Jedro

Tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal delo preko študentskega servisa, bi moral obstoj delovnega razmerja pred sodiščem uveljavljati v roku tridesetih dni od prenehanja dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže, v odločitvi o stroških (IV. točka izreka) pa spremeni tako, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 1. 9. 2007 do 30. 6. 2010 in toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika, za čas od 1. 9. 2007 do 30. 6. 2010, od posameznih mesečnih zneskov izplačil obračunati in plačati prispevke za obvezno socialno zavarovanje ter mu navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico (I. točka izreka). Tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama še vedno traja, na poziv nazaj na delo, na priznanje obstoja delovnega razmerja od 1. 3. 2006 do 31. 8. 2007 in od 1. 7. 2010 dalje in plačilo prispevkov obveznega socialnega zavarovanja za to obdobje, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 7. 2010 dalje, vključno s plačo, prispevki, davki in zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožnikov zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je tožnik od 1. 3. 2006 do 19. 4. 2011 opravljal delo turnusnega urednika, oziroma novinarja specialista, oziroma novinarja poročevalca, da sta pravdni stranki v delovnem razmerju za opravljanje dela turnusnega urednika, oziroma novinarja specialista, oziroma novinarja poročevalca in da mu je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela turnusnega urednika, oziroma novinarja specialista, oziroma novinarja poročevalca (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 484,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št, 42/2002 in nadalj.). Tožnik ni opravljal dela primerljivega delu turnusnega urednika niti novinarja specialista niti novinarja poročevalca. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo izpovedb zaslišanih prič (B.A.., B.B. in B.C.). Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, katero delo, ki je primerljivo delu, ki je sistemizirano pri toženi stranki, je tožnik opravljal, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče B.D. in prav tako neutemeljeno ni upoštevalo njenih ugovorov, podanih glede predloženih evidenc tožnikove prisotnosti. Razlogi o odločilnih dejstvih si nasprotujejo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da se pri vprašanju o obstoju elementov delovnega razmerja ne upošteva (tudi) izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta (4. člen ZDR je treba upoštevati v povezavi z 20. členom ZDR). Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS (sklep, opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008). Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavzelo stališče glede obstoja pogodbene volje pravdnih strank. Tožnik ni nikoli uveljavljal, da so mu bile kršene pravice. Tožena stranka nadalje navaja, da procesne predpostavke za vodenje tega spora niso podane. Tožnikovo tožbo bi bilo namreč treba kot prepozno zavreči. Za toženo stranko je delo nazadnje opravljal februarja 2011, zato je zamudil 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker si razlogi o odločilnih dejstvih nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako pa tudi ni upoštevalo, da je prišlo do ukinitve delovnih knjižic. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek, ki je zaobsežen v izpodbijani odločitvi, obravnavalo po vsebini, čeprav bi moralo tožbo v tem delu zavreči. Spregledalo je namreč, da v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku.

Tožnik se zoper izpodbijano sodbo ni pritožil, zato je njen zavrnilni del (II. in III. točka izreka) že postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z delom preko študenstskega servisa, obstajali elementi delovnega razmerja. Zato naj bi se na podlagi določbe 16. člena ZDR domnevalo, da je v tem obdobju obstajalo delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko. Bistvo spora, kot ga je opredelil tožnik, je torej obstoj delovnega razmerja. To naj bi obstajalo kljub temu, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Spori o obstoju delovnega razmerja pa spadajo med spore, v zvezi s katerimi se za uveljavljanje in varstvo pravic uporablja določba 204. člena ZDR.

Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa je (delovno) razmerje že prenehalo, bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Torej najkasneje v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za toženo stranko na podlagi napotnice delal od vključno marca 2006 in vsaj do vključno marca 2011. Tožnik je trdil, da je delo pri toženi stranki opravljal do 18. 4. 2011 (glej tožbo z dne 19. 5. 2011 in navedbe tožnikovega pooblaščenca podane na naroku dne 30. 9. 2011), tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik pri njej opravljal dela od 1. 3. 2006 do 31. 3. 2011. Ker je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo, bi moral uveljavljati sodno varstvo v roku, ki ga določa tretji odstavek 204. člena ZDR. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v uveljavljeni sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS, opr. št. VIII Ips 233/2008 z dne 3. 11. 2009, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 123/2007 z dne 27. 9. 2007, sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 339/2006 z dne 25. 10. 2006). Iz poštnega žiga na ovojnici, ki je priložena tožbi, je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno oddal na pošti dne 19. 5. 2011, zato se šteje, da je tega dne vložil tožbo (drugi odstavek 112. člena ZPP). Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če upoštevamo datum 18. 4. 2011 kot dan, ko so bile tožniku kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja oziroma mu je to prenehalo, je bila tožba, vložena dne 19. 5. 2011, vložena prepozno, saj se je rok iztekel dne 18. 5. 2011 (sreda). Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava ima ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo ter tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka.

Tožnik s tožbenim zahtevkom (v celoti) ni uspel, zato sam krije svoje pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (IV. točka izreka) spremenilo tako, da tožnik krije sam svoje pravdne stroške (3. točka 365. člena ZPP).

V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).