Jedro

Postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z 285. členom ZPP lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Takšno kršitev lahko revizijsko sodišče upošteva le v primeru, če jo je revident izrecno uveljavljal v pritožbi in do kršitve nato pride tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Obrazložitev obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na drugi odstavek 86. člena ZDR ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 12. 1. 2007 ter naložilo toženi stranki, da tožnico sprejme nazaj na delo, v roku 15 dni, ter ji v istem roku povrne stroške postopka.

Po izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica v času bolniškega staleža ravnala v nasprotju z navodili zdravnice in zdravniške komisije. Pri tem sicer ni zaslišalo vseh predlaganih prič, vendar je presodilo, da njihovo zaslišanje ne bi prispevalo k drugačni odločitvi, saj je izredna odpoved pogodbe nezakonita tudi zato, ker tožena stranka v tej odpovedi in v postopku pred sodiščem ni navedla oziroma dokazovala, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnico do izteka odpovednega roka - kot to predpisuje prvi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da pritožbi ni mogoče ugoditi, kljub temu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in da je celo glede na izvedene dokaze preuranjeno zaključilo, da se tožnica v bolniškem staležu ni ukvarjala s pridobitno dejavnostjo. Razlog za to je, da mora delodajalec najkasneje v sodnem sporu navesti, katere so tiste okoliščine oziroma interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tega tožena stranka ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka. Med drugim navaja, da ni dvoma, da obstajajo razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz 111. člena ZDR. Sporno je le, ali je tožena stranka „izkazala dejstvo“, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. S tem v zvezi je predlagala dokaz z zaslišanjem B. Š., ki je izpovedal, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker sta poleg tožnice na prireditvi v njeni hiši pri strežbi sodelovali še dve delavki tožene stranke. Zaradi tega so vse ostale delavke ostro protestirale, tožena stranka pa je bila prisiljena ukrepati zoper tožnico. Tožnica takšne izpovedi ni komentirala, zaradi česar je bila tožena stranka prepričana, da je ta okoliščina nesporna. Sodišče je to nesporno dejstvo štelo kot sporno in poseglo v načelo dispozitivnosti ter toženo stranko postavilo v neenakopraven položaj. Toženo stranko bi moralo sodišče v postopku tudi seznaniti s tem, katera dejstva bo štelo za odločilno. Opozarja na določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Prišlo je do sodbe presenečenja, ki je v nasprotju z 285. členom ZPP, to pa predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. V kratkem odgovoru na revizijo tožnica predlaga revizijskemu sodišču, da revizijo zavrže, podrejeno pa zavrne. Navaja, da redno dela pri toženi stranki, da ni razlogov za odpoved pogodbe, saj ima tožena stranka dovolj dela in potrebuje delovno silo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji očitano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP povezuje s kršitvijo 285. člena ZPP, ki ureja načelo materialnega procesnega vodstva. Postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z 285. členom ZPP lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Takšno kršitev revizijsko sodišče lahko upošteva le v primeru, če jo revident izrecno uveljavlja v pritožbi in do kršitve nato pride tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP namreč obstaja v primeru bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP le, če gre za kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala kršitev določb postopka v zvezi z materialnim procesnim vodstvom sodišča. Protispisne so tudi revizijske navedbe (ki jih je tožena stranka navedla že v pritožbi), da naj bi B. Š. izpovedal, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker sta poleg tožnice na prireditvi v njeni hiši v strežbi sodelovali še dve delavki tožene stranke, saj je dejansko izpovedal le, „da je tožnici predlagal sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ker sta pri delu 31. 12. 2006 sodelovali tudi dve redno zaposleni naši delavki (njena hčerka in dekle njenega sina)“. Protispisna in sicer napačna je tudi revizijska trditev, da naj bi bile okoliščine v zvezi s prvim odstavkom 110. člena ZDR med strankama celo nesporne.

9. Glede na navedeno tožena stranka neuspešno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 285. člena ZPP. Ker razen v navedenem okviru tudi ne navede, v čem ji sicer ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, in kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je tudi ta ugovor neutemeljen.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. v sodbi VIII Ips 104/2006, VIII Ips 339/2007, VIII Ips 55/2008, itd.), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Gre za obstoj enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, in izpolnitev nadaljnjega pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Da bi lahko sodišče odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora tako ugotoviti, da sta izpolnjena oba pogoja, ob upoštevanju tega, da je dokazno breme na delodajalcu. Obrazložitev obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na drugi odstavek 86. člena ZDR sicer ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku. Ker pa tožena stranka tega ni storila v odpovedi niti v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje, je utemeljen zaključek, da ni dokazala obstoja vseh pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožnica sama krije svoje stroške tega odgovora (155. člen ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).