Jedro

Člen 29 Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, da morata izpodbijani sklep in začasna odredba biti izdana v roku 6 mesecev po odobritvi zahteve. V tem roku mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca dejansko opravljena, kar jasno izhaja tudi iz besedila člena 29 Uredbe Dublin III. Države članice morajo namreč imeti na voljo šest mesecev, ki jih morajo popolnoma izkoristiti za določitev tehničnih podrobnosti izvedbe. Ker do predaje pritožnika v tem roku ni prišlo, izdaja izpodbijanega sklepa po tem roku ni več zakonita. Tudi v nadaljevanju izdana začasna odredba ne more imeti nobenega vpliva na drugačen tek pred tem pretečenega roka, saj rok 6 mesecev z njeno izdajo ne začne teči znova.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1132/2016-8 z dne 9. 8. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-274/2015/22 (1313-09) z dne 21. 7. 2016 odpravi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), vloženo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-274/2015/22 (1313-09) z dne 21. 7. 2016. Ugodilo pa je predlagani začasni odredbi in odložilo izvršitev omenjenega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka). S sklepom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in člena 3(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ker bo predan Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da so bili tožnikovi prstni odtisi vneseni v bazo EURODAC dne 12. 11. 2015 v Republiki Madžarski, zato ji je bil posredovan standardni obrazec za zahtevo za ponovni sprejem prosilca, za katerega je dne 27. 11. 2015 sporočila, da ga je prejela. Republika Madžarska ni izrecno posredovala svojega soglasja za sprejem tožnika, vendar je nastopila fikcija sprejetja zahteve iz člena 22(7) Uredbe Dublin III. Nadalje navaja, da je tožnikov ugovor, da toženka ni spoštovala člena 26(1) Uredbe Dublin III, saj mu je bil izpodbijani sklep vročen po več kot 6 mesecih od prejema obvestila Republike Madžarske, neutemeljen. Navedena določba izrecno ne predpisuje roka, v katerem mora uradna oseba obvestiti zadevno osebo o odločitvi. Ob tem pa dodaja, da je bil tožniku dne 25. 11. 2015 izdan sklep o pridržanju za namen predaje, iz katerega je bilo razvidno, da je toženka že posredovala Republiki Madžarski zaprosilo za ponovni sprejem. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je vloženo pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, ob pogoju obstoja odložilnega učinka v skladu s členom 27 (3) Uredbe Dublin III. Tožnik je namreč vložil tožbo in istočasno predlagal izdajo začasne odredbe, s katero se naj odloži izvršitev izpodbijanega akta. To pa ob upoštevanju člena 29(1) Uredbe Dublin III pomeni, da bo 6 mesečni rok za predajo tožnika odgovorni državi članici začel teči s pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu. Nadalje navaja tudi, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dokazovanja, da bi s predajo Republiki Madžarki bil podvržen nehumanemu in poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic ter da niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je odgovornost Republike Madžarske za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito prenehala na podlagi člena 29 Uredbe Dublin III. Če je šteti, da je treba uporabiti fikcijo sprejema iz člena 22(7) Uredbe Dublin III, je rok za predajo Republiki Madžarski potekel še pred vročitvijo izpodbijanega sklepa. Ker je tožena stranka zahtevo za ponovni sprejem poslala že dne 27. 11. 2015, je enomesečni rok za nujen odgovor, po katerem nastopi fikcija sprejetja zahteve, potekel dne 27. 12. 2015, 6 mesečni rok za predajo pa je potekel dne 27. 6. 2016, zato se je odgovornost prenesla na Republiko Slovenijo. Kot relevantno postavlja tudi vprašanje, v kakšnem roku mora država članica, ob upoštevanju člena 26(1) Uredbe Dublin III, prosilca obvestiti o predaji odgovorni državi članici. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da člen 26 Uredbe Dublin III ne določa roka za izdajo takšnega sklepa. Država članica mora prosilca obvestiti o predaji, ko prejme odgovor države članice, da se z zahtevo strinja, kar pomeni takoj, ko takšen odgovor prejme. Namen Uredbe Dublin III je namreč, da se odgovorno državo članico določi hitro in da se zagotovi učinkovit dostop do mednarodne zaščite. Izdaja izpodbijanega sklepa šele dne 21. 7. 2016, po skoraj osmih mesecih od poslane zahteve za ponovni sprejem, je v nasprotju s prej omenjenim namenom Uredbe Dublin III. V nadaljevanju navaja tudi, da je tekom upravnega postopka po svojem pooblaščencu z vlogo podal poročila, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Madžarski, ki preprečujejo njegovo predajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi ter podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke in kot ga povzema sodišče prve stopnje, je na podlagi podatkov iz baze EURODAC bilo ugotovljeno, da se je pritožnik, državljan Gruzije, pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Republiki Madžarski, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in ga je ta kot prosilca vnesla v navedeno bazo dne 12. 11. 2015. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito dne 23. 11. 2015. Po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III je tožena stranka dne 27. 11. 2015 posredovala Republiki Madžarski prošnjo za sprejem prosilca, z zaprosilom za nujen odgovor do 11. 12. 2015, ker mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja. Madžarski organi so istega dne sporočili, da so zahtevo prejeli. Za nujne primere je v členu 22(6) Uredbe Dublin III določen enomesečni rok za odgovor, opustitev ukrepanja v enomesečnem roku pa je na podlagi člena 22(7) enakovredna sprejetju zahteve. Ker odgovora do zahtevanega datuma in tudi po preteku enega meseca od madžarskih organov niso prejeli, je na podlagi navedene določbe dne 27. 12. 2015 nastopila fikcija sprejetja zahteve. Izpodbijani sklep je bil izdan dne 21. 7. 2016. Tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zoper navedeni sklep je pritožnik vložil dne 2. 8. 2016. 8. V obravnavani zadevi pritožnik oporeka pravilnosti uporabe Uredbe Dublin III. Ni namreč jasno, v kakšnem roku mora država članica obvestiti prosilca o predaji odgovorni državi članici in kakšne so posledice, če organ sklepa o izročitvi tuji državi ne izda in vroči prosilcu v roku, ki ga določa Uredba Dublin III. Meni tudi, da je odgovornost Republike Madžarske za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenehala in je ta prešla na Republiko Slovenijo.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje pritožnikovemu stališču, da je rok za predajo Republiki Madžarski potekel še pred vročitvijo izpodbijanega sklepa in je Republika Slovenija postala odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Člen 29(1) Uredbe Dublin III določa dva položaja, kot to navaja že sodišče prve stopnje, in sicer prvič, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo, ali drugič po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

10. Pritožnik je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki je skladen s členom 27(3)(c) Uredbe Dublin III,(1) predlagal izdajo začasne odredbe, s katero se je odložila izvršitev izpodbijanega sklepa. Glede na dejansko stanje, ob upoštevanju fikcije sprejetja zahteve države članice za ponovni sprejem, je Republika Madžarska postala odgovorna država članica dne 27. 12. 2015 in je šestmesečni rok za predajo potekel dne 27. 6. 2016, torej pred izdajo sklepa in vložitvijo predmetne tožbe ter začasne odredbe v upravnem sporu. Člen 29(1) je v povezavi s členoma 26(1) in 27(3)(c) Uredbe Dublin III treba razlagati tako, da morata sklep in začasna odredba biti izdana v roku 6 mesecev po odobritvi zahteve. V tem roku mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca dejansko opravljena, kar jasno izhaja tudi iz besedila člena 29(2) Uredbe Dublin III.(2) Države članice morajo namreč imeti na voljo šest mesecev, ki jih morajo popolnoma izkoristiti za določitev tehničnih podrobnosti izvedbe. Ker do predaje pritožnika v tem roku ni prišlo, izdaja izpodbijanega sklepa po tem roku ni več zakonita. Tudi v nadaljevanju izdana začasna odredba I U 1132/2016-8 z dne 9. 8. 2016 ne more imeti nobenega vpliva na drugačen tek pred tem pretečenega roka, saj rok 6 mesecev z njeno izdajo ne začne teči znova. Navedeni materialni rok je prekluziven in se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, torej Republiko Slovenijo.(3)

11. Vrhovno sodišče še dodaja in tako pritrjuje pritožnikovemu stališču, da se odgovorno državo članico določi hitro. Kot izhaja iz uvodnih izjav Uredbe Dublin III (točki 4 in 5), je cilj uredbe, da se vzpostavi jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavo prošenj za azil. Ta sistem naj bi omogočal hitro določitev odgovorne države članice, zagotavljal učinkovit dostop do azilnega postopka, hkrati pa ne bi smel ogrožati cilja uredbe, to je hitro obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Z določitvijo države, ki je odgovorna za obravnavanje prošenj za azil, se tako povečuje pravna varnost za prosilce. Tudi v sodni praksi SEU (med drugim v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10) je sprejeto stališče, da mora država članica, v kateri je prosilec za azil, paziti glede kršenja prosilčevih temeljnih pravic z nerazumno dolgim postopkom določitve odgovorne države.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 80. člena in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbi ter odpravilo izpodbijani sklep toženke s dne 21. 7. 2016. Ni razloga, da bi se zadeva vračala v ponovno odločanje pristojnemu organu tožene stranke, ker glede na podano dejansko stanje in navedeno omejitev odločitve o predaji Republiki Madžarski ni mogoče več izvesti in je zato postopek odločanja na podlagi do sedaj podanih okoliščin končan.

13. Glede na to, da je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter odpravilo sklep tožene stranke, se do ostalih pritožbenih ugovorov ni posebej opredelilo.

(1) Člen 27(3)(c) določa, da države članice za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji v svojem nacionalnem pravu določijo, da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.

(2) Tako je tudi stališče SEU v zadevi C-179/11 Cimade z dne 27. 9. 2012 , ki se sklicuje na vsebinsko enako določbo člena 19 Uredbe št. 343/2003, ki jo je nadomestila Uredba Dublin III (Obravnavanje prošnje za azil s strani države članice, ki podaja zahtevo, in odgovornost za zagotavljanje minimalnih pogojev za sprejem se konča le z dejansko predajo prosilca za azil s strani te države, točka 55. obrazložitve).

(3) Člen 29(2) Uredbe Dublin III določa: Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.