Jedro

Pri odvetnikih, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa tudi njuno različno urejanje plačila za opravljene storitve brezplačne pomoči na eni strani in za strokovno pomoč sodišču na drugi strani ne predstavlja posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Obvezne razlage Upravnega odbora OZS za sodišča in druge državne organe, ki v okviru svojih pristojnosti odločajo o odvetniških stroških, ne glede na drugi odstavek 19. člena OT, niso obvezne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici (v nadaljevanju Upravno sodišče), zavrnilo tožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 3466/2017 z dne 10. 4. 2019, s katerim je toženka odločila o končnem obračunu storitev brezplačne pravne pomoči, ki jih je izvajal tožnik. Njegovemu zahtevku je ugodila za znesek 5.018,62 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je tožnik na podlagi v času izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavnega petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv)1 upravičen do plačila za svoje delo (le) v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi2. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 je presodilo, da odvetniki s tem niso neenakopravno obravnavani v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, saj njihovi položaji niso v bistvenem enaki. Upravno sodišče je toženki pritrdilo tudi glede ugotovitve, da se urnina ne šteje v skupno vrednost storitve, za katero je tožnik upravičen do zvišanja v primeru zagovarjanja obdolženega za več kaznivih dejanj. Na drugačno obvezno razlago odvetniške tarife z dne 16. 3. 2004, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS), Upravno sodišče, upoštevaje sodbi Vrhovnega sodišča I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005 in I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006, ni vezano.

3. Tožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče (delno) ugodilo in s sklepom X DoR 181/2021 z dne 31. 3. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj: - Ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki v primerih plačila dela odvetnika po uradni dolžnosti ali kot izvajalca brezplačne pravne pomoči znižuje na polovico, neustavno posega v bistveno enak sistem plačil za dela za sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi navedenih pravilnikov v istem postopku? - Ali so obvezne razlage Upravnega odbora OZS obvezne tudi za sodišča in druge državne organe, ko v okviru procesnih pravil odločajo o stroških odvetnika, kot to določa drugi odstavek 19. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)?

4. Na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Revident nasprotuje toženkinemu končnemu obračunu storitev brezplačne pravne pomoči, saj smatra, da je upravičen do plačila za svoje delo v višini celotnega zneska, ki bi mu pripadal po OT. Navaja, da peti odstavek 17. člena ZOdv ni skladen s 14. in 22. členom Ustave. Glede na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, da odvetniki pri izvajanju storitev brezplačne pravne pomoči delujejo kot "agenti" države, opozarja, da tako delujejo tudi sodni izvedenci, cenilci in tolmači, pa za to niso plačani polovično. Vsi navedeni so v sodnih postopkih nepogrešljivi, v njih sodelujejo na podlagi sodne odločbe (jim ni treba iskati strank) in so v določenih primerih plačani iz proračuna. Upravno sodišče se ni opredelilo do navedb iz pripravljalne vloge, s katerimi je revident svojo trditveno podlago dopolnil v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. OT, Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih ter Pravilnik o sodnih tolmačih,3 so bili sprejeti na enaki pravni podlagi - zakonu. Odvetništvo tudi pri opravljanju tržne dejavnosti (kot jo v zgoraj navedeni sodbi poimenuje Vrhovno sodišče) regulira država. Odvetniki za razliko od sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev druge dejavnosti kot poklica ne smejo opravljati. Odvetniki so bili v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači neenakopravno obravnavani že pred uveljavitvijo ZOdv. Če bi bili varčevalni ukrepi v letu 2015 res nujni, bi zakonodajalec nagrade prepolovil tudi sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem. Revident nadalje konkretno primerja posamezne postavke OT in Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (trajanje naroka, čas potovanja na sodišče, pregled, delo ob nedeljah, praznikih in ponoči). Glede na vse navedeno meni, da sta položaja odvetnikov na eni strani ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev na drugi strani enaka, pa ju je zakonodajalec brez razumnega razloga vseeno uredil različno.

6. Revident meni tudi, da urnina spada v skupno vrednost storitve, za katero je upravičen do zvišanja v primeru zagovarjanja obdolženega za več kaznivih dejanj. Tako namreč določa obvezna razlaga odvetniške tarife, ki jo je Upravni odbor OZS sprejel 16. 3. 2004. Navaja, da morajo sodišča v okviru vezanosti na Ustavo in zakon uporabljati tudi podzakonske predpise, sprejete na podlagi zakona, med njimi OT, s katero je soglašal minister za pravosodje. Prvi odstavek 20. člena ZOdv res ne določa, da so sodišča dolžna upoštevati obvezno razlago odvetniške tarife, a tudi 125. člen Ustave ne določa, da so vezana na obvezne razlage zakonov, pa so. S tem, ko je zakonodajalec sprejem odvetniške tarife prepustil OZS, je tej prepustil tudi sprejem njenih obveznih razlag. Ne ZOdv, ne OT ne določata, da bi te morale biti objavljene v Uradnem listu RS. Sodbi Vrhovnega sodišča I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005 in I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006 se nanašata na odvetniško tarifo, ki je veljala pred Zakonom o odvetniški tarifi, in ne na OT. Stališče, da obvezna razlaga odvetniške tarife, ki jo da Upravni odbor OZS, zavezuje tudi sodišča, potrjujejo sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 27024/2017 z dne 11. 12. 2018 ter sodbi Upravnega sodišča I U 1555/2017 z dne 3. 7. 2017 in I U 1016/2017 z dne 8. 11. 2017. 7. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

10. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče pri odločanju o njej vezano na dejanske ugotovitve toženke in Upravnega sodišča. Dejansko stanje je v konkretnem primeru sicer nesporno - revident je odvetnik, ki je v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani izvajal storitve brezplačne pravne pomoči za upravičenca, v istem postopku obdolženega štirih kaznivih dejanj. Za to je prejel plačilo v višini polovice zneska, ki bi mu po presoji toženke pripadal po OT.

**Presoja Vrhovnega sodišča v zvezi s prvim revizijskim vprašanjem**

11. V času izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv je določal, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej po OT). V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

12. Takšen peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je še veljal in se uporabljal v času izdaje sklepa o dopustitvi revizije, v času izdaje te sodbe ne velja in se ne uporablja več. Z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), objavljenim v Uradnem listu RS, št. 130/22, je bil spremenjen tako, da se zdaj glasi: "V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru izvajanja storitve brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori med odvetnikom in stranko po drugem odstavku tega člena nični." Odvetniki, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, so po noveliranem petem odstavku 17. člena torej upravičeni do plačila za svoje delo v višini zneska, ki bi jim pripadal po OT, in ne več samo do njegove polovice (za to se v tem postopku zavzema tudi revident). Takšna ureditev velja od 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023. Glede na navedeno je prvo revizijsko vprašanje s spremembo zakonodaje sicer izgubilo svoj načelni (splošni) pomen in ni več pomembno v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP, vendar pa Vrhovno sodišče, ki je vprašanje dopustilo še v času veljavnosti prejšnje zakonske ureditve, nanj vseeno odgovarja.

13. Revident z njim v bistvu sprašuje, ali je v času izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, postavljal v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Glede na to, da v tej zvezi uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. 22. člen Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih4 (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse ipd.) in v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Na kršitev 22. člena Ustave bi se lahko nanašali le revizijski očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe (v tej zvezi revident uveljavlja tudi kršitev 6. člena EKČP), vendar pa ti niso predmet dopuščenega vprašanja. Vrhovno sodišče ob tem zgolj dodaja, da so ti tudi sicer neutemeljeni, saj se je Upravno sodišče do navedb iz revidentove pripravljalne vloge z dne 23. 3. 2020 opredelilo v 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so vsi pred zakonom enaki. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte in pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte in pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog.5 Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja. Izbrano merilo razlikovanja mora namreč biti v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja.6

15. Pri presoji skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča so njihovi položaji že v samem izhodišču neprimerljivi. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje revidentu, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar pa to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki.

17. Odvetništvo je del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba (prvi odstavek 137. člena Ustave in prvi odstavek 1. člena ZOdv), ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (drugi odstavek 1. člena ZOdv). Odvetniki v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena brezplačna pravna pomoč (kot upravičencu v tem primeru) in če si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Ta ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Tudi če odvetnika postavi organ za brezplačno pravno pomoč, še zmeraj deluje v vlogi pomočnika stranke.

18. Za razliko od odvetnikov sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak dokazna sredstva - sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP).7 Določi jih torej razpravljajoče sodišče in ne posebni organ. To usmerja tudi dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja (prvi odstavek 252. člena ZPP).8 Značilnost izvedenca kot dokaznega sredstva je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, nekakšen njegov organ, sodelavec in javni funkcionar v pravdi, saj sodišču posreduje znanje, ki bi ga sicer moralo imeti samo.9 Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi (praviloma) tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

19. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 že poudarilo, da so tudi pravne podlage za njihovo plačilo (OT, Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih ter Pravilnik o sodnih tolmačih) različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev in po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je namreč razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost, pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu.

20. Tudi v času izdaje izpodbijanega upravnega akta (10. 4. 2019) je pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev ni več predstavljal Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (na katerega se zmotno sklicuje revident),10 ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih,11 sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.

21. Revident tudi v obravnavani zadevi ne izkaže, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh spornih subjektov in po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona. To namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so nadalje do določene mere regulirane. Da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude.12 In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče. 22. Tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno brezplačno pravno pomoč tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (deveta alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP) - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik, kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je (še vedno) zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot že pojasnjeno, je odvetnik že v naprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena brezplačna pravna pomoč, izvedenec pa na sodelovanje v takem postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval. 23. Med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači po obrazloženem torej obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. Da so si njihove storitve oziroma posamezne postavke v teh pravnih podlagah po vsebini v bistvenem različne, nenazadnje potrjuje tudi revidentova primerjava konkretnih opravil odvetnikov in izvedencev13. 24. Gotovo je, da izvedenčev pregled ali ogled iz 39. člena Pravilnika ni storitev, ki bi bila primerljiva z odvetniškim pregledom spisa v smislu 2. točke tarifne številke 39 OT, saj gre za dve, po vsebini drugačni storitvi. Pregled in ogled iz 39. člena Pravilnika se nanaša zlasti na opravila na terenu, kot so ogledi kraja prometne ali druge nesreče, nepremičnin, gradnje, preglede pacientov in podobno. Pregled dokumentacije zajemata zgolj izjemoma, če gre za preglede poslovne, gradbene, urbanistične ipd. dokumentacije na kraju, ki ni izvedenčevo bivališče oziroma pisarna, in ki so časovno daljši oziroma strokovno zahtevnejši (odbiranje, vrednotenje dokumentacije).14 Po drugi strani pa se pregled spisa v smislu 2. točke tarifne številke 39 OT nanaša na pregled sodnega ali upravnega spisa v posamezni zadevi, ki ga odvetnik praviloma opravi na svojem delovnem mestu in ki se upošteva le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (prvi odstavek tarifne številke 39 OT) - v primerih, ko odvetnik stranko zastopa pred sodiščem, torej le izjemoma.

25. Med seboj neprimerljivi sta tudi urnina za porabljeni čas med zastopanjem na narokih (prvi odstavek 6. člena OT) in plačilo za ustno podajanje izvida in mnenja (drugi odstavek 41. člena Pravilnika). Izvedenčeva vloga na naroku je, kot pojasnjeno, že v izhodišču bistveno drugačna od odvetnikove. Ker je njegova navzočnost omejena na zaslišanje v okviru dokaznega postopka, je na naroku navzoč tudi bistveno krajši čas kot odvetnik, prav tako pa v tem (krajšem) času ves čas aktivno podaja izvid in mnenje ter odgovarja na vprašanja v tej zvezi. Na navedeno se nanaša tudi plačilo za ustno podajanje izvida in mnenja. Urnina po drugi strani predstavlja dodatno plačilo za odvetniško zastopanje na (daljših) narokih v trajanju nad eno uro. Osnovno plačilo, ki ga odvetnik prejme za zastopanje na naroku, je plačilo na podlagi tarifnih številk 10 in 20, po katerih odvetniku za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo v kazenskih in pravdnih postopkih lahko pripada vse do 2.000 točk, v gospodarskih sporih celo do 3.000 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR15 znaša 1.200 EUR oziroma 1.800 EUR in tudi polovica tega zneska še zmeraj znatno presega najvišje osnovno plačilo izvedenca za priprave na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvida in mnenja (prvi odstavek 41. člena Pravilnika), ki znaša 255 EUR.16 Revident tako zmotno izhaja iz predpostavke, da naj bi bili plačilo odvetnika za zastopanje na naroku in plačilo izvedenca za priprave na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvida in mnenja enaki. Če seštejemo plačilo za ustno podajanje izvida in mnenja ter za priprave nanj na eni strani ter nagrado za zastopanje na naroku in urnino na drugi, tako gotovo ne drži, da naj bi bil izvedenec za posamezni narok skupno vselej plačan trikrat več od odvetnika, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči. 26. V zvezi z revidentovo primerjavo posameznih postavk OT in Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih Vrhovno sodišče še dodaja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vselej analizirati celostno in ne, kot to stori revident, z vidika štirih parcialnih in postranskih vidikov (trajanje naroka, čas potovanja na sodišče, pregled, ter delo ponoči, ob nedeljah in praznikih). Revident prav tako spregleda, da bi bilo treba ob primerjavi upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega upravnega akta, to je Pravilnik, in ne njegovega predhodnika, Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Enako velja tudi za v revidentovi primerjavi uporabljeno (staro) vrednost odvetniške točke 0,459 EUR.

27. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato tudi ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati.

28. Vrhovno sodišče ob tem zgolj pripominja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v obravnavanem primeru samo še bolj očitne.

29. Ker te ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena Zakona o ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS), je Ustavno sodišče že večkrat17 zavrnilo tudi ustavne pobude glede skladnosti izpodbijanega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev18 zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. 30. Glede na navedeno Vrhovno sodišče na prvo revizijsko vprašanje odgovarja, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa tudi njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

**Presoja Vrhovnega sodišča v zvezi z drugim revizijskim vprašanjem**

31. V zvezi z vezanostjo sodišča na podzakonske predpise Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so sodniki na podlagi 125. člena Ustave pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani samo na Ustavo in zakon. Načelo vezanosti sodnikov na Ustavo in zakon je eno temeljnih orožij sodne oblasti pri nadzoru ustavnosti in zakonitosti zakonodajne in izvršilne veje oblasti. V tem okviru so sodniki tisti, ki pravnim normam v konkretnih položajih dajo vsebino, ki je skladna z Ustavo in zakonom. Če takšne vsebine z ustaljenimi metodami razlage prava ne morejo opredeliti, morajo ravnati po 156. členu Ustave, v primeru podzakonskih predpisov, splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil in občinskih predpisov pa uporabiti exceptio illegalis.19

32. ZOdv v 19. členu določa, da odvetniško tarifo sprejema OZS po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. ZOdv torej OZS podeljuje javno pooblastilo, da v soglasju z ministrom sprejme odvetniško tarifo, po kateri bo odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom (prvi odstavek 17. člena ZOdv) in ki jo bodo sodišča in drugi organi uporabljali pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih (prvi odstavek 20. člena ZOdv). Na podlagi tega istega20 javnega pooblastila sta bili sprejeti tako OT, kot tudi odvetniška tarifa, objavljena v Uradnem listu RS, št. 67/03 in veljavna v času od 12. 7. 2003 do 31. 12. 2008. 33. Vsebinsko enaka21 19. člen OT in 22. člen odvetniške tarife iz leta 2003, naslovljena "pojasnila o uporabi tarife", določata, da daje Upravni odbor OZS pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife (prvi odstavek), ki so jih v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških (drugi odstavek).

34. Vrhovno sodišče je glede drugega odstavka 22. člena odvetniške tarife iz leta 2003 v sodbah I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005 in I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006, ki ju izpostavljata tako Upravno sodišče v izpodbijani sodbi, kot tudi revident v reviziji, že zavzelo stališče, da sodišča in drugi državni organi na obvezno razlago OZS o uporabi tarife, dano na podlagi tega člena, niso vezani in je tudi ne smejo uporabiti, saj je drugi odstavek 22. člena odvetniške tarife iz leta 2003 v neskladju z 19. členom ZOdv in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave.22 Pojasnilo je, da daje 19. člen ZOdv OZS javno pooblastilo, da sprejme odvetniško tarifo, ki je splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, sprejet s soglasjem ministra za pravosodje in objavljen v Uradnem listu RS, ne pa tudi javnega pooblastila, da sama daje njene razlage, ki bi bile obvezne za sodišča in druge državne organe in ki navedenih pogojev za odvetniško tarifo ne izpolnjujejo. Drugi odstavek 22. člena odvetniške tarife iz leta 2003 po presoji Vrhovnega sodišča tako presega okvir javnega pooblastila iz ZOdv.

35. Glede na to da sta bili, kot že pojasnjeno, tako odvetniška tarifa iz leta 2003, kot OT sprejeti na podlagi istega javnega pooblastila, za katerega ni razlogov, da bi ga bilo treba zdaj razlagati širše kot v letih 2005 in 2006, je citirana argumentacija po oceni Vrhovnega sodišča v celoti uporabljiva tudi pri presoji drugega odstavka 19. člena OT. Nenazadnje se tudi sporna obvezna razlaga z dne 16. 3. 2004 glede na čas njenega sprejetja očitno ne nanaša na OT, ampak na odvetniško tarifo iz leta 2003, pa revident njene uporabe v povezavi z OT ne problematizira.

36. V utemeljenost drugačnega stališča in v odstop od navedene sodne prakse, ne prepričajo niti drugi revidentovi ugovori. Vrhovno sodišče v zvezi z njimi ponovno poudarja, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali, kot meni revident. Na presojo sodišča o (ne)skladju splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut exceptio illegalis je namreč, kot že pojasnjeno v 31. točki te obrazložitve, namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme (ali z njimi soglaša) minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča23 na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da revident idejo prenaša na podzakonsko raven. Tudi obvezne razlage zakona namreč niso predpisi, ne po svoji formi, ne po načinu njihovega sprejema. Neutemeljen je tudi revizijski argument, da je zakonodajalec s tem, ko je OZS pooblastil za sprejem OT, to pooblastil tudi za dajanje njenih obveznih razlag. Kot že pojasnjeno, takšno pooblastilo iz ZOdv ne izhaja in glede na to, da ZOdv obvezne razlage OT ne predvideva, je jasno tudi, da ne more predvidevati njene objave. Da morajo biti vsi predpisi objavljeni v Uradnem listu RS, preden začnejo veljati, sicer zahteva že 154. člen Ustave.

37. Na navedeno presojo Vrhovnega sodišča v zvezi z drugim revizijskim vprašanjem ne more vplivati niti drugačno (osamljeno) stališče iz sklepa Višjega sodišča v Celju II Kp 27024/2017 z dne 11. 12. 2018. V sodbah I U 1016/2017 z dne 8. 11. 2017 in I U 1555/2017 z dne 3. 7. 2018, ki ju izpostavlja revident, Upravno sodišče sicer ni odločilo, da bi bil odvetnik do nagrade za posvet s stranko in študij spisa upravičen zato, ker tako določa obvezna razlaga Upravnega odbora OZS z dne 9. 2. 2016, temveč zato, ker je samo razlagalo OT na tak način.

38. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče na drugo revizijsko vprašanje odgovarja, da obvezne razlage Upravnega odbora OZS za sodišča in druge državne organe, ki v okviru svojih pristojnosti odločajo o odvetniških stroških, ne glede na drugi odstavek 19. člena OT, niso obvezne.

**Uporaba v obravnavanem primeru**

39. Ker je po obrazloženem izpodbijana sodba v okviru opravljene revizijske presoje materialnopravno pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

40. Glede revizijskih očitkov, da naj bi bilo stališče Upravnega sodišča, da urnina ne šteje v skupno vrednost storitve, za katero je tožnik upravičen do zvišanja v primeru zagovarjanja obdolženega za več kaznivih dejanj, tudi sicer materialnopravno napačno, Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da lahko, kot že pojasnjeno v 9. točki te obrazložitve, v okviru revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija pa je bila v tem primeru dopuščena le glede vezanosti sodišč na obvezne razlage OT, ki jih sprejme OZS, in ne tudi glede siceršnje materialnopravne pravilnosti odločitve. Predlog za dopustitev revizije z zvezi s tem vprašanjem je Vrhovno sodišče celo izrecno zavrnilo, revident pa konkretiziranih navedb v tej zvezi v reviziji niti ni podal. Svoje trditve je brez dodatne obrazložitve omejil na sklicevanje na dve sodbi Upravnega sodišča. Glede odločitve o stroških postopka

41. Če Vrhovno sodišče zavrne pravno sredstvo, mora po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločiti tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Glede na to da revident v obravnavani zadevi z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glasovanje**

42. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasoval vrhovni sodnik dr. Kerševan, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

1 Ur. l. RS, št. 18/93, 24/96 - odl. US, 24/01, 111/05 - odl. US, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 - odl. US, 46/16 (gre za čistopis, ki se je uporabljal od 1. 7. 2016 do 21. 6. 2019). 2 Ur. l. RS, št. 2/2015, 28/2018 in 22/2019 (gre za čistopis, ki se je uporabljal v obdobju od 6. 4. 2019 do 3. 6. 2022), v nadaljevanju OT. 3 Oba Ur. l. RS, št. 88/10, 1/12, 35/13, 50/15, 22/18 in 84/18. 4 M. Avbelj, K. Vatovec, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 115. 5 Ustavno sodišče govori o razumnem in stvarnem razlogu, o razumnem razlogu, ki izhaja iz narave stvari, in o razumnem razlogu, stvarno povezanim s predmetom urejanja. 6 M. Avbelj, K. Vatovec, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 116-117. 7 Podobno tudi 248. člen Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP. 8 Podobno tudi prvi odstavek 249. člena ZKP. 9 J. Zobec, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. 472, 474. 10 Ta od 1. 1. 2019 ni več veljal ali se uporabljal. 11 Ur. l. RS, št. 84/18 (gre za čistopis, ki se je uporabljal od 1. 1. 2019 do 29. 9. 2021), v nadaljevanju Pravilnik. 12 Odločba Ustavnega sodišča U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009 (32. točka obrazložitve). 13 Revident z odvetniki primerja le sodne izvedence, ne pa tudi cenilce in tolmače. 14 M. Voglar, Odmera plačila za delo in povrnitev stroškov sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem, Pravosodni bilten, št. 1/2020. 15 V času izdaje izpodbijanega upravnega akta je vrednost odvetniške točke znašala 0,6 EUR in ne 0,459 EUR, kot zatrjuje revident. 16 Po prvem odstavku 41. člena Pravilnika je izvedenec za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja upravičen do plačila v razponu od 102 do 255 EUR, odvisno od zahtevnosti. 17 Glej sklepe U-I-132/17, Up-760/17 z dne 3. 9. 2020, U-I-406/20, Up-1070/20 z dne 10. 12. 2021, U-I-39/20, Up-183/20 z dne 6. 5. 2022, U-I-323/20, Up-605/20 z dne 6. 5. 2022, U-I-374/20, Up-903/20 z dne 7. 11. 2022, U-I-116/21, Up-368/21 z dne 3. 5. 2023 in U-I-92/21, Up-307/21 z dne 26. 6. 2023. 18 U-I-406/20, Up-1070/20 z dne 10. 12. 2021, Up-368/21 z dne 3. 5. 2023 in U-I-92/21, Up-307/21 z dne 26. 6. 2023. 19 J. Čebulj, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 650. 20 Navedene določbe so nespremenjene že od začetka veljave ZOdv 24. 4. 1993. Izjema je redakcijski popravek iz Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-C), Uradni list RS, št. 35/2009, pred katerim se je 19. člen ZOdv glasil: "Odvetniško tarifo sprejema OZS v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje." 21 Edina razlika med navedenima določbama je, da govori 19. člen OT o odvetniških stroških, 22. člen odvetniške tarife iz leta 2003 pa o stroških odvetniškega zastopanja. 22 Tretji odstavek 153. člena Ustave določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni. 23 Tako odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014. ****************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. ERIKA KERŠEVANA [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=20240603090720 "Povezava na PDF dokument")