Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Da bi se tožena stranka rešila svoje objektivne odgovornosti, bi morala dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi višje sile, ravnanja tretjega ali ravnanja samega oškodovanca. Tožena stranka se v reviziji sklicuje na višjo silo. Pri tem sama ugotovi, da je bila napaka v pištoli razlog sprožitve in strela. Da pa bi bil izpolnjen ekskulpacijski razlog višje sile, bi moral vzrok, ki naj bi pomenil višjo silo, biti izven nevarne stvari, ne pa v njej sami. Nadalje bi moral biti dogodek izreden, nepričakovan. Tudi za tak primer ne gre. Tretji izključitveni razlog je lahko ravnanje tretjega. Tega v reviziji tožena stranka niti ne uveljavlja več. Mimogrede, ta razlog sta že sodišči prve in druge stopnje zavrnili in ustrezno obrazložili. Prav tako sta pojasnili, da 5. odst. 177. člena ZOR L. izrecno izključuje kot tretjega.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpel tožnik, v skupni višini 6,700.00,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje svoje sodbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka za škodo objektivno odgovorna na podlagi določil 170., 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da ni razlogov za oprostitev njene odgovornosti po 177. členu ZOR.
Tožena stranka je kot imetnik nevarne stvari odgovorna za škodo, nastalo v zvezi z njo. Do sprožitve pištole je prišlo mimo volje delavca tožene stranke zaradi skrite napake v orožju. Delavec tožene stranke je bil v času škodnega dogodka v stanju stalne pripravljenosti za delo in je po ukazu nadrejenih moral ves čas s sabo nositi pištolo. Ni ga mogoče šteti za tretjo osebo, zaradi ravnanje katere bi bila tožena stranka prosta odgovornosti. Ugotovilo je še, da oškodovanec ni v ničemer prispeval k škodnemu dogodku.
Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, povzelo vse pravne in dejanske argumente sodišča prve stopnje, dodatno pa opozorilo še na določilo 2. odst. 168. člena Zakona o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Po tem določilu šteje pripravljenost za delo kot poseben delovni pogoj in je zato mogoče šteti, da je bil delavec tožene stranke v času škodnega dogodka v službi. Nošenje pištole je spadalo med njegove delovne dolžnosti, sprožitev pištole pa je bila nehotena. Podana je tako odgovornost tožene stranke po 1. odst. 170. člena ZOR.
Zoper opisani odločitvi sodišč je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev obeh sodb in vrnitev v ponovno sojenje. V reviziji napada temelj odškodninske odgovornosti in meni, da so bila napačno uporabljena določila členov 170, 173 in 174 ZOR ter Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Povzročitelj škodnega dogodka je moral v času nezgode vedno nositi s seboj pištolo. Prav tako je moral po službeni dolžnosti biti 24 ur dnevno v pripravljenosti. Ni pa mogoče tega stanja po vsebini pravic in obveznosti šteti za opravljanje dela oz. prisotnost na delu. V času pripravljenosti je delavec omejen le toliko, da je dosegljiv svojemu nadrejenemu, da ga lahko ta po potrebi pokliče na delo, nima pa nobenih delovnih obveznosti. Do škodnega dogodka torej ni prišlo v času službe oz. v zvezi z opravljanjem službe. V času nezgode je bil delavec na zasebni vožnji in je pištolo razkazoval iz osebnih pobud na predlog sopotnika in ne v zvezi z opravljanjem svoje službe. Sicer pa iz spisa izhaja, da do nezgode ni prišlo zaradi nepravilnega oz. malomarnega ravnanja delavca tožene stranke (ta je ravnal v skladu s stroko in predpisi), temveč zaradi skrite tehnične napake orožja - torej zaradi nepredvidljivega naključja - višje sile. Za nepredvidljivo naključje pa tožena stranka ne more objektivno odgovarjati.
V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih in ko jih revident izrečno in določno uveljavlja.
Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.
Dejanske ugotovitve postopka na prvi in drugi stopnji so med drugim: - povzročitelj nesreče je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri pravnem predniku tožene stranke, - po ukazu nadrejenih je bil v stanju stalne 24 urne pripravljenosti, - po ukazu nadrejenih je moral ves čas s seboj nositi službeno pištolo, ki so mu jo dodelili, - dodeljena pištola (beretta letnik 1934) je imela skrito napako, - pištola je nevarna stvar, - do sprožitve pištole in strela je prišlo zaradi skrite napake v orožju, - tožnik ni v ničemer prispeval k nezgodi ali škodi.
Na naštete ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in predstavljajo neizpodbojno podlago odločanja (385. člen ZPP).
Drugi odstavek 168. člena Zakona o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 9/90, ZSLO) določa, da je civilna oseba v službi v teritorialni obrambi dolžna opravljati delo v posebnih delovnih pogojih, med drugim pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem mestu ali doma. Napotuje še na uporabo 120. člena istega zakona, ki izrecno določa v 2. odstavku, da je pripravljenost poseben pogoj dela, pri katerem mora biti delavec vsak čas dosegljiv, da ga je mogoče poklicati na delo. Iz obeh citiranih določb torej izhaja, da je nedvomno mogoče šteti, da je povzročitelj nesreče v času škodnega dogodka opravljal svojo službeno dolžnost. Tudi tožena stranka sama priznava, da je L. bil v stanju 24-urne stalne pripravljenosti, ki je del njegove službene obveznosti, in da je moral vedno in povsod s seboj nositi pištolo, ki mu jo je dodelila tožena stranka. Pri tem ni pomembno ali je bil L. vojaška ali civilna oseba v službi tedanje teritorialne obrambe, na kar je opozorilo že drugostopenjsko sodišče. Ob takih ugotovitvah je pravilno uporabljeno materialnopravno izhodišče obeh izpodbijanih sodb. S tem pa so tudi neutemeljeni vsi revizijski očitki tožene stranke o tem, da se škodni dogodek ni zgodil v času službe povzročitelja nezgode, in da stanja pripravljenosti ni mogoče šteti za opravljanje dela.
Ob takih ugotovitvah pa sta sodišči prve in druge stopnje nadalje pravilno uporabili tudi določila ZOR. Razlogi, ki sta jih o tem navedli obe sodišči so pravilni in logični. Revizijsko sodišče se jim pridružuje. Glede na revizijske trditve tožene stranke, da ne more odgovarjati za nepredvidljivo naključje, pa je potrebno dodatno pojasniti, da obravnavani primer ni nepredvidljivo naključje.
Da bi se tožena stranka rešila svoje objektivne odgovornosti, bi morala dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi višje sile, ravnanja tretjega ali ravnanja samega oškodovanca. Tožena stranka se v reviziji sklicuje na višjo silo. Pri tem sama ugotovi, da je bila napaka v pištoli razlog sprožitve in strela. Da pa bi bil izpolnjen ekskulpacijski razlog višje sile, bi moral vzrok, ki naj bi pomenil višjo silo, biti izven nevarne stvari, ne pa v njej sami. Nadalje bi moral biti dogodek izreden, nepričakovan. Tudi za tak primer ne gre. Tretji izključitveni razlog je lahko ravnanje tretjega. Tega v reviziji tožena stranka niti ne uveljavlja več. Mimogrede, ta razlog sta že sodišči prve in druge stopnje zavrnili in ustrezno obrazložili. Prav tako sta pojasnili, da 5. odst. 177. člena ZOR L. izrecno izključuje kot tretjega.
Revizijski očitki zmotne uporabe materialnopravnih določil niso podani, objektivna odgovornost tožene stranke pa v celoti, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo moralo zavrniti.