej finančna situacija boljša do te mere, da je za BPP mogoče nameniti več sredstev. Država je razširila krog upravičencev do BPP, medtem ko so odvetniki za opravljene storitve še vedno plačani zgolj polovično.

7. Tožnik nadalje ugovarja, da je toženka zmotno odmerila nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne v času od 20. 11. 2018 do 5. 2. 2019, za potovanje iz ... v Ljubljano na narok za obravnavo. V sedmih od devetih uveljavljanih odsotnosti je namreč štela, da je tožnik za (to) pot porabil 55 minut in mu tako namesto priglašene ure in pol odsotnosti in s tem nagrade v višini 60 točk za obe smeri vožnje priznala le odsotnost do ene ure in s tem nagrado v višini 40 točk, pri tem pa se sklicevala na podatke AMZS. Toženka pa ni upoštevala znanega dejstva, da je v tem primeru šlo za obravnave s pričetkom ob 09.00 uri, kar pomeni, da je tožnik v ... prihajal ravno v času prometne konice, torej času, ko na ljubljanski obvoznici in drugih mestnih prometnicah nastajajo zastoji, o katerih poročajo tudi mediji. Vse to dokazujejo članki spletnega portala "siol.net“, tožnik pa se sklicuje tudi na sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3156/2015 z dne 9. 12. 2015) in v njej zaveto stališče, da prometni zastoji v času jutranjih konic v Ljubljani niso nepredvidljiv dogodek, temveč vsakodneven in znan pojav, ki ga stranke morajo upoštevati pri izračunavanju potrebnega prihoda na sodišče. 8. Tožnik nadalje navaja, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določila 6. in 7. člena ter tar. št. 39/1, vse OT, s tem, ko pri odmeri urnine in nadomestila iz pisarne ni upoštevala 75 % povišanja. Pri tem opozarja, da je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: UO OZS), ki je pristojen za razlago OT, glede identične določbe Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in ki so tarifirane v posebnem ali splošnem delu odvetniške tarife. V konkretnem primeru so se upravičencu očitala štiri kazniva dejanja. Ker sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne urejena v splošnem delu OT, ni dvoma, da se tudi ti postavki štejeta v skupno vrednost opravljenih storitev in je zato tudi po teh postavkah tožnik upravičen do povišanja v višini 75 %. Trditve toženke, da ti postavki nista v povezavi s številom kaznivih dejanj, se torej kažejo kot neutemeljene. Povečanje iz 7. člena OT namreč ni povezano z nagradami za posamezne opravljene storitve, temveč izhaja iz namena, zaradi katerega je določeno, to je dodatne obremenitve odvetnika pri zastopanju stranke.

9. Kot predlagane dokaze tožnik v tožbi navede: izpodbijani sklep, stroškovnik z dne 5. 2. 2019, urgenca in stroškovnik z dne 9. 4. 2019, članke s spletnega portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", "Gneča in zastoji v Ljubljani načenjajo živce. Kje so rešitve?" in "S kakšnimi ukrepi nad gnečo v Ljubljani", izvedbo vožnje iz ... v Ljubljano z začetnim časom ob 7.30 uri v ..., sklep Višjega sodišča št. II Cp 3156/2015 z dne 9. 12. 2015 in sklep UO OZS z dne 16. 3. 2004. 10. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnila tako razloge za uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv, kot tudi razloge za odmero nagrad po posameznih priglašenih postavkah, v izogib ponavljanju navedb pa se sklicuje na odgovora na tožbo z dne 16. 11. 2018 in 11. 1. 2019, podana v upravnih sporih, ki se vodita v zvezi s tožniku predhodno izdanima sklepoma za izvajanje BPP v predmetni zadevi.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2020 vztraja pri tožbenih ugovorih in navaja, da se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik se ne strinja s stališčem, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Plačilo za delo odvetnikov je predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT, skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno in ne primerljivo, poleg tega pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik še pojasnjuje, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je vse od leta 2010 dalje za izvedence, cenilce in tolmače veljal enak pravilnik. To kaže na sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

12. Kot nadaljuje tožnik, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Npr. odvetnik je za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob tedanji vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku (kar bi lahko bilo enako odvetnikovi nagradi za narok), nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (6. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, poleg tega tožnik ni bil deležen poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 6. člen EKČP. Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je tudi nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

13. Tukajšnje sodišče je s sklepom, št. III U 116/2019-22 z dne 4. 3. 2021, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

14. Sodišče je glede na vsebino tožbenega predloga štelo, da tožnik uvodoma povzeti sklep toženke z dne 10. 4. 2019 izpodbija v delu, v katerem je bil z njim obravnavani tožnikov zahtevek zavrnjen, torej v zavrnilnem delu I. točke izreka.

K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo za delo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

17. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT). To določbo je upoštevala tudi toženka v konkretnem primeru.

18. Sodišče pritrjuje tožniku, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi je treba pojasniti, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena citirana določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. V tej zvezi se tožnik v tožbi sklicuje, da se je finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da ni več razloga za sporno ureditev plačila odvetnikov, ki izvajajo BPP, vendar te navedbe do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati. Že zato ne, ker so posplošene, njihove konkretizacije pa tudi ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na članek s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999. Tožnik se prav tako ne more z uspehom sklicevati na povišanje dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP, saj (tudi z vidika delitve razpoložljivih sredstev) pravnega položaja upravičencev do BPP, ki se jim slednja dodeljuje, ker sicer ne bi mogli uresničiti pravice do sodnega varstva, in na drugi strani položaja odvetnikov, ki po predhodni prostovoljni uvrstitvi na seznam izvajalcev BPP na podlagi odločbe pristojnega organa izvajajo BPP, ni mogoče enačiti oziroma pravni položaj teh dveh skupin ni v bistvenem primerljiv. Predlagatelj ZOdv-D je nadalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj zakona sam je poudaril, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

19. Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je Vrhovno sodišče izrekalo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tam navedenim razlogom tukajšnje sodišče sledi in jih zato v nadaljevanju v bistvenih točkah povzema. Na tem mestu še dodaja, da je določba 22. člena Ustave, to je pravica do enakega varstva pravic, poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Iz te določbe izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih (česar tožnik v konkretnem primeru niti ne zatrjuje), zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Po praksi Ustavnega sodišča je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja (glej L. Šturm in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 - 239), kar pomeni, da je omenjeno enakopravnost treba razumeti kot zagotavljanje enakopravnega procesnega položaja strank v posameznem postopku.

20. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 pojasnilo, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

21. Vrhovno sodišče je nadalje pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti, kot je navedlo Vrhovno sodišče, zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejajo plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

22. Enak zaključek je po presoji tega sodišča utemeljen tudi v obravnavanem primeru. V tožnikovih navedbah ni podlage za to, da sodišče ne bi sledilo stališču Vrhovnega sodišča o naravi OT ter Pravilnika SIC in Pravilnika ST na drugi strani. OT (ki jo sprejme OZS po predhodnem soglasju ministra za pravosodje) ureja plačilo odvetnikom, ki opravljajo odvetništvo kot (sicer regulirano) pridobitno dejavnost na trgu, na način, kot je to (plačilo) določeno v OT. Navedenega ne spremeni možnost, da se odvetnik in stranka s pogodbo dogovorita za drugačno oziroma nižje plačilo (15. in 17. člen OT), in ne dejstvo, da se določbe OT uporabljajo tudi pri odločanju o stroških oziroma njihovem povračilu v različnih postopkih. Omenjena pravilnika, ki ju je izdal (sam) minister za pravosodje, pa že v izhodišču urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem oziroma tolmačem za dejavnost, ki temelji na naročilu njihovega dela s strani sodišča v konkretnem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu.

23. Po stališču Vrhovnega stališča bi tožnik moral zatrjevati in utemeljiti, da vse navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel in da po vsebini urejajo plačilo za delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Za to splošno zatrjevanje, da je tako, ne zadošča. Ko tožnik izpostavlja posamezne postavke OT oziroma Pravilnika SIC, pa ne utemelji, da bi šlo pri tem za bistvene postavke, in ne, da se tudi sicer (torej tudi ob upoštevanju drugih postavk) plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev ureja na bistveno enak način. Če to ni storjeno oziroma če tega ni mogoče storiti, pa to lahko kaže le, da dela oziroma položajev glede plačila primerjanih poklicev ni mogoče enačiti. Ker kot primerjano kategorijo omenja tudi vročevalce, sodišče dodaja, da je bil zanje v času izdaje izpodbijanega sklepa relevanten Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, vendar tožnik v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih navedb.

24. Stališča, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in 22. členom Ustave, prav tako ni mogoče utemeljiti z obrazlaganjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar pa ne utemelji, da bi (in kako) izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, torej predhodno nastalo in še nezaključeno konkretno razmerje, kar bi lahko bilo podlaga za presojo z vidika 2. člena Ustave.

25. Ker glede na navedeno po mnenju sodišča določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

26. Tožnik se tudi ne strinja niti z odločitvijo toženke glede nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne. Ta je namreč za čas od 20. 11. 2018 do 5. 2. 2019 za potovanje iz ... v Ljubljano na narok za glavno obravnavo v sedmih primerih štela, da je tožnik za to pot porabil 55 minut in mu tako namesto priglašene ure in pol odsotnosti (in s tem nagrade v višini 60 točk) priznala le odsotnost do ene ure (in s tem nagrado v višini 40 točk), pri tem pa se sklicevala na podatke AMZS.

27. Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je toženka 6. 2. 2019 prejela napotnico, ki jo je izpolnil tožnik, in ji priložil stroškovnik z dne 5. 2. 2019. Dne 10. 4. 2019 je toženka prejela še tožnikov dopolnjen stroškovnik z dne 9. 4. 2019, saj se je v času med oddajo napotnice in stroškovnika z dne 5. 2. 2019 ter izdajo izpodbijanega sklepa vrednost odvetniške točke spremenila in odtlej namesto 0,459 znaša 0,60. Glede odsotnosti iz pisarne je tožnik v prilogi k napotnici v okviru podatkov o stroških navedel število točk (za odsotnost iz pisarne), datum odsotnosti ter ustrezno določilo OT. Ob tem je za narok, ki je potekal dne 20. 11. 2018 priložil prometno poročilo s spletne strani www.promet.si, iz katerega izhaja opis prometne nezgode in posledično zaprtje primorske avtoceste na razcepu Gabrk iz smeri ... proti Ljubljani, za narok, ki je potekal dne 29. 1. 2019, pa prometno poročilo iz iste spletne strani, iz katerega izhaja opis prometne nesreče na primorski avtocesti pred razcepom Kozarje, ki potovalni čas podaljša za več kot tri četrt ure. Ob tem pa ni specifično navedel, koliko časa je bil odsoten iz pisarne za preostale naroke, niti ni predložil listine, ki bi izkazovala razdaljo in povprečen čas, ki je potreben za pot iz njegove pisarne na Okrožno sodišče v Ljubljani. Okoliščina odsotnosti iz pisarne v času potovanja je namreč že po naravi stvari lahko iz objektivnih razlogov, na katere odvetnik nima nujno vpliva, variabilna in od primera do primera različna, zato je po naravi stvari dokazno breme na strani odvetnika, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske (10. alineja četrtega odstavka 39. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP), in kar je dolžnost odvetnika (prvi odstavek 40. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP); ta pa zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) z utemeljitvijo njegovega trajanja v drugačnem obsegu od običajnega, ki izhaja iz podatkov portalov, kot je AMZS. Tožnik tega ni storil (za vsa potovanja) ob predložitvi stroškovnika, temveč je začel trajanje odsotnosti iz pisarne dokazovati šele po prejemu izpodbijanega sklepa, tj. ob vložitvi tožbe. Ob tem sodišče ugotavlja tudi, da tožnik niti v tožbi ne trdi in ne dokazuje, da je bil zaradi omenjenih sedmih prihodov na sodišče v Ljubljani vsakič odsoten več kot uro in 30 minut, ki jo je porabil za pot v eno smer, ampak na splošno poskuša s spletnimi članki iz spletnega portala siol.net utemeljiti, da je čas odsotnosti zaradi poti v eno smer v vsakem primeru večji kot uro in 30 minut. Tožnik v tožbi ne navaja ničesar konkretnega za navedenih sedem poti na ciljno sodišče na točno določene dni - zgolj dejstvo, da so na ljubljanski obvoznici v jutranjih urah zastoji, namreč še ne pojasni dejanskega časa trajanja vožnje. Tožnik bi torej moral, kolikor je prišlo do časa vožnje, ki je odstopal od povprečnih podatkov AMZS, že stroškovniku o tem priložiti podatke (podatke o tem, za koliko časa se podaljša čas vožnje namreč sproti objavlja Prometno informacijski center), oziroma vsaj navesti podatek, kje so bili v času njegovih voženj dejanski (oziroma podaljšani) časi voženj objavljeni. Ker tožnik ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena ob predložitvi stroškovnika, sodišče ne more ugoditi predlogu tožnika za vpogled v spletne članke in opravo testne vožnje, zato da bi se šele v upravnem sporu razčistila sporna okoliščina o tem, koliko časa je bil tožnik odsoten iz pisarne zaradi omenjenih sedmih narokov. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

28. Tožnik v tožbi ugovarja še odločitvi toženke glede povečanja nagrade za opravljene storitve. Med strankama ni sporno, da je tožnik upravičen do povišanja za 75 % glede na štiri kazniva dejanja, ki so se v kazenskem postopku očitala upravičencu. Sporno pa je ali je to povišanje treba uporabiti tudi za urnino na narokih ter dodatek za odsotnost iz pisarne. Toženka namreč meni, da je, skladno s sodno prakso, dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene, čemur tožnik oporeka. Pri tem izpostavlja razlago UO OZS z dne 16. 3. 2004. 29. Ker se tožnik v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS, je uvodoma treba pojasniti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT; ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče, ki je ustaljeno v sodni praksi, je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005. 30. Po določbi drugega odstavka 7. člena OT se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %. Glede na navedeno se za presojo obravnavane zadeve tako kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". Odvetniško storitev OT opredeljuje v 2. členu, in sicer kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom istega člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 9. člen OT1, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Po prvem odstavku 6. člena OT gre odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, iz četrtega odstavka istega člena pa izhaja, da odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada za vsake začete pol ure 20 točk (dodatek za odsotnost iz pisarne). Sodna praksa se je v primerljivih zadevah (prim. predvsem sodba tega sodišča I U 251/2019-10 z dne 21. 5. 2020 in IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014) že jasno izrekla, da povečanje iz 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo storitve iz tarifnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa (urnina), ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje in se zato kot takšna ne more poviševati. Že iz jezikovne razlage 7. člena OT jasno izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen stroškov. K takšnemu stališču, da urnine ni mogoče opredeliti kakor storitve, temveč strošek, je sodišče nagnila tudi ugotovitev, da je enako stališče pri obravnavi odvetniških storitev in stroškov zavzela tudi civilnopravna sodna praksa, ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tj. urnine, izdatkov, potrebnih za izvršitev storitve in podobno (prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020, zlasti točka 9. in 12., pa tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 1/2017 z dne 14. 4. 2017, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1159/2019 z dne 21. 6. 2019 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021). Iz citiranih sodnih odločb jasno izhaja, da se urnina v času potovanja za stranko priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem. Da gre urnino kot nagrado za čas, ki ga je odvetnik prebil med potovanjem za stranko in na narokih ter med naroki, vrednotiti kot strošek, po mnenju tukajšnjega sodišča izkazuje tudi jezikovna razlaga 9. člena OT, ki med izdatki opredeljuje (tudi) dnevnice, te pa so po določbi petega odstavka 10. člena OT opredeljene kot nagrada za odsotnost iz kraja odvetnikove pisarne. Po presoji tukajšnjega sodišča tudi pojem urnine kot nagrade za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve, prav tako predstavlja nagrado za odsotnost, zato sodišče, čeprav urnina ni izrecno zajeta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da urnine ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, temveč stroške, kar obenem pomeni, da je toženka pravilno ugotovila, da odvetnik neupravičeno zahteva povišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na časovno ovrednotene nagrade.

31. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Do vprašanj z enako vsebino se je v podobni zadevi, kot je obravnavana, že opredelilo Vrhovno sodišče, stališča katerega je sodišče povzelo v obrazložitvi te sodbe (prim. 3. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1), obe stranki pa sta podali tudi svoje izrecno soglasje, da sodišče v tem upravnem sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave (prvi odstavek 279.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče namreč lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna (drugi odstavek 279.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Iz listin v spisu (l. št. 18, 19, 20 in 21) je razvidno, da je sodišče stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi, obe stranki pa sta to možnost izrabili. Ker je torej sodišče imelo pisni privolitvi strank, je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

32. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ta določa, da so izdatki, potrebni za izvršitev storitve: potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia