Jedro

ZODPol v 67. členu ureja začasno premestitev in napotitev in določa, da zaradi nemotenega opravljanja del policije ali policijskih podpornih dejavnosti lahko generalni direktor policije začasno premesti uslužbenca policije na drugo delovno mesto ali ga napoti na delo na določeno območje ali področje dela, vendar najdlje za šest mesecev z možnostjo enkratnega podaljšanja za največ šest mesecev (prvi odstavek 67. člena ZODPol). Ob navedenem tretji odstavek istega člena določa, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi vročena najmanj 7 dni pred nastopom dela in mora vsakokrat vsebovati obrazložitev, zakaj bo s premestitvijo oziroma napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, pri čemer je odločba dokončna.

Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da izpodbijana odločba ne dosega standarda obrazloženosti, pri čemer gre za dokončno odločbo. Ker gre pri začasni napotitvi oziroma razporeditvi po 67. členu ZODPol za napotitev brez soglasja javnega uslužbenca, jo je treba kot izjemo od splošnega pravila (dogovarjanje o pravicah in obveznosti iz uslužbenskega razmerja) razlagati ozko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v I./1. točki tako, da je odločba tožene stranke RS, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 21. 10. 2016 nezakonita in se razveljavi, - spremeni v I./2. In II. točki tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 374,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške postopka v znesku 175,34 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek da je odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2016 nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo. V nadaljevanju je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 769,51 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, toženi stranki pa naloži plačilo nastalih stroškov postopka ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi s trditvijo tožnika, da 67. člen Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol) dopušča možnost začasne napotitve delavca na delo brez soglasja le dvakrat, se sodišče opira le na jezikovno razlago spornega člena. Pri začasnih napotitvah je potrebno napotitev oziroma začasno prerazporeditev brez soglasja razlagati kot izjemo od splošnega pravila ozko (tako tudi sodba VDSS v Ljubljani, opr. št. Pdp 206/2011 z dne 6. 12. 2011). Tudi Vrhovno sodišče se je v sodbi opr. št. VIII Ips 193/2001 z dne 14. 5. 2002 izreklo glede začasne napotitve in sicer: "razporeditev delavca na drugo delovno mesto ali v drugo organizacijsko enoto je izjema od pravila, da ima delavec pravico opravljati dela, za katera je sklenil delovno razmerje". Tudi kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS v 24. členu določa, da delavca brez njegove privolitve ni mogoče razporediti v drugi kraj, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot 2 uri, pri čemer se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 97/2008 z dne 11. 5. 2009. Sodišče je glede osebnih okoliščin tožnika oprlo svojo odločitev na izpoved priče, ki je dejansko odgovorna za diskriminatorno ravnanje do tožnika. Tožnik je ves čas vztrajal, da je bil razlog za njegovo premestitev neizdajanje plačilnih nalogov v prometu. Glede sindikalnih zaupnikov je pojasnjeval v pripravljalnih vlogah, da bi se jih smelo napotiti, le njihovo soglasje je bilo potrebno. Tožnik se strinja z obrazložitvijo sodbe v točki 12 in sicer, da predlogi kriterijev dejansko ne omogočajo, da bi se na njihovi podlagi enostavno določil vrstni red zaposlenih, ki bi morali biti napoteni v A.. Tako gre za arbitrarni vrstni red. Tožnik je bil diskriminiran, za kar je predložil tudi listinske dokaze, tožena stranka pa ni z ničemer dokazala nasprotnega, čeprav je dokazno breme na njeni strani, sodišče pa je podalo obrazložitev, da ni potrebe po ugotavljanju, kdo bi moral biti napoten. S tem je grobo kršilo določila ZPP. Dokazovanje posredne diskriminacije mora tožnik zatrjevati, tožena stranka pa mora dokazati, da delavec ni bil diskriminiran. Pri tem se sklicuje na vrsto odločitev pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012, opr. št. Pdp 876/2016 z dne 1. 3. 2017). Sklicuje se tudi na sodbo ESČP z dne 29. 4. 2008 v zadevi Burden proti Združenemu kraljestvu (veliki senat) (št. 13378/05). V zvezi s 3. točko obrazložitve sodbe je tožnik v izjavi pojasnil razloge in predložil dokaze, zakaj se za nekatere šteje napotitev kot kaznovalni ukrep. V skladu s 6. členom ZDR-1 mora trditveno podlago v zvezi z zatrjevano diskriminacijo podati tožnik, dokazno breme pa je na toženi stranki. Tožnik poudarja več neskladnosti med navedbami tožene stranke ter izpovedbo zaslišane priče. Tožena stranka je navedla, da je bil tožnik napoten, ker se je komandir odločil, da pošlje policista, ki opravlja splošne naloge. Po tem, ko je tožnik opozoril, da je policist za varovanje meje, je tožena stranka spremenila svoje navedbe in trdila, da je bila odločitev, da se ne pošlje policista za splošne naloge, temveč policista za varovanje meje. Tožena stranka je navedla, da je potrebno za delo v A. imeti določene delovne in strokovne kvalitete. V kolikor se bo preverjala knjiga želja glede razporeditve dela, naj se predložijo še seznami prošenj glede razporeda dela preko prvomajskih praznikov, božičnih praznikov in novega leta, izrabe letnih dopustov ter razpored dela za zadnjih 5 let in bo tudi to, kot vse tožnikove trditve in navedbe do sedaj, materialnopravno dokazano. Dvomljivo je, če je sodišče po izvedenem dokaznem postopku skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, saj ni obrazložilo nič v zvezi s policistom B.B., ki je sam izrazil prošnjo, da bi šel v A., nič v zvezi s policistom C.C., ki ni bil napoten zaradi humanih razlogov in velike kmetije, ipd. Tožnik je edini na celotnem seznamu, ki je bil napoten tretjič proti svoji volji, medtem ko jih preko 15 sodelavcev, ki niso bili napoteni še nikoli in preko 35 policistov, ki so bili napoteni le enkrat. Sporna napotitev je bila novembra 2016, v kolikor tožena stranka predlaga dokaze iz leta 2017 in 2018 bi lahko upoštevala tudi dejstvo, da je tožnik v letu 2018 dobil otroka in da glede na predloge v depešah, ne bi smel biti napoten. Tožniku je bila kršena ustavna pravica in sicer pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-147/2009, Up 298/16 in U-I-140/01). Da tožnik ni konfliktna oseba kaže tudi dejstvo, da je delovno razmerje prenehalo sporazumno, ne glede na očitno diskriminacijo priče do tožnika. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 97/2008 neprimerljiva s predmetno zadevo. V predmetni zadevi je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za začasno napotitev resničen in ne navidezen, ne more pa ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna napotitev vplivala na nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka in zaslišalo tožnika in pričo D.D. ter vpogledalo tudi v zapisnik o zaslišanju v zadevi Pd 162/2016. Ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo, saj je štelo, da so izvedeni dokazi zadoščali za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2016 kot nezakonita razveljavi.

7. Zakon o organizaciji in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj. - ZODPol) v 67. členu ureja začasno premestitev in napotitev in določa, da zaradi nemotenega opravljanja del policije ali policijskih podpornih dejavnosti lahko generalni direktor policije začasno premesti uslužbenca policije na drugo delovno mesto ali ga napoti na delo na določeno območje ali področje dela, vendar najdlje za šest mesecev z možnostjo enkratnega podaljšanja za največ šest mesecev (prvi odstavek 67. člena ZODPol). Ob navedenem tretji odstavek istega člena določa, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi vročena najmanj 7 dni pred nastopom dela in mora vsakokrat vsebovati obrazložitev, zakaj bo s premestitvijo oziroma napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, pri čemer je odločba dokončna.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožba tožnika utemeljena, pri čemer se sklicuje na stališča, ki jih je pritožbeno sodišče v zvezi z začasno premestitvijo sprejelo v več zadevah ( opr. št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012, Pdp 238/2014 z dne 8. 5. 2014, Pdp 712/2015, Pdp 755/2015 z dne 17. 12. 2015), ko je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se mora tožnik s premestitvijo oziroma razlogi seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj bo le tako lahko ustrezno prerekal oziroma nasprotoval in tako tudi utemeljil svoj tožbeni zahtevek, pri čemer pa pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da izpodbijana odločba ne dosega standarda obrazloženosti, pri čemer gre za dokončno odločbo. Ker gre pri začasni napotitvi oziroma razporeditvi po 67. členu ZODPol za napotitev brez soglasja javnega uslužbenca, jo je treba kot izjemo od splošnega pravila (dogovarjanje o pravicah in obveznosti iz uslužbenskega razmerja) razlagati ozko. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tudi kriteriji, ki jih je upošteval komandir, niso takšni, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče določiti vrstni red zaposlenih. Iz dopisa tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2016, izhaja le, da naj komandirji upoštevajo pri odločitvi 16 kriterijev, pri čemer ni razvidno, kako se ti kriteriji upoštevajo. Pritožbeno sodišče ob tem tudi navaja, da odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015, glede obrazloženosti ni primerljiva, saj je v tem primeru šlo odločitev predstojnika, o čemer pa je odločala tudi komisija za pritožbe, torej je šlo za dvostopenjski postopek. V konkretnem primeru pa je šlo za sklep predstojnika, ki je dokončen na podlagi 3. odstavka 67. člena ZODPol. Ob navedenem se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na 22. in 23. člen Ustave RS.

9. Tožnik je v postopku zatrjeval tudi, da je pri njegovi napotitvi šlo tudi za posredno diskriminacijo zaradi neizdajanja kazni za prometne prekrške, uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, opozarjanje komandirja na napake ipd. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da bi morala mora dokazati, da delavec ni bil diskriminiran. V skladu s 6. členom ZDR-1 mora trditveno podlago v zvezi z zatrjevano diskriminacijo podati tožnik, dokazno breme pa je na toženi stranki.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP povrniti stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo. Tožniku pripada 200 točk za tožbo, za pripravljalno vlogo 150 točk, nagrada za zastopanje na naroku 450 točk, ter pavšal v višini 2 %, skupaj torej 816 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR to znaša 374,54 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.

11. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer v višini 375 točk ter pavšal v višini 7 točk, skupaj torej 382 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR to znaša 175,34 EUR. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve.