Jedro

Prvi odstavek 26. člena Dublinske uredbe III ne predpisuje izrecno roka, v katerem mora uradna oseba obvestiti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico, zato toženki ni mogoče očitati kršitve.

Tožnik je vložil tožbo zoper sklep o predaji odgovorni državi članici ter istočasno predlagal izdajo zahteve za začasno odredbo, s katero se naj odloži izvršitev izpodbijanega akta. To pa po presoji sodišča ob upoštevanju prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III pomeni, da bo 6-mesečni rok za predajo tožnika odgovorni državi članici začel teči s pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu.

Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Madžarski kot kritičen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-274/2015/22 (1313-09) z dne 21. 7. 2016 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, rojenega … 1977, v kraju Tbilisi, državljana Gruzije, saj bo imenovani predan Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 23. 11. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je ob vložitvi prošnje pridobila podatek, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo nezakonito, preko Republike Madžarske, in da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski dne 13. 11. 2015. Na podlagi podatkov iz Centralne baze Eurodac je bilo ugotovljeno, da bil tožnik dne 12. 11. 2015 vnešen v bazo s strani Republike Madžarske kot tujec, ki so ga pristojni nadzorni organi prijeli zaradi ilegalnega prehoda meje, ko je prišel iz tretje države in ga niso poslali nazaj.

2. V nadaljevanju obrazložitve toženka citira prvi odstavek 3. člena, prvi odstavek 21. člena, sedmi odstavek 22. člena, b) točko prvega odstavka 18. člena, prvi odstavek 13. člena in d) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe EU (št. 604/2013) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) in je na podlagi navedenega pristojnemu organu Republike Madžarske dne 27. 11. 2015 v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Toženka od pristojnega organa Republike Madžarske ni prejela odgovora v roku, ki je predpisan v Dublinski uredbi III, ker pa je bil prosilec s strani Republike Madžarske v letu 2015 vnesen kot tujec, ki so ga pristojni nadzorni organi prijeli zaradi ilegalnega prehoda meje, ko je prišel iz tretje države in ga niso poslali nazaj, je Republika Madžarska postala na podlagi 7. točke 22. člena Dublinske uredbe III dne 28. 1. 2016 odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ob tem je toženka preko Dublineta že dne 23. 6. 2015 prejela dopis od madžarskih pristojnih organov, v katerem obveščajo, da zaradi povečanja števila dublinskih zahtevkov na pozitivne zahtevke ne bodo odgovarjali, ampak jih bodo sprejeli v skladu z opustitvijo ukrepanja v skladu z Dublinsko uredbo III.

3. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka in dejstvom, da je Republika Madžarska postala odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Osebni razgovor je bil voden v jeziku, ki ga prosilec razume, to je s pomočjo tolmača za ruski jezik, za katerega je tožnik navedel, da je njegov materni jezik. Tožnik je povedal, da je v Republiki Madžarski zaprosil za mednarodno zaščito, ker jo je potreboval. Na Madžarskem je bil le tri dni. Imel je težavo z razumevanjem, saj mu je bila najprej dodeljena prevajalka ruskega jezika, ki se je ruščine šele učila, medtem ko mu je bil naslednjič dodeljen prevajalec, s katerim pa sta se, za razliko od prej, sporazumela. Potni list mu je bil odvzet in ga kljub večkratnemu zaprosilu ni dobil. Povedal je, da so bile uradne osebe na Madžarskem prepričane, da je prišel k njim preko Republike Srbije. Na vprašanje, kakšne so bivalne in varnostne razmere v Republiki Madžarski, je povedal, da so bivalne razmere zelo slabe, saj so jih oskrbovali s suho hrano in so jih uradne osebe vsak dan premeščale v druga mesta, kjer so imeli azilne centre. Ko so se vrnili v azilni center, so bile njihove sobe največkrat razmetane. Zdravniška oskrba je bila zelo slaba ali pa je sploh ni bilo. Uradnim osebam je povedal, da se želi vrniti v Republiko Ukrajino, česar pa niso storili. Nadalje je tožnik povedal tudi, da je bil v azilnem domu v Črni gori, kjer mu je bilo povedano, da nima možnosti za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Iz Črne gore je šel v Republiko Hrvaško, tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito, vendar so ga uradne osebe Republike Hrvaške zavrnile in mu v potni list vpisale prepoved bivanja v Republiki Hrvaški. Kaznovan je bil z globo v višini 300 ameriških dolarjev. Od tam se je zoper vrnil v Črno goro, kjer je ostal dva tedna. Povedal je, da so bivalne in varnostne razmere v Črni gori zelo dobre. Iz Črne gore je pot nadaljeval v Republiko Madžarsko in naprej v Republiko Slovenijo, kjer je dobil nazaj svoj potni list. Tožnik je s potekom postopka za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zelo zadovoljen, povedal je tudi, da so prevajalci zelo dobri in da jih povsem razume kaj mu povedo, z razliko od prevajalcev v Republiki Madžarski, kjer se ni mogel sporazumeti.

4. Toženka kot neverodostojno označi izjavo tožnika, da se je želel vrniti v Republiko Ukrajino, saj je bil s strani uradnih organov Republike Slovenije prijet 19. 11. 2015, v bazo Eurodac pa je bil v Republiki Madžarski vnesen dne 12. 11. 2015 in očitno je, da ni čakal, da bi ga vrnili v Republiko Ukrajino, ampak je kraj bivališča samovoljno zapustil in odšel v Republiko Slovenijo.

5. Tožnik na osebnem razgovoru ni izjavil, da bi bil ogrožen v Republiki Madžarski, navajal je samo slabe bivalne razmere. Po mnenju toženke izjava tožnika v zvezi z zdravstvenimi in nastanitvenimi razmerami v Republiki Madžarski, da je bil nastanjen v azilnem centru, ne drži, ker prosilec ni bil nastanjen v nastanitvenih prostorih. Bival je v centru za tujce in ne v azilnem domu, saj ni bil prosilec za mednarodno zaščito. Toženka zato na podlagi izjav, ki jih je prosilec podal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru in na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III. Tožnik ni priložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko svoje izjave potrdil. 6. Dne 20. 6. 2016 je pooblaščenec tožnika - Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC) predložil dokazila o mnenju v zvezi z vračanjem v Republiko Madžarsko. Zakon o azilu Republike Madžarske ni združljiv s pravili Evropske unije. Praksa, ki jo izvaja Republika Madžarska, ki omogoča omejeno število ljudi skozi tranzitna območja, je po mnenju UNHCR v nasprotju z obveznostmi držav v okviru Evropske unije in mednarodnega prava. Po mnenju UNHCR se omejitev prostora gibanja prosilcev, ki vstopajo v tranzitno območje, izraža kot pripor. Države, ki so s strani Republike Madžarske na seznamu označene kot varne države, so Grčija, nekdanji jugoslovanski republiki Makedonija in Srbija. Nevladne organizacije v Republiki Madžarski prosilcem za mednarodno zaščito ne priporočajo vložitve prošnje zaradi spremembe kazenskega zakonika, v katerem so med drugim določena tudi kazniva dejanja za nedovoljeno prečkanje državne meje, vandalizem in oviranje gradbenih del. Veliko število prosilcev ali azilantov v Republiki Madžarski čaka v zaprtih prostorih zaradi izgona prosilcev v Srbijo. UNHCR meni, da so pravni ukrepi, ki jih je uvedla Republika Madžarska v obdobju med julijem 2015 in marcem 2016, imeli skupni učinek omejevanja in preprečevanja dostopa prosilcev do azila v državi.

7. Toženka je mnenja, da v konkretnem primeru navedbe, ki jih je v postopku predložil pooblaščenec tožnika, niso relevantne, saj se nanašajo predvsem na ukrepe, ki jih je Republika Madžarska sprejela v duhu zajezitve migracijskega vala v letu 2015. Tožnik bo namreč v Republiko Madžarsko vrnjen v dublinskem postopku in ne bo obravnavan v kazenskem postopku v spornih ukrepih, ki so navedeni v poročilu UNHCR. Republika Madžarska je postala odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito v dublinskem postopku, zato bo prošnjo obravnavala v rednem postopku in ne bo izvedla vračanja v varno tretjo državo. Republika Slovenija s strani drugih držav članic EU ni bila obveščena, da bi uvedli suspenz transferja na Madžarsko, ravno tako pa tudi EASO – Evropski azilni podporni urad, niti Evropska komisija nista sprožila v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Madžarski nobenega predpisanega postopka, določenega v 33. členu Dublinske uredbe III, v zvezi z mehanizmom za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize ter njihovo obvladovanje.

8. Toženka navaja, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja), vse te države se skladno s Protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Skladno s sklepi sprejeti na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. 10. 1999, se s tem zagotavlja, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje in da se spoštuje načelo nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti določene v Dublinski uredbi III, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Republika Madžarska je potrdila sprejem prosilca z opustitvijo ukrepanja, zato se bo toženka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe III dogovorila s pristojnim organom Republike Madžarske o sprejemu tožnika, ki bo na mejnem prehodu Dolga vas, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi. Če tožnik pristojnim organom Republike Madžarske ne bo predan v roku, določenem v drugem odstavku 29. člena Dublinske uredbe III, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

9. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Po mnenju tožbe je odločitev toženke o pristojnosti Republike Madžarske, za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, nepravilna. Pristojnost Republike Madžarske ni podana iz razloga, ker je tožena stranka zamudila rok za izdajo sklepa o predaji prosilca odgovorni državi, prav tako je zamudila rok za predajo prosilca odgovorni državi.

10. V skladu s prvim odstavkom 26. člena Dublinske uredbe III mora namreč država članica, ki daje zahtevo, osebo obvestiti o predaji odgovorni državi članici, ko prejme odgovor države članice, da se z naslovljeno zahtevo strinja. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 9. 5. 2016 izhaja, da je Madžarska Sloveniji poslala pozitivni odgovor dne 27. 11. 2015, zato ni jasno, zakaj je toženka v izpodbijanem sklepu zapisala, da Madžarska odgovora ni posredovala (zaradi česar je štela, da je Madžarska svojo odgovornost prevzela dne 28. 1. 2016). Ob upoštevanju navedenih datumov je toženka izpodbijani sklep tožniku vročila po več kot 6 mesecih od prejema obvestila Republike Madžarske (oziroma, če upoštevamo datum 28. 1. 2016, tri dni pred iztekom 6-mesečnega roka, ko bi morala biti predaja opravljena). Tako je toženka ravnala v očitnem nasprotju z namenom Dublinske uredbe III, ki je tudi v tem, da se odgovorno državo določi hitro ter da se zagotovi učinkovit dostop do mednarodne zaščite, pri čemer ne sme biti ogrožen cilj hitre obravnave prošnje za mednarodno zaščito (5. točka preambule Dublinske uredbe III).

11. Po prvem odstavku 29. člena Dublinske uredbe III je treba predajo prosilca izvesti najkasneje v 6 mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo, sicer se odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo (2. točka 29. člena Dublinske uredbe III). Kot že navedeno je Republika Madžarska v obravnavanem primeru že dne 27. 11. 2015 dala odgovor, da potrjuje ponovni prejem prosilca, toženka pa je sklep o predaji izdala 21. 7. 2016 in ga tožniku vročila dne 25. 7. 2016. Na dan 21. 5. 2016 je na podlagi 29. člena Dublinske uredbe III odgovornost Republike Madžarske, tudi če je dejansko obstajala, prenehala in se je prenesla na Republiko Slovenijo. Pristojnost Republike Slovenije je podana tudi na podlagi 13. člena Dublinske uredbe III, saj tožnik v Republiki Sloveniji nepretrgoma biva že več kot 5 mesecev – vsaj od 23. 11. 2015, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito (sodba in sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 1101/2016-5 z dne 28. 7. 2016).

12. V nadaljevanju tožba opozarja na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev v Republiki Madžarski. Tožnik je zatrjeval, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v Republiki Madžarski, predaja le tej ni dovoljena, saj so zatrjevane pomanjkljivosti takšne, da bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik je bil na Madžarskem tri dni, kjer mu ni bilo zagotovljeno ustrezno prevajanje, kjer so mu vzeli potni list, ki ga ni dobil vrnjenega do prihoda v Slovenijo. Pogoji za bivanje v azilnem domu so bili nevzdržni, vsak dan so jih premestili v drugo mesto, medicinske pomoči ni bilo, hrano so dobili enkrat na dan in sicer paket suhe hrane. Policisti so nad njim izvajali psihološki pritisk. Grozili so mu, da če ne zaprosi za azil, bo obsojen na 3-letno zaporno kazen zaradi nelegalnega prehoda meje. Prav tako so mu grozili, da ga bodo v zvezi z obravnavanjem njegove prošnje za azil poslali nazaj v Srbijo (kar je tožnik povedal že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito), saj so bili prepričani, da je prišel tožnik od tam. Zaradi takšne grožnje je tožnik pojasnil, da bi raje videl, da ga vrnejo v Ukrajino, kjer vlada brezvizni sistem, kot v Srbijo, kjer obstaja velika nevarnost, da ga bo država, ki ni članica Evropske unije, vrnila nazaj v izvorno državo, kjer je njegovo življenje ogroženo. V azilnem domu so mu tudi povedali, da vse državljane Gruzije na Madžarskem smatrajo za borce, ki se borijo proti braniteljem Donbasa, kot sestavni del najemniških kazenskih bataljonov in se želijo legalizirati v Evropi. Zato so ga smatrali za takšnega borca. Kljub zdravstvenim težavam, ki jih je imel na Madžarskem, mu niso želeli dati zdravil. Prav tako mu niso želeli vrniti osebnega dokumenta, s katerim bi lahko prevzel denar, ki bi mu ga poslali od doma, s katerim bi si lahko kupil zdravila. Drži, da tožnik na Madžarskem ni počakal na odločitev o deportaciji, vendar zato, ker bi bilo zanj to preveč tvegano, saj bi obstajala nevarnost, da bi ga vrnili v Srbijo, ki ni država članica EU in je pod protektoratom Rusije, zato bi obstajala nevarnost, da bi ga Srbija vrnila v izvorno državo.

13. Tožnik se na območju Republike Slovenije nahaja že več kot 8 mesecev, uči se jezika in deluje kot prostovoljec v okviru organizacije Slovenska Filantropija. Psihološke in moralne razmere v tukajšnjem azilnem domu niso primerljive s tistimi na Madžarskem, kjer je bil dnevno izpostavljen grožnjam o tem, da ga bodo izgnali iz države in opazkam, ki so žalile njegov nacionalni ponos. Tožnik je kot dokaz svojim navedbam na osebnem razgovoru predložil tudi poročila o stanju na Madžarskem (primerjaj vlogo PIC z dne 17. 6. 2016), in sicer: odločitve sodišč različnih evropskih držav (izdanih v obdobju od septembra 2015 do junija 2016), da vračanje v Republiko Madžarsko ni dovoljeno. Zato je ugotovitev toženke „da s strani drugih evropskih držav ni bila obveščena, da bi uvedli suspenz transferja na Madžarsko“ nepravilna. Tožena stranka, ne samo da ni preverila sodne prakse drugih držav, temveč tudi ni upoštevala (niti se opredelila) do sodne prakse, ki jo je po svojem pooblaščencu pravočasno predložil tožnik. Nadalje navaja članek The Reception Infrastructure for Asylum-Seekers in Hungary z dne 9. do 10. 6. 2016, The Dublin Regulation: Why are less asylum seekers sent back to Hungary? z dne 11. 3. 2016, dodatno pa se sklicuje na poročilo, ki ga je predložil PIC pod točko 2 z dne 17. 6. 2016, kjer so opisane pomanjkljivosti v madžarskem azilnem postopku. Zato tožnik meni, da je s svojo izpovedbo in priloženimi dokazi izkazal obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Madžarski obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom, oziroma pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Dokazni sklep tožene stranke, da bo tožnik v primeru vrnitve na Madžarsko imel dostop do postopka za mednarodno zaščito, je pavšalen in neobrazložen in posledično nepravilen. Tožnik je predložil številna poročila, ki dokazujejo, da razmere v zvezi s sprejemom prosilcev za azil v Republiki Madžarski ter dostopom in vodenjem postopka niso primerne. Do teh dokazov se tožena stranka sploh ni celovito opredelila, zato je njena dokazna ocena, da so nastanitveni pogoji na Madžarskem zadovoljili, pomanjkljiva in sprejeta v nasprotju z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker se tožena stranka ni opredelila do navedb in dokazov, ki so za odločitev v tej zadevi bistveni, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sklepno sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi, in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

14. Tožnik je vložil tudi zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Madžarski. To pa bi imelo za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Zato sodišču predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožnika zoper izpodbijani sklep.

15. V odgovoru na tožbo, kateremu prilaga upravne spise, tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka poudarja, da bo do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Madžarsko in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K točki I izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le ta odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Madžarski, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

18. Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoče zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Evropske listine o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

19. Svojo odločitev je toženka oprla na določbe 3., 13. in 21. člena Dublinske uredbe III. Prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vpisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013 ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način in ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

20. Iz podatkov upravnega spisa med drugim izhaja, da je tožena stranka iz Centralne baze Eurodac pridobila podatek, da so bili tožnikovi prstni odtisi vneseni v bazo dne 12. 11. 2015 v Republiki Madžarski, zato je bil tej državi posredovan standardni obrazec za zahtevo za ponovni sprejem prosilca. Republika Madžarska je dne 27. 11. 2015 sporočila, da je standardni obrazec za zahtevo za ponovni sprejem prejela. Iz podatkov v upravnih spisih je prav tako razvidno, da je toženka pristojne organe na Madžarskem zaprosila za informacije glede osebnih dokumentov prosilca s prošnjo, da posredujejo skenirano kopijo oziroma originalni dokument zaradi potrebe prosilčeve identifikacije. To zaprosilo je bilo poslano dne 7. 12. 2015. Kljub temu, da Republika Madžarska ni izrecno posredovala svojega soglasja za sprejetje tožnika, je po presoji sodišča pravilen zaključek toženke, da je s tem nastopila fikcija sprejetja zahteve iz sedmega odstavka 22. člena Dublinske uredbe III.

21. Tožba najprej očita, da toženka ni spoštovala prvega odstavka 26. člena Dublinske uredbe III, saj je bil izpodbijani sklep tožniku vročen po več kot 6 mesecih od prejema obvestila Republike Madžarske, kar je v očitnem nasprotju z Dublinsko uredbo III. Po presoji sodišča je ta ugovor neutemeljen. Prvi odstavek 26. člena Dublinske uredbe III ne predpisuje izrecno roka, v katerem mora uradna oseba obvestiti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico, zato toženki ni mogoče očitati kršitve. Ob tem pa sodišče še pripominja, da je bil dne 25. 11. 2015 tožniku izdan sklep o pridržanju za namen predaje na prostore in območje azilnega doma, iz obrazložitve katerega je bilo razvidno, da je toženka že posredovala Republiki Madžarski zaprosilo za ponovni sprejem prosilca, kar kaže na to, da je tožnik že vedel, da se je začel postopek glede odločitve o predaji.

22. Nadalje tožba toženki očita, da je po določbi prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III treba predajo prosilca izvesti najkasneje v 6 mesecih po odobritvi zahteve, sicer se odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo. Toženka je sklep o predaji izdala 21. 7. 2016, tožniku pa vročila dne 25. 7. 2016, torej po preteku 6 mesecev. S tem se je odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito po mnenju tožnika prenesla na Republiko Slovenijo.

23. V obravnavanem primeru je Republika Slovenija Republiki Madžarski dne 27. 11. 2015 poslala standardni obrazec za zahtevo za ponovni sprejem tožnika ter zaprosila za nujni odgovor do 11. 12. 2015, ker je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja. Madžarski organi so istega dne sporočili, da so zahtevo prejeli. Za nujne primere je skladno s sedmim odstavkom 22. člena Dublinske uredbe III določen enomesečni rok za odgovor, po preteku katerega nastopi fikcija sprejetja zahteve in s tem začne teči 6 mesečni rok za predajo.

24. Po določbi prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III, ki ureja načine in roke za predajo, se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18 (1) (c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v 6 mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno zadevo, ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) obstaja odložilni učinek. Ta določba definira dvoje položajev. Prvi položaj ureja situacijo, ko se opravi predaja v 6 mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo, drugi položaj pa ureja situacijo, ko je vloženo pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, ob pogoju obstoja odložilnega učinka v skladu s členom 27 (3) Dublinske uredbe. Po določbi tretjega odstavka 27. člena Dublinske uredbe III za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji, države članice v svojem nacionalnem pravu določijo: a) da ima prosilec na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe ali ponovnega pregleda, ali b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče ali razsodišče po natančni preučitvi zahteve za odlog moralo odločiti, ali pritožbi ali ponovnemu pregledu zahteve odobri odložilni učinek, ali c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo.

25. V obravnavanem primeru gre za drugi položaj, saj ima tožnik možnost vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZUS-1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep o predaji odgovorni državi članici ter istočasno predlagal izdajo zahteve za začasno odredbo, s katero se naj odloži izvršitev izpodbijanega akta. To pa po presoji sodišča ob upoštevanju prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III pomeni, da bo 6-mesečni rok za predajo tožnika odgovorni državi članici začel teči s pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu. Po povedanem je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen.

26. Sodišče še pripominja, da dejansko in pravno stanje v obravnavani zadevi ni enako, kot je bilo v zadevi opr. št. I U 1101/2016, na katero opozarja tožba in po kateri bi na podlagi 13. člena Dublinske uredbe III prešla odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito za tožnika na Republiko Slovenijo, saj nepretrgoma biva v Sloveniji že več kot 5 mesecev. V obravnavanem primeru namreč ne gre za to situacijo, ko bi tožnik v večih državah članicah bival več kot 5 mesecev, saj je zgolj v Republiki Sloveniji bival več kot 5 mesecev.

27. Nadalje je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Republiki Madžarski mogoča, glede na to, da tožnik zatrjuje, da na Madžarskem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Madžarski podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena po presoji sodišča ni zadostil. 28. Tožnik se je na Madžarskem zadrževal tri dni v novembru 2015. Kot je povedal na osebnem razgovoru, ni bil zadovoljen s prevajanjem, s pogoji za bivanje v azilnem domu, z zdravstveno pomočjo in s prehrano. Ob tem se tudi sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da se je tožnik nahajal v Republiki Madžarski ravno v času najhujšega begunskega vala, kjer so gotovo veljale izredne razmere, kar pa se je v 6 mesecih že spremenilo. Tožnik je tudi navajal, da ni prejel zdravniške pomoči, ne pove pa točno, za kakšen zdravstveni problem je šlo, zato sodišče tožbene ugovore glede slabe zdravstvene oskrbe zavrača kot pavšalne in neutemeljene. Res je, kar navaja toženka v izpodbijani odločbi, da bo tožnik s tem, ko bo predan Republiki Madžarski, v njej obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, ki uživa drugačna procesna jamstva kot tujec, ki je nelegalno vstopil v državo. Toženka je v izpodbijanem sklepu odgovorila tudi na ostala zatrjevanja tožnika glede sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, s čimer se strinja tudi sodišče in se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

29. Navsezadnje pa so sistemske pomanjkljivosti objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov(1). Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Madžarski kot kritičen.

30. Toženka je v izpodbijanem sklepu navedla, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru upoštevane in se je toženka do njih tudi obrazloženo opredelila, zaradi česar ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Ker obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, to je utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom niso izkazane, dokazna ocena toženke tudi ni v nasprotju z 8. členom ZUP.

31. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

32. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. 33. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni in je zato tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

34. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

35. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu navedeno, da tožba na Upravno sodišče ne zadrži izvršitve pravnega akta, zoper katerega je tožba vložena. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred pravnomočnostjo te sodbe, ki pa lahko nastopi šele z izdajo sodne odločbe Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku, bi to pomenilo, da bi bil tožnik lahko izročen Republiki Madžarski, preden bi o zadevi odločilo Vrhovno sodišče. S tem bi bil tožnik prikrajšan za (učinkovito) sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem, ki pa mu sicer pripada na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZMZ. Z izročitvijo tuji državi tožnik tudi ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo, zato v konkretnem primeru tožnik tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Madžarski le-ta prenehal. Zato po mnenju sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se tovrstni postopki po Uredbi Dublin III vodijo čim bolj učinkovito, ob upoštevanju procesnih pravic strank.

36. Sodišče je zato iz navedenih razlogov zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega in petega odstavka 32. člena ZUS-1. opomba (1): Sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, 9. točka obrazložitve.