Jedro

Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen pogoj iz 1. odst. 110. čl. ZDR – da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. To ne pomeni, da morajo biti te okoliščine in ti interesi navedeni v odpovedi, temveč, da se kot pravni standard ugotavljajo v postopku pred sodiščem. Ker pa tožena stranka niti v postopku pred sodiščem ni navedla, kakšne so te okoliščine in ti interesi, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 12. 1. 2007 dala tožnici (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico sprejme nazaj na delo v roku 15 dni (drugi odstavek izreka) in da ji povrne stroške postopka v znesku 526,76 EUR (tretji odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se toženka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da iz izpovedb prič R.K. in M.M. izhaja, da je tožničin mož organiziral novoletno zabavo, ki se jo je udeležilo najmanj 50 do 100 ljudi, da so gostje plačevali in da je tožnica delala v strežbi. Še natančneje bi sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko ugotovilo, če bi zaslišalo še preostale tri priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča, da delavec v času bolniške odsotnosti opravlja pridobitno delo. Priča B.Š. je pojasnil, zakaj delovnega razmerja s tožnico ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Očitno je, da je tožnica šla v bolniški stalež prav zato, ker je imela doma v gostilni veliko dela. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti izredne odpovedi o zaposlitvi, sodišče pa je odločilo, da je odpoved nezakonita. Zaradi odločanja preko tožbenega zahtevka naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana tudi s tem, da je obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju in da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih tako pomanjkljivi, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke za zaslišanje priče N.K. in ker takšnega ravnanja ni obrazložilo, je podana nadaljnja kršitev določb ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prekoračitev tožbenega zahtevka ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni toženka, saj na kršitve iz te točke pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na prekoračitev tožbenega zahtevka pa le na ugovor stranke. Prekoračitev tožbenega zahtevka tako pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Vendar pa ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če tožnica s tožbo zahtevka ugotovitev neveljavnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa ugotovi nezakonitost te odpovedi. Sodišče prve stopnje je s takšnim izrekom zgolj uporabilo dikcijo iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006), ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec lahko zahteva v roku 30 dni od dneva njene vročitve. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, kadar sodišče stranki dosodi več ali nekaj drugega, kot pa je zahtevala. Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki dosodilo to, kar je zahtevala, saj ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni nekaj drugega kot pa ugotovitev njene neveljavnosti.

Pritožba sicer povzema nekoliko po svoje prirejen abstraktni opis bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa ne navaja, v čem naj bi bilo nasprotje glede odločilnih dejstev in tudi ne, glede katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov. Pritožbeno sodišče takšnih nepravilnosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne ugotavlja.

Res je sicer, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo ničesar glede dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje priče N.K., vendar navedeno ne pomeni smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na naroku 26. 9. 2007 sprejelo sklep, da se predlagani dokaz z zaslišanjem prič ne izvede. Ne glede na vsebinsko pomanjkljivost takšnega sklepa, saj bi na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP sodišče prve stopnje moralo navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze in pri tem povsem jasno navesti, na katere predlagane priče se ta sklep nanaša, pa zaradi navedenega še vedno ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako zaradi navedenega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, saj navedena pomanjkljivost ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Potrebno je pač šteti, da je sodišče prve stopnje s citiranim sklepom zavrnilo tudi dokazni postopek za zaslišanje priče N.K. Pač pa bi toženka lahko uspešno uveljavljala pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če v dosedanjem postopku, vključno s pritožbo, ne bi povsem zanemarila tega, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko zakonita le, če je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka bi zato morala izkazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Določba prvega odstavka 110. člena ZDR o upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne pomeni nekih posebnih kvalifikatornih okoliščin, ki bi morale biti navedene v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je obstoj teh okoliščin in interesov kot pravni standard možno ugotavljati tudi v postopku pred sodiščem. Vendar pa toženka ne le v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi v odgovoru na tožbo ter narokih ni navajala, katere so tiste okoliščine in interesi obeh strank, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Celo več, ob izrecnem stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka niti v odpovedi niti v postopku pred sodiščem ni navedla, kateri so tisti razlogi oziroma okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, toženka obstoja tega pogoja ne navaja niti v pritožbi. Glede na to, da toženka niti v pritožbi ne navaja, zakaj delovnega razmerja s tožnico ni bilo možno nadaljevati do odpovednega roka, pri čemer bi seveda zaradi tega, ker gre za dejanske navedbe, morala tudi utemeljiti, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že poprej, pritožbi ni mogoče ugoditi, kljub temu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in da je celo glede na izvedene dokaze preuranjeno zaključilo, da se tožnica v bolniškem staležu ni ukvarjala s pridobitno dejavnostjo.

Ali so vse okoliščine in interesi obeh strank takšni, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je sicer res tudi stvar pravne presoje, torej uporabe materialnega prava, vendar je pred tem to tudi vprašanje dejanskega stanja. Delodajalec mora najkasneje v sodnem sporu navesti, katere so tiste okoliščine oziroma interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izguba zaupanja do delavca, ker ta z zlorabo bolniškega staleža opravlja pridobitno dejavnost, je sicer lahko takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo možno sprejeti oceno, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, vendar bi takšno izgubo zaupanja oziroma obstoj drugih okoliščin, ki omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, toženka morala zatrjevati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

Glede na to, da toženka v pritožbi niti ne navaja, da bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, drugostopenjsko sodišče pritožbi ne more ugoditi. Toženka bi bila s pritožbo uspešna le v primeru, če bi uspela doseči drugačno dokazno oceno o obstoju okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ker pa teh okoliščin in interesov v postopku niti ni zatrjevala, ni nobene osnove, da bi se ugotavljali šele v pritožbenem postopku, zlasti še, ker jih ne zatrjuje niti v pritožbi.

Ob ugotovitvi, da toženka v postopku pred pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku in kot nezakonito razveljavilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter toženki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154 člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.