Jedro

Notarsko overjena izjava volje zemljiškoknjižnega lastnika o priznanju dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega je zasebna listina, na podlagi katere se lahko dovoli vknjižba lastninske pravice na priposestvovalca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižno sodišče je s sklepom na podlagi 84., 86. in 88. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - ZZK) zavrnilo predlagateljev predlog za odpis parcel št. 565 - njiva, 566/1 - vrt in njiva in 566/3 - stanovanjska stavba in dvorišče od vložka 57 k.o..., katerega lastnica je L. K., ter vpis teh nepremičnin v nov vložek in tam vknjižbo lastninske pravice na predlagateljevo ime. Predlagatelj namreč ni izposloval pri upravni enoti odobritve pravnega posla - pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim oziroma potrdila, da odobritev ni potrebna.

Sodišče prve stopnje je predlagateljev ugovor proti temu sklepu zavrnilo in ga potrdilo. Zavzelo je stališče, da predložena pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ni listina, ki je predpisana za vpis po 3. točki 86. člena in 21. člena ZZK. Če bi namreč bila, sodišče ne bi moglo več po uradni dolžnosti paziti na ničnost pravnega posla in na to, ali so zemljiškoknjižnemu predlogu priloženi predpisane listine in dokazi o izpolnitvi obveznosti po posebnih predpisih.

Sodišče druge stopnje je ugodilo predlagateljevi pritožbi in izpodbijani sklep tako spremenilo, da je ugodilo ugovoru in dovolilo predlagano vknjižbo. Menilo je sicer, da sama pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ni veljaven pravni temelj po 21. členu ZZK, je pa pravni temelj priposestvovanje, ki je razvidno iz te pogodbe in ki pomeni izvirno pridobitev lastninske pravice. S tem pa ta pogodba, ki je overjena zasebna listina, vsebuje veljaven pravni temelj. Tako sta izpolnjena pogoja iz 21. in 22. člena ZZK. Ker gre v tem primeru za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona in ne pravnega posla, že pojmovno ni mogoče paziti na njegovo ničnost, ZZK pa ne predpisuje za priposestvovanje nobenih obveznosti in omejitev. Zemljiškoknjižno sodišče pa o resničnosti vsebine predložene pogodbe ni dvomilo.

Vrhovna državna tožilka je proti temu sklepu vložila zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da je nepravilno uporabilo 21. člen v zvezi s 86. členom ZZK pa tudi 21. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Po slednjem predpisu se pridobi lastninska pravica po samem zakonu in sicer pred vknjižbo, kar samo ob sebi izključuje sklenitev pravnega posla. Tako je lahko listina, ki dokazuje obstoj zakona kot pravnega temelja za izvirno pridobitev stvarne pravice na podlagi priposestvovanja, le pravnomočna ugotovitvena sodna odločba. Pred izdajo sodne odločbe pa mora pravdno sodišče oceniti razpolaganje strank z vidika 3. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Zato predlaga, naj se izpodbijani sklep tako spremeni, da bo predlagateljeva pritožba zavrnjena in potrjen sklep sodišča prve stopnje in zemljiškoknjižnega referenta.

V odgovoru na zahtevo predlagatelj poudarja, da je pravdni postopek namenjen temu, da sodišče odloča le o sporih, medtem ko v tej zadevi spora med strankama ni, saj obe priznavata dejstvo priposestvovanja in nimata interesa vložiti tožbe. V tej zadevi ne gre za promet s kmetijskim zemljiščem temveč le za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

Zahteva ni utemeljena.

Po 21. členu ZZK se vknjižba dovoli na podlagi javne ali zasebne listine, ki mora vsebovati veljaven pravni temelj (smiselno enako določbo je vseboval tudi paragraf 26 ZZK Kraljevine Jugoslavije). Pri tem zakon ne določa, da bi lahko šlo pri zasebni listini le za zapis sklenjenega pravnega posla (pogodbe), ki je samostojni pravni naslov. Zasebna listina je lahko v smislu citirane zakonske določbe tudi listina, ki dokazuje obstoj v zakonu naštetih dejanskih okoliščin, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja (21. ter 28. do 30. člen ZTLR). Obstoj takšnih pravno pomembnih okoliščin in nastanek tem ustrezne pravne posledice pa lahko zemljiškoknjižni lastnik prizna z izjavo volje, ki je lahko podana samostojno ali zajeta v pogodbi med zemljiškoknjižnim lastnikom in priposestvovalcem. Takšne pogodbe 21. člen ZTLR nikakor ne izključuje, saj vsebuje pogodba le ugotovitev nespornih dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega ter vknjižbeno dovoljenje. Ne pomeni temelja za pridobitev lastninske pravice, saj je bila ta pridobljena že s potekom priposestvovalne dobe. Zapis takšne izjave volje, na katerem je notarsko overjen podpis (22. člen ZZK), je tako listina po 21. členu v zvezi s 3. točko prvega odstavka 86. člena ZZK.

Ni se tudi mogoče strinjati s stališčem zahteve, da je lahko listina, ki dokazuje obstoj zakona kot pravnega temelja za izvirno pridobitev stvarne pravice na podlagi priposestvovanja, le pravnomočna ugotovitvena sodna odločba, in to zato, ker zakon določa, katera pravno pomembna dejstva morajo nastopiti. Da lahko to izkazuje le sodna odločba, ne predpisuje ne materialni ne procesni zakon. Povoda za uveljavljano stališče tudi ne gre iskati v določbi 3. člena ZPP o tem, da mora sodišče v pravdi po uradni dolžnosti pretehtati razpolaganje strank z zahtevki z vidika, ali takšno razpolaganje ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Če gre za kaj takšnega, pomeni to ničnost pravnega posla. Takšen preizkus pa zakon nalaga tudi zemljiškoknjižnemu sodišču (83. člen ZZK). Prej omenjena izjava volje je namreč tudi pravni posel, čeprav enostransko obvezen. Potemtakem samo iz pravkar obravnavanega razloga ne gre zahtevati pravdne poti za pridobitev listine, kadar med dejanskim in zemljiškoknjižnim lastnikom niso sporna dejstva priposestvovanja.

Tudi sicer sta tako pravna teorija (na primer: Mladen Žuvela, Zakon o osnovnim vlasničkopravnim odnosima, komentar k 30. členu) kakor tudi sodna praksa (glej sklep Vrhovnega sodišča SRS, opr. št. Pzz 13/75, izdan na zahtevo javnega tožilca in objavljen v Poročilu VS, št. 2/75, stran 21, Pravniku, št. 1-3/76, stran 230 in ZSO 2/1/77, stran 46) zavzemali stališče, da tudi pri posestvovanju zadošča posadna listina, na podlagi katere se opravi zemljiškoknjižni prenos. V novejšem času sta bila sicer izdana ZZK in novi ZPP ter poprej ZTLR, vendar njihove določbe, ki prihajajo v poštev v zvezi s tu obravnavanim problemom, nikakor ne narekujejo spremeniti dosedanjo prakso.

Očitanih kršitev materialnega prava torej ni. Zato je moralo sodišče neutemeljeno zahtevo zavrniti (378., četrti odstavek 384. člena in drugi odstavek 391. člena ZPP).