Jedro

Ker je povzročitelj nezgode kot pripadnik teritorialne obrambe po ukazu moral imeti službeno pištolo ves čas pri sebi, in je to spadalo med njegove delovne dolžnosti, odgovarja Republika Slovenija - za škodo, ki je s sprožitvijo pritožbe nastala tretji osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6,700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 170.240,00 SIT v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala, ko je bil poškodovan s službeno pištolo, last Republike Slovenije. Za telesne bolečine je prisodilo 1,600.000,00 SIT, za strah 600.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4,500.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Navaja, da je stališče sodišča v zvezi z odgovornostjo tožene stranke nepravilno. Ker je M.L. uporabljal pištolo zunaj delovnega časa, je odgovornost tožene stranke izključena. Sodišče prve stopnje je pripravljenost za delo napačno ocenilo kot izvrševanje dejanskega dela. Izraz pripravljenost za delo kot ga uporablja Zakon o obrambi že sam pove, da ne gre za dejansko delo. Po tem zakonu se namreč čas dejanskega dela šteje za delo v podaljšanem delovnem času, če delavec med dežurstvom in pripravljenostjo za delo dela. Tako škoda ni nastala pri delu in tudi v zvezi z delom ne. M.L. je imel pištolo pri sebi na podlagi ukaza za osebno rabo. Podobno je tudi stališče v sodni praksi, ko iz sodbe Vrhovnega sodišča Hrvaške Gž 598/76 z dne 2.6.1977 izhaja, da družbenopolitična skupnost ne odgovarja za škodo, ki jo je z uporabo službene pištole povzročil miličnik, če škoda ni bila povzročena v zvezi z delom. Tako torej ne zadostuje že sam obstoj okoliščin, kot so uporaba službenih sredstev, nošenje uniforme in podobno, ampak je treba oceniti, ali je bilo konkretno ravnanje z nevarno stvarjo, ki je privedlo do nastale škode, v zvezi z delom.

Razkazovanje pištole družbi v avtomobilu, ki je v popoldanskem času na poti iz enega gostišča v drugega, ni situacija, ki bi upravljalca s pištolo kakorkoli povezovala z njegovim delovnim mestom. Sodišče je tudi napačno v celoti izključilo sokrivdo oškodovanca za nastalo škodo. Moral bi opozoriti oba sopotnika v avtu, da to ni primeren kraj in čas za ogledovanje orožja. Tega pa ni storil. Tožena stranka se protivi tudi višini tožbenega zahtevka, ki močno presega prisojene odškodnine v podobnih primerih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja, da je pravna podlaga za odgovornost tožene stranke v določbah 1. odst. 170. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kar pomeni, da je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z delom delavca tožene stranke. Do škodnega dogodka je torej prišlo v zvezi z opravljanjem dolžnosti v teritorialni obrambi. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da gre za dogodek zunaj delovnega časa. Zakon o obrambi iz leta 1994, kot ga citira pritožba, tu ne more priti v poštev, saj je do dogodka prišlo konec leta 1990. Tedaj je teritorialno obrambo urejal Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti (Ur.l. SRS št. 35/82, 22/83 in 9/90), ki je v zvezi z delom ločil civilne in vojaške osebe. Citirani zakon je posebej uredil vprašanje civilnih oseb in glede njih določal med drugim opravljanje dela v določenih pogojih (primerjaj spremenjeni člen 168/2). Sodba sicer ne govori posebej, ali je bil povzročitelj nezgode civilna ali vojaška oseba v teritorialni obrambi. Vendar tudi če bi bil povzročitelj le civilna oseba, bi zanj veljalo, da je dolžan opravljati dela v posebnih delovnih pogojih. Med temi pogoji je našteta tudi pripravljenost za delo. Če pripravljenost za delo - torej nošnja orožja - spada med posebne delovne pogoje, je torej mogoče reči, da je do nezgode prišlo v času službe oz. v zvezi z opravljanjem le-te. Če je M.L. moral imeti pištolo ves čas pri sebi in je to spadalo med njegove delovne dolžnosti, potem ni več pomembno, ali je to bilo v družbi prijateljev in v situaciji, ko niti ni šlo za uporabo pištole, saj je bila sprožitev nehotena. V zvezi s tako razlago tako torej tudi judikat, ki ga pritožba ponuja, tega prepričanja ne more spremeniti.

Razlogi, ki jih navaja pritožba kot razloge za sokrivdo, ne morejo biti upoštevni. Tožena stranka ne zatrjuje elementov odškodninske odgovornosti, ki bi morali biti podani, da bi lahko govorili o deljeni odgovornosti. Dejstvo, da tožnik sopotnikov ni opozoril tako, kot navaja pritožba, ne more pomeniti, da je zato odgovornost tožene stranke manjša (prim. čl. 192/1 ZOR).

Kar zadeva višino odškodnine so trditve v pritožbi splošne. Na take trditve je mogoče odgovoriti le, da po prepričanju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ni previsoka za škodo, ki jo je tožnik utrpel in je zato odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku).