Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR zaradi predložitve ponarejenega oz. neverodostojnega spričevala o pridobljeni strokovni izobrazbi, do česar je prišlo v letu 1996, ni zakonita, saj je ZDR začel veljati šele kasneje, to je 1. 1. 2003

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Izredna odpoved delovnega razmerja tožene stranke tožeči stranki z dne 11. 6. 2007 in odločba o zavrnitvi ugovora tožeče stranke z dne 21. 8. 2007, sta nezakoniti in se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko vrniti na delo, jo z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je z 22. 8. 2007 prijaviti v socialno zavarovanje (pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti) in ji s tem dnem vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 842,72 EUR, v roku osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na TRR pooblaščenca tožeče stranke.“.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 210,69 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi delovnega razmerja z dne 11. 6. 2007 in razveljavitev odločbe o zavrnitvi ugovora z dne 21. 8. 2007 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje, mu vpisati delovno dobo ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in obenem odloči tudi o prvostopnih pravdnih in pritožbenih stroških. Navaja, da je bila kršitev tožnika storjena s predložitvijo ponarejenega spričevala toženi stranki 9. 12. 1996. Do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi je poteklo več kot 10 let. Tožnik je bil sprejet v delovno razmerje, svoje delo je dobro opravljal, napredoval je že pred predložitvijo spričevala. Ukrep izredne odpovedi, ki kot podlago jemlje ZDR, ki je pričel veljati šele s 1. 1. 2003, se opira na materialni zakon, ki ni veljal v času kršitve. Kršeno je bilo določilo 14. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi naklepne in hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Bistvo izredne odpovedi ni v tem, da je tožnik predložil ponarejeno spričevalo, temveč, ker omajano zaupanje traja že 11. leto. Nezastarljivost je določena v kazenskem pravu le za najhujša kazniva dejanja zoper človečnost. Opozarja, da tožena stranka tožniku v izredni odpovedi ne očita kaznivega dejanja in ne da je napredoval zaradi predložitve ponarejenega spričevala, kot mu to očita sodišče. Tožnik naj bi zaradi predložitve ponarejenega spričevala napredoval in s tem pridobil protipravno premoženjsko korist. S tem je sodišče prekoračilo pristojnosti, saj tožena stranka tožniku tega ni očitala. Tožena stranka je šele tekom pravde za potrebe te pravde začela tožniku očitati napredovanje. Pavšalna obdolžitev je sicer že omenjena v pisni obdolžitvi, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tega ni. Navaja, da je pred pričetkom dela pri toženi stranki leta 1991 predložil vloge in spričevala o zaključnem izpitu za poklic strojnega ključavničarja. V skladu s IV. stopnjo izobrazbe je napredoval 7. 9. 1992, naslednje napredovanje je bilo 17. 11. 1994 (vse pred predložitvijo ponarejenega spričevala). Naslednje napredovanje je sovpadlo že s predložitvijo ponarejenega spričevala 29. 10. 1997, na to napredovanje ponarejeno spričevalo ni imelo vpliva, prav tako ne na napredovanju v letu 2001 (20. 11. 2001). Tožnik je torej od zaposlitve dalje napredoval s stopnjo izobrazbe IV. Sklicuje se na 26. člen Zakona o obrambi, ki v 3. odstavku določa, da se šteje, da izpolnjuje pogoje glede zahtevane strokovne izobrazbe za vojaka oziroma podčastnika, pripadnik stalne sestave, ki ima IV. stopnjo strokovne izobrazbe, če je ob uveljavitvi tega zakona razporejen na formacijski dolžnosti vojak oziroma podčastnik z zahtevo V. stopnjo strokovne izobrazbe. Vojaške osebe na teh dolžnosti obdržijo razporeditev na formacijsko dolžnost in naziv. Glede pravočasnosti odpovedi ni mogoče uporabiti Zakona o delovnih razmerjih. Tudi če bi se postavili na stališče kot prvostopno sodišče, da se dejanje, storjeno cca. sedem let pred uveljavitvijo ZDR-ja, lahko presoja po določilih tega zakona, je kršitev absolutno zastarana, tudi če bi bil tožnik po toženi stranki obdolžen storitve kaznivega dejanja oziroma, če bi mu bila odpoved podana zaradi kaznivega dejanja, kar pa ni bilo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev postopka ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ker je predložil neverodostojno – ponarejeno spričevalo o pridobljeni strokovni izobrazbi. Ugotovilo je, da je tožena stranka izredno odpoved podala v rokih iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je bila seznanjena o kršitvi tožnika šele 28. 5. 2007 s sprejemom dopisa veleposlaništva Republike Slovenije v Zagrebu, zato je odpoved podana 11. 6. 2007 pravočasna. Po oceni sodišča prve stopnje tudi ni potekel zakonsko določen objektivni rok za podajo izredne odpovedi, ker ni mogel začeti teči prej, preden se ni ugotovila kršitev s strani tožnika. Sprejelo je razlogovanje tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da bi moral tožnik s svojim ravnanjem in obnašanjem v skladu z vojaško etiko skrbeti, da je njegovo delo častno, pošteno in korektno in da je s predložitvijo neverodostojnega spričevala naklepno storil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih, oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 1. odstavku 111. člena in 1. odstavku 110. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga, je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka A, 2. odstavek 9. člena konvencije).

Pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec izredno odpove iz razlogov, ki so našteti v 111. členu ZDR in pod pogoji iz 110. člena ZDR. Drugi odstavek 110. člena ZDR med drugim določa, da mora izredno odpoved podati pogodbena stranka najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana v 15-dnevnem subjektivnem prekluzivnem roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Tožnik je podal zagovor 7. 6. 2007, izredna odpoved je bila podana 11. 6. 2007, za razlog pa je izvedela tožena stranka 28. 5. 2007, ko je prejela dopis veleposlaništva Republike Slovenije.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Tožnik je neverodostojno spričevalo o pridobljeni strokovni izobrazbi predložil v letu 1996 (9. 12. 1996). Tožnik je v delovnem razmerju s toženo stranko od leta 1991. Kršitev delovne obveznosti s predložitvijo spornega spričevala je torej nastala v letu 1996. V času kršitve je veljal Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji) oziroma Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS št. 15/90 in naslednji) ter Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 in naslednji). ZDR je začel veljati 1. 1. 2003, pred 1. 1. 2003 tožena stranka ni imela podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo iz razlogov po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Kršitev naj bi storil s tem, da je s predložitvijo spričevala delodajalcu zagotovil, da ima ustrezno stopnjo izobrazbe. S takšnim ravnanjem pa ni ravnal častno, pošteno, korektno in v skladu z vojaško etiko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za ugotovitev pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomembna seznanitev delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s storilcem in z nastankom razlogov za izredno odpoved, ki so določeni v 111. členu ZDR. Razlog za izredno odpoved je nastal tisti trenutek, ko je tožnik predložil neverodostojno spričevalo, ko še ni veljal ZDR, ki je pričel veljati s 1. 1. 2003. Zato za eventualno kršitev delovne obveznosti iz leta 1996 ni mogoče odpovedati delovnega razmerja po določbah sedaj veljavnega ZDR, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo ZDR, kar pa z vidika načela pravne varnosti ni dopustno. Sporna izredna odpoved je torej nezakonita. Izpodbijana izredna odpoved pa bi bila nezakonita tudi v primeru, če bi se za kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nastale pred 1. 1. 2003, uporabljale določbe ZDR, saj je bila podana tudi po izteku šestih mesecev od nastanka razloga (člen 110/2 ZDR).

Ker je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

O ostalih pritožbenih navedbah se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, ker je bilo že na podlagi navedenih ugotovitev potrebno izpodbijano sodbo spremeniti.

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti o stroških celotnega postopka. Ker tožena stranka v sporu ni uspela, mora tožniku na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti vse potrebne stroške pravdnega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji). Tožniku je priznalo naslednje stroške: 250 točk za sestavo zahteve za varstvo pravic, 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2007, za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 300 točk in 50 točk urnine, za pripravljalno vlogo z dne 20. 11. 2007 225 točk in za narok za glavno obravnavo 150 točk, skupaj 1500 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov znašajo stroški 842,72 EUR. Višjih priglašenih pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so zajeti v nagrado za glavno opravilo odvetnika za stranko.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspel. Pritožbene stroške je odmerilo v skladu z OT in 155. členom ZPP tako, da je priznalo za pritožbo 375 točk, kar ob vrednosti točke, 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov znaša 210,69 EUR. Višjih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so zajeti v nagradi za sestavo pritožbe.