Jedro

V času izdaje sporne odločbe tretji odstavek 67. člena ZODPol še ni vseboval določbe o tem, da mora odločba vsebovati obrazložitev, zakaj bo s premestitvijo oziroma napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti. Ker je sodišče druge stopnje obrazloženost izpodbijane odločbe presojalo glede na noveliran tretji odstavek 67. člena ZODPol, ki v času izdaje te odločbe še ni veljal, tretjega odstavka 67. člena ZODPol ni uporabilo pravilno. Tožena stranka pa je bila dolžna odločbo o začasni napotitvi obrazložiti tudi na podlagi prvega odstavka 24. člena ZJU. Sodišče druge stopnje se do ustreznosti obrazložitve glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZJU ni opredelilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21. 10. 2016 in mu naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 8/2019 z dne 19. 2. 2019 ugodilo glede vprašanj, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo tretji odstavek 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji in ali sodba sodišča druge stopnje dosega minimalne standarde obrazložene sodne odločbe glede vprašanja o diskriminatornem ravnanju delodajalca.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri navaja, da je bil tožnik na podlagi 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS št. 15/2013 in nadalj.; ZODPol) z odločbo z dne 21. 10. 2016 začasno napoten na delo v A. Podlaga za sporno odločbo je bil dokument namestnice generalnega direktorja policije z dne 4. 10. 2016 za začasno napotitev 46 policistov iz različnih policijskih uprav v A. in sicer zaradi nemotenega opravljanja dela policije – varovanje oseb in objektov. Ta odločba je po mnenju tožene stranke dovolj razumljivo obrazložena glede na zakonske zahteve. Iz nje izhaja, da se tožnika začasno napoti na delo v A. in da je za nemoteno izvajanje nalog o varovanju objektov predvidenih 106 delovnih mest. V nadaljevanju povzema vsebino obrazložitve sporne odločbe in meni, da so v njej dovolj konkretno opredeljene naloge tožnika in tudi razlogi za njegovo začasno napotitev. Judikati, ki jih navaja sodišče druge stopnje, niso primerljivi, saj so odločitve sodišča druge stopnje v teh zadevah temeljile na drugačnem dejanskem stanju. Odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z očitkom tožnika o diskriminatornem ravnanju delodajalca ni mogoče preizkusiti in je v direktnem nasprotju s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da diskriminiranje tožnika ni bilo z ničemer izkazano. Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni diskriminirala. Priglaša revizijske stroške.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

8. Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dokončne odločbe z dne 21. 10. 2016, izdane na podlagi 67. člena ZODPol. S to odločbo je bil od 3. 11. 2016 do 26. 4. 2017 začasno napoten na delo v A. 9. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da je „razlog za začasno napotitev tožnika na delo nemoteno opravljanje nalog varovanja objektov“, da je zato tožnik na podlagi 67. Člena ZODPol začasno napoten na delo v A. in „da bo v času začasne napotitve izvajal naloge zagotavljanja najvišje ravni varnosti določenih oseb in objektov ter ukrepe fizičnega varovanja varovanih objektov.“ Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je za nemoteno izvajanje nalog varovanja objektov predvideno 106 policistov, da je enota le delno zasedena in da je zato tudi tožnik začasno napoten v A. V njej je navedeno tudi, da bo tožnik v času začasne napotitve prednostno izvajal naloge iz sedme alineje prve točke 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije in skladno z Uredbo o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija. V nadaljevanju obrazložitve so opisane naloge, ki jih bo izvajal tožnik in sicer „med drugim varovanje določenih domačih in tujih varovanih oseb v času obiska v Republiki Sloveniji, varovanje sedežev določenih državnih organov, tujih diplomatsko konzularnih predstavništev in mednarodnih predstavništev s sedežem v Republiki Sloveniji, izvajanje neposrednih nalog fizičnega varovanja določenih oseb in objektov, motoriziranih policijskih spremstev na območju Republike Slovenije, varovanje posameznih objektov policije in izvajanje drugih odrejenih nalog iz pristojnosti enote.“

10. V času izdaje sporne odločbe o začasni napotitvi tožnika je tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbencu policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela. Odločba je dokončna. Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZODPol (Uradni list RS št. 77/2016, ki je pričel veljati s 17. 12. 2016, ZODPol-C) je bil tretji odstavek 67. člena dopolnjen tako, da mora odločba vsebovati obrazložitev, zakaj bo s premestitvijo oziroma napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti. Ker je sodišče druge stopnje obrazloženost izpodbijane odločbe presojalo glede na noveliran tretji odstavek 67. člena ZODPol, ki v času izdaje te odločbe še ni veljal, tretjega odstavka 67. člena ZODPol ni uporabilo pravilno. To je tudi odgovor na prvo dopuščeno vprašanje.

11. Za tožnika kot javnega uslužbenca, zaposlenega v državnem organu, pa je veljal tudi Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZJU), ki je v prvem odstavku 24. člena določal, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja, odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. To pomeni, da je bila tožena stranka dolžna odločbo o začasni napotitvi tožnika obrazložiti že na podlagi prvega odstavka 24. člena ZJU. Do ustreznosti obrazložitve izpodbijane odločbe glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZJU, se sodišče druge stopnje ni opredelilo.1

12. Utemeljena je nadalje revizijska navedba tožene stranke o tem, da sodba sodišča druge stopnje ne dosega minimalnih standardov obrazložene sodne odločbe glede vprašanja o diskriminatornem ravnanju delodajalca. Tožnik je v postopku zatrjeval tudi, da je bil izbran za začasno napotitev zaradi osebnih okoliščin (kot kaznovalni ukrep zaradi neizdajanja plačilnih nalogov, zaradi uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, zaradi opozarjanja komandirja na napake …) in ne na podlagi določenih kriterijev. Sodišče prve stopnje se je do teh očitkov tožnika opredelilo v točkah od 10 do 13 obrazložitve in pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno, da je tožena stranka dokazala, da razlog za tožnikovo začasno napotitev ni bil diskriminatorne narave oziroma da ni šlo za posredno diskriminacijo tožnika. Tožnik s tako ugotovitvijo ni soglašal in je to uveljavljal v pritožbi.

13. Sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem delom tožnikove pritožbe navedlo le, „da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da bi morala dokazati, da delavec ni bil diskriminiran. V skladu s 6. členom ZDR-1 mora trditveno podlago v zvezi z zatrjevano diskriminacijo podati tožnik, dokazno breme pa je na toženi stranki.“ Iz te obrazložitve ni razvidno, ali je sodišče druge stopnje v zvezi z zatrjevano diskriminacijo tožnika pritrdilo dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ali pa je štelo, da je tožnikova pritožba tudi glede očitkov o diskriminaciji utemeljena. To pa pomeni, da je v tem delu sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne dosega minimalnega standarda obrazložene sodne odločbe, zaradi česar se je ne da preizkusiti.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP in prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje presoditi, če je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena glede na prvi odstavek 24. člena ZJU, odpraviti bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s presojo tožnikove pritožbe glede odločitve sodišča prve stopnje o diskriminaciji tožnika pri toženi stranki, poleg tega pa bo moralo presoditi tudi preostale pritožbene navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Odločitev sodišča druge stopnje je sicer vprašljiva tudi glede na prvi odstavek 24. člena ZJU. Obrazložitev odločbe mora biti dovolj konkretizirana, da tožniku omogoča zaključek, kakšno delo bo v času začasne napotitve opravljal in da mu omogoča učinkovito sodno varstvo v zvezi z vprašanjem utemeljenosti razlogov za njegovo začasno napotitev. Sodne odločbe, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, niso relevantne, saj so temeljile na drugače ugotovljenem dejanskem stanju (v teh zadevah so obrazložitve presojanih odločb vsebovale le prepis zakonske določbe ali pa povsem pavšalne in nepreverljive razloge, kot so npr. „zaradi nemotenega opravljanja nalog policije“, brez kakršnekoli dodatne obrazložitve).