Jedro

Izpodbijani akt tožene stranke ni nezakonit zgolj zaradi tega, ker v naslovu ni zapisano, da gre za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj je to iz celotnega akta povsem jasno razvidno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti listine, ki ima naziv odpovedano korporacijsko razmerje z zadržanjem in ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka dne 16. 10. 2007 zapisala in izdala tožniku ter mu ga izročila 3. 11. 2007. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po preteku odpovednega roka na podlagi odpovedi z dne 16. 10. 2007 za delovno mesto sekretarja …, z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhaja iz pogodbe o ustanovitvi ... in njegovimi obveznostmi skladnimi s sklepom o imenovanju na mesto sekretarja ... z dne 7. 1. 1997, vključno s pravico do prejemanja bruto plače, kot jo je prejemal v povprečju zadnjih treh mesečnih plač pred izdajo odpovedi, to je od 17. 1. 2008 dalje ter za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi po 17. 1. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zneska 27.548,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje sledilo listinam, ki sta jih predložili obe stranki. Sodišče prve stopnje se tudi ni ustrezno opredelilo do stališč tožnika in njegovega pooblaščenca, prav tako pa v izrek ni pravilno povzelo tožbenega zahtevka. Iz tožnikovih izjav in listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi po poteku odpovednega roka, temveč je iz zapisnika glavne obravnave z dne 14. 12. 2009 razvidno, da je zahteval obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki tudi po 17. 1. 2008, vse do dneva sodbe sodišča. Napačno je naveden tudi sedež tožene stranke, saj ta ni na … ulici, kakor je navedeno v izreku. Tožnik je naknadno spremenil 1. točko zahtevka, ki se je glasila na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ravno zaradi tega, ker dejansko sploh ni prejel odpovedi, zato tega tudi ni mogel vtoževati. Listina, ki se v spisu nahaja kot priloga A/1, po obliki in vsebini ne ustreza določbam Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007, 103/2007) o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako tudi ne instituta odpovedi pogodbe s ponudbo nove, temveč gre v tej listini zgolj za ponudbo pogodbe o zaposlitvi. Protispisna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zatrjeval, da je listina nezakonita, ker v.d. sekretarka ni imela pooblastila za odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ da bi to morala storiti skupščina. Iz dopisa tožene stranke je razvidno, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedala skupščina in ne v.d. sekretarke, saj se v.d. sekretarka v ponudbi nove pogodbe sklicuje na tožnikovo razrešitev in ne na odpoved prejšnje pogodbe. Tožena stranka ob sklicevanju na 88. člen ZDR navaja razloge, ki s tožnikovo razrešitvijo niso imeli nobene zveze. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je že iz odpravka sklepa o predčasni razrešitvi tožnika razvidno navodilo predsednika skupščine v.d. sekretarke glede višine plače tožnika za prvih šest mesecev zaposlitve po novi pogodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tistega dela sodbe Višjega sodišča v Celju, ki se je nanašal na odškodnino zaradi razrešitve, čeprav se je glede teh vprašanj prehodno samo izreklo za stvarno nepristojno in odločitev o korporacijskem sporu v celoti prepustilo Okrožnemu sodišču v Celju. Navedeno kaže na to, da tožena stranka in sodišče prve stopnje mešata pojem korporacijske odškodnine zaradi razrešitve s pojmom odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede pristojnosti v.d. sekretarke, saj te ugotovitve nasprotujejo določilom ustanovitvene pogodbe združenja in izpovedbi priče Zdravka Počivavška. Iz ponujene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bi tožnik moral „oddelati“ prisojeno odškodnino. Tožnik se ne more strinjati s tem, da bi moral odškodnino po korporacijskem pravu „odslužiti“ kot delavec tožene stranke. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v.d. sekratarka pooblaščena tako za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi za ponudbo nove pogodbe in za sprejem sklepa o sistemizaciji delovnega mesta strokovnega sodelavca. V.d. sekretarka je tožniku pojasnila, da s ponujeno pogodbo nima nič in da je le podpisala tisto, kar je prejela od predsednika skupščine oziroma pravnega zastopnika tožene stranke. Pri odločanju o dejanski pristojnosti v.d. sekretarke je sodišče prve stopnje spregledalo tudi dopis predsednika skupščine Z. P. z dne 24. 10. 2007 (priloga A/3). Sodišče prve stopnje ni sledilo sodbi Okrožnega sodišča v Celju glede tega, da imajo člani gospodarskega interesnega združenja po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) izključno pravico, da vsa notranja razmerja uredijo s pogodbo o zaposlitvi (pravilno: o ustanovitvi). V 26. točki ustanovne pogodbe tožene stranke res piše, da je sekretar pristojen za odločanje o vseh vprašanjih, razen tistih, ki so pridržana v pristojnosti skupščine. Sodišče prve stopnje pri tem sploh ni ugotavljalo dejanskih pristojnosti v.d. sekretarke glede na pristojnosti skupščine. Tako je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 21. točke navedene pogodbe o tem, da skupščina odloča o finančnih obveznostih združenja, ki presegajo milijon SIT, kar danes predstavlja 4.173,00 EUR. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo omejitve iz 10. točke pogodbe o tem, da se združenje brez predhodnega soglasja skupščine ne sme zadolževati oziroma ustvarjati obveznosti brez predhodnega finančnega pokritja, čeprav je sodišče prve stopnje na to določbo opozoril že takratni predsednik skupščine ob poskusu poravnave. Iz pojasnil priče Z. P. je razvidno, da v.d. sekretarka za takšno soglasje skupščine niti ni zaprosila, prav tako se priča ne spominja, da bi skupščina o tem odločala. Tožnik prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka v odpovedi navajala, da tožnik zaradi razrešitve s funkcije sekretarja ne more opravljati dela, saj kaj takšnega iz listine, ki se v spisu nahaja kot priloga A/1, ne izhaja. Iz te listine je razvidna le navedba, da je tožena stranka smiselno upoštevala določbo 88. člena ZDR, pri čemer je kot odpovedni razlog navajala poslovni razlog, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju. Zakon izgube zaupanja v delo tožnika in posledično razrešitve s funkcije direktorja ne opredeljuje kot poslovni razlog, zato je tisti del obrazložitve, ki sicer omenja odpovedni razlog, neskladen z ZDR. Iz listine A/1 jasno izhaja, da gre izključno za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se navezuje na prenehanje predhodnega korporacijskega odnosa in ne na morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi že po uradni dolžnosti moralo ugotoviti, da v tem primeru sploh ni šlo za institut odpovedi pogodbe s ponudbo nove, saj gre pri tem le za smiselno upoštevanje napačne določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, rok za odločitev tožnika o sprejemu ponujene pogodbe o zaposlitvi ni bil v skladu z 90. členom ZDR, v ponudbi pa tudi ni bilo opozorila glede pravnega varstva. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti dejanski datum odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi, saj je bila tožena stranka pred odpovedjo dolžna preveriti, ali obstaja možnost zaposlitve tožnika na ustreznem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se sploh ni spuščalo v to, ali je bilo tožniku ponujeno delovno mesto za VII. ali VIII. stopnjo izobrazbe in tudi ne, ali ponujeno delovno mesto ustreza kriterijem iz 90. člena ZDR. Glede na to, da tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi veže kar na datum razrešitve tožnika, to je 10. 10. 2007, je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka ni pravočasno preverila, ali obstaja pri njej možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, saj iz sistemizacije izhaja, da je to storila šele 15. 10. 2007. Pogodba o zaposlitvi je bila sestavni del ponudbe, kar jasno izhaja iz vsebine listine, ki se v spisu nahaja kot priloga A/1. Obravnava zgolj listine A/1 brez priloge pa pomeni, da sodišče prve stopnje ponudbe ni obravnavalo v celoti. Tožnik je tožbi poleg listine A/1 priložil tudi listino, ki jo je sodišče označilo kot prilogo A/9. Tožniku ni znano, kje se nahaja dejanska priloga k listini A/1, to je takrat ponujena pogodba o zaposlitvi, saj je od tožene stranke sploh ni prejel in domneva, da jo je v.d. sekretarja zamenjala z drugo pogodbo, ki jo je nato poslala v podpis tožniku. Tožnik prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da s toženko nikoli ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi bil razlog za nespretno formulacijo odpovedi. Tožnik ni uveljavljal nespretnosti formulacij, temveč dejstvo, da nikoli ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ob vložitvi tožbe v nasprotju s toženo stranko vedel, kako bi tožena stranka morala ravnati v skladu z določbami ZDR, zato prereka navedbe sodišča prve stopnje, da naj bi se zavedal, da mu je bila pogodba odpovedana, saj je že v tožbi navajal, da iz listine o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi ni razvidno, da bi mu tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi odpoved vsebovala vse sestavine, ki jih mora vsebovati v skladu s prvim odstavkom 86. členom ZDR. Tožnik dejansko odpovedi sploh ni prejel, zato sodišče prve stopnje tudi ni moglo ugotavljati, da odpoved vsebuje vse sestavine po ZDR. Tožnik je takoj po prejemu ponujene pogodbe o zaposlitvi podrobno razložil, zakaj te ponudbe ne sprejema. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo tožnikova zatrjevanja o nezakonitosti pogodbenega določila, da bo delavec dela opravljal na sedežu delodajalca ter v krajih, kjer delodajalec opravlja svojo dejavnost, po potrebi tudi na terenu. Ni jasno, kako si je sodišče prve stopnje predstavljalo, da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje z javnim prevoznim sredstvom v obe smeri od bivališča tožnika do kraja dela v Avstriji ali Nemčiji ali na kakšnem drugem koncu Slovenije. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da izobrazba, ki se zahteva po novi pogodbi o zaposlitvi, ustreza izobrazbi, ki jo je imel sekretar tožene stranke ob razrešitvi, saj so bili vsi interni akti potrditvah tožene stranke nezakoniti in neveljavni, nepravilno sprejeti in neuporabni. Tožena stranka je v dokaz ustreznosti ponujenega delovnega mesta predložila listini, ki se v spisu nahajata kot prilogi B/5 (potrdilo o prijavi potrebe po delavcu ali pripravniku pri skupnosti za zaposlovanje – obrazec PD-2) in B/7 (izjava o varnosti z oceno tveganja), čeprav sta bili ti listini izdani na podlagi internih aktov, ki so potrditvah tožene stranke in priče Z. P. nezakoniti, neveljavni in nikoli uporabljeni. V kolikor bi sodišče prve stopnje dosledno sledilo navedbam tožene stranke, bi moralo ugotoviti, da z nobenim aktom ni bilo določeno, kakšna izobrazba se zahteva za sekretarja tožene stranke in nato pri oceni primernosti ponujenega delovnega mesta izhajati iz izobrazbe, ki jo je imel tožnik ob imenovanju za sekretarja tožene stranke, to pa je izobrazba magistra ekonomije. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da ponujena pogodba ni v skladu z 90. členom ZDR, saj se naknadno sistemizirano delovno mesto ne nanaša na stopnjo izobrazbe magistra ekonomije, plača pa tudi ni priznana za VIII. tarifni razred, kamor se uvrščajo magistri. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku ter določi datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da iz vsebine dokumenta z dne 16. 10. 2007 jasno izhaja, da tožnik s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o ureditvi korporacijskega ali delovnopravnega razmerja, zaradi česar se nadaljnji delovnopravni položaj ureja ob smiselnem upoštevanju določb ZDR o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z razlogov, ki ne pomenijo krivdnih razlogov in sicer gre za uporabo določb 88. člena ZDR o prenehanju potreb po opravljanju določenega dela zaradi poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi kot sekretarju skupnosti, kar je tako razumel tudi sam tožnik, saj je s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot ponudbe nove pogodbe. Iz samega akta izhaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožnik je po razrešitvi s funkcije ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki in za ta čas in je bilo potrebno urediti njegov delovnopravni status. Za ureditev delovnopravnega statusa tožnika ni bila pristojna skupščina tožene stranke, temveč njen zakoniti zastopnik, to pa je takrat bila v. d. sekretarke M. N.. To izhaja tudi iz tretjega sklepa 47. redne seje skupščine, v katerem je zapisano, da tožnik po razrešitvi ostaja v delovnem razmerju v združenju in da mu bo v. d. sekretarke izdala potrebne delovnopravne akte za ureditev njegovega nadaljnjega delovnopravnega položaja. Tožnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, zato mu je delovno razmerje prenehalo z iztekom 75-dnevnega odpovednega roka, na kar je bil opozorjen ob ponudbi nove pogodbe. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da mu tožena stranka šest mesecev po razrešitvi ni zagotavljala enake plače, saj ne razume, da bi teh šest plač prejemal le, če bi sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi. Ni pravne podlage za to, da bi tožena stranka tožniku izplačevala plačo, če tožnik ni več v delovnem razmerju. Ponujena zaposlitev je bila ustrezna, saj se je tako za delovno mesto sekretarja kot delovno mesto strokovnega sodelavca zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Zahtevana stopnja strokovne izobrazbe za delovno mesto sekretarja je razvidna iz predloženega potrdila o prijavi potrebe po delavcu pri skupnosti za zaposlovanje z dne 6. 9. 1990. Osnovna plača strokovnega sodelavca je bila določena ob upoštevanju izhodiščne plače za VII. tarifni razred. Tožnik očitno narobe razume določbo 4.2. točke ponujene pogodbe o zaposlitvi, po kateri bi v primeru dela na delovnem mestu strokovnega sodelavca 6 mesecev prejemal plačo v višini, kot jo je prejemal kot sekretar. To določilo je bila realizacija določbe tretjega odstavka 29. člena čistopisa pogodbe o ustanovitvi tožene stranke in nikakršno „oddelanje“ odškodnine. Nerazumljive so pritožbene navedbe o tem, da ni jasno, kje naj bi bila ponujena pogodba o zaposlitvi, saj jo je tožnik sam priložil tožbi. Kakšne druge pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca ni bilo, tožena stranka ni ničesar zamenjevala in izrecno ugovarja z ničemer dokazanim novim trditvam tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da mu je sodišče prve stopnje dosodilo nekaj drugega, kot pa je zahteval, tožnik smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Slednji določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo 14. 12. 2009 ponovno delno spremenil 2. točko tožbenega zahtevka tako, da je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi po 17. 1. 2008, vse do dneva sodbe sodišča in je v izrek izpodbijane sodbe 2. točko tožbenega zahtevka povzelo tako, kot je navedena v zapisniku o poravnalnem in prvem naroku (list. št. 90). Vendar pa zaradi navedenega ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je 75-dnevni odpovedni rok tožniku iztekel 17. 1. 2008, kar pomeni, da tožnik tako s prvo kot drugo modifikacijo 2. točke tožbenega zahtevka zahteva isto, le da je s prvo modifikacijo postavil opisni zahtevek (ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi po preteku odpovednega roka ...), pri drugi modifikaciji pa je navedel datum izteka odpovednega roka (17. 1. 2008). Povsem nebistvene pa so pritožbene navedbe o nepravilnem naslovu tožene stranke v izreku izpodbijane sodbe. Sicer pa polna označba tožene stranke sodi v uvod sodbe, kjer je naslov pravilno zapisan, v izreku pa zadostuje zgolj oznaka „tožnik“ in „tožena stranka“.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pritožbeno sodišče pa s tem ugotovitvami soglaša. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da iz izpodbijanega akta tožene stranke z dne 16. 10. 2007 ni jasno, ali je bilo tožniku sploh odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove. Iz vsebine samega akta je namreč povsem nedvomno razvidno, da gre za uporabo tega instituta, saj se tožena stranka v njem sklicuje na 90. člen ZDR, ki ima naslov odpoved s ponudbo nove pogodbe. Tožnik je bil predčasno razrešen s funkcije sekretarja združenja, ta funkcija je bila po svojih pooblastilih izenačena s funkcijo poslovodnega organa, obenem pa je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. V primeru predčasne razrešitve poslovodnega organa, ki je v delovnem razmerju za nedoločen čas, pa delovno razmerje ne preneha avtomatično že zgolj na podlagi razrešitve. Pač pa je prenehanje potrebe po delu delavca, kot posledica razrešitve lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti še, če pri delodajalcu ni možnosti, da se s funkcije razrešenega delavca zaposli pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma se ga prekvalificira za drugo delo. V kolikor pa takšna možnost obstoji, pa ima delodajalec na voljo le institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in ta institut je tožena stranka tudi uporabila.

Sicer pa je očitno, da se je tožnik zavedal, da gre pri izpodbijanem aktu za uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, saj je s tožbo zahteval, da sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nezakonitost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, oboje z dne 3. 11. 2007. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se tožena stranka v tej odpovedi sklicuje tudi na določbo 88. člena ZDR, ki določa razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da pri tem navaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz nekrivdnih razlogov, ko tožnik zaradi razrešitve s funkcije sekretarja ne more več opravljati tega dela. Sodišče prve stopnje tudi prepričljivo zaključuje, da je razlog za nespretno formulacijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove lahko v tem, da tožnik s toženo stranko nikoli ni sklenil formalne pogodbe o zaposlitvi, v kateri bi bila urejena njegova korporacijska in delovnopravna razmerja s toženo stranko. Izpodbijani akt tožene stranke z dne 16. 10. 2007 ni nezakonit zgolj zaradi tega, ker v naslovu ni zapisano, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, saj je to iz celotnega akta povsem jasno razvidno. Da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je razvidno ne le iz sklicevanja na določbi 88. in 90. člena ZDR, temveč tudi iz opozorila na pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti in pravnega pouka, oboje je takšno, kot je predvideno za primer uporabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

Res je sicer, da sodišče prve stopnje protispisno navaja, da je tožnik trdil, da je listino dne 16. 10. 2007 izdala nepooblaščena oseba, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nenazadnje tožnik celo v pritožbi zatrjuje, da v.d. sekretarke ni imela pooblastila za izdajo izpodbijanega akta, temveč bi to morala storiti skupščina. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo v pristojnosti vršilke dolžnosti sekretarke, da uredi razmere s tožnikom po njegovi razrešitvi s funkcije sekretarja. Tožnik je vseskozi ugovarjal, da v.d. sekretarka ni bila pooblaščena za sprejem sklepa o sistemizaciji delovnega mesta strokovnega sodelavca, glede tega vprašanja izpodbijana sodba ima razloge in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja. Iz določbe ustanovitvene pogodbe o tem, da se združenje brez predhodnega soglasja skupščine ne sme zadolževati oziroma ustvarjati obveznosti brez predhodnega finančnega pokritja, ne izhaja, da bi za spremembo sistemizacije lahko bila pristojna izključno skupščina in ne v.d. sekretarke tožene stranke, kakor zmotno meni tožnik. Oblikovanje delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudili tožniku, ne pomeni zadolževanja oziroma ustvarjanja obveznosti brez predhodnega finančnega pokritja, temveč gre za realizacijo že obstoječe obveznosti, ki jo je tožena stranka imela do tožnika, na podlagi dejstva, da je bil tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas in da je bil razrešen s funkcije sekretarja. Sicer pa je obveznost tožene stranke do tožnika na podlagi izpodbijane odpovedi pogodbe s ponudbo nove manjša od tiste, ki jo tožnik vtožuje. V pogodbi o ustanovitvi tožene stranke ni predvideno, da bi o delovnopravnih razmerjih zaposlenih odločala skupščina, zato je v skladu s 26. točko te pogodbe za odločanje o teh vprašanjih pristojen sekretar, torej v konkretnem primeru M.N. kot vršilka dolžnosti sekretarke. V spisu sicer ni zapisnika skupščine, na kateri je bil tožnik razrešen s funkcije sekretarja združenja, je pa zato v pisnem odpravku sklepa o razrešitvi, ki ga je podpisal predsednik skupščine, navedeno, da tožnik po razrešitvi ostaja v delovnem razmerju in da mu bo v.d. sekretarke M.N. izdala za ureditev njegovega nadaljnjega delovnopravnega položaja potrebne delovnopravne akte, pri čemer bo upoštevala, da združenje na podlagi tretjega odstavka 29. člena pogodbe tožniku do konca izteka mandata, vendar največ 6 mesecev po razrešitvi, zagotavlja plačo v višini povprečne plače zadnjega tromesečja. Torej je tudi iz pisnega odpravka sklepa o razrešitvi razvidno, da je tožena stranka oziroma predsednik skupščine štel, da je za ureditev delovnopravnega položaja tožnika in s tem tudi za sprejem sistemizacije pristojna vršilka dolžnosti sekretarja. O takšnih usmeritvah skupščine bi bilo res nesmiselno zahtevati, da bi v.d. sekretarke pred ponudbo zaposlitve tožniku na delovnem mestu strokovnega sodelavca morala zahtevati soglasje skupščine.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da mu v novi pogodbi o zaposlitvi ni bila ponujena ustrezna zaposlitev. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Navedeno pomeni, da je ustreznost ponujene zaposlitve potrebno presojati glede na stopnjo izobrazbe, ki se je zahtevala za delovno mesto sekretarja združenja in ne glede na dejansko stopnjo tožnikove izobrazbe. Iz Pravilnika o razvidu del in nalog iz leta 1997 (priloga A/8), na katerega se je skliceval tudi tožnik, je razvidno, da se za delo vodenja zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, to je visoka šola. Dela vodenja so se nanašala na mesto sekretarja, kar je razvidno tudi iz opisa del. Da se je za delovno mesto sekretarja zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe, pa je razvidno tudi iz ocene tveganja in izjave o varnosti (priloga B/7), ki jo je v imenu tožene stranke podpisal tožnik in pri kateri se navaja, da njegovo delovno mesto (opredeljeno kot delovno mesto direktorja), spada v VII. tarifni razred. Brez pravne podlage so zato tožnikove domneve, da bi šlo za ustrezno zaposlitev le, če bi se za ponujeno zaposlitev zahtevala VIII. stopnja strokovne izobrazbe.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu namigovanju, da sploh ni jasno, kakšna je bila ponujena pogodba o zaposlitvi in kje se ta pogodba sedaj nahaja. Tožnik je sodišču prve stopnje sam predložil ponujeno pogodbo o zaposlitvi. Zgolj na podlagi okoliščine, da ta pogodba v spisu ni speta k prilogi A/1, temveč je označena kot priloga A/9, pa ni možna konstrukcija, kakršno sedaj v pritožbi ponuja tožnik. Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi prejel, kar je razvidno iz tega, da je tožnik z dopisom z dne 15. 11. 2007 (priloga A/2) zavrnil ponudbo za sklenitev nove pogodbe in pri tem navedel, zakaj posamezne točke ponujene pogodbe zanj niso sprejemljive. V tem dopisu citirane točke se v celoti ujemajo z vsebino pogodbe o zaposlitvi, ki se v spisu nahaja kot priloga A/9. Da naj bi šlo za naknadno spremenjeno pogodbo o zaposlitvi, tudi ni mogoče trditi zgolj na podlagi okoliščine, da je v.d. sekretarke pri svojem podpisu na ponujeni pogodbi o zaposlitvi navedla datum 25. 10. 2007, dopis, ki se v spisu nahaja kot priloga A/1, pa nosi datum 16. 10. 2007. Nenazadnje tožnik v citirani zavrnitvi sam navaja, da je 3. 11. 2007 po pošti prejel ponudbo, ki je datirana 16. 10. 2007. Očitno pa je takrat prejel tudi osnutek pogodbe o zaposlitvi, kar je razvidno iz tega, da kar 14-krat citira vsebino posameznih točk ponujene nove pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da izpodbijani akt tožene stranke, to je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, vsebuje napačen rok, v katerem se tožnik mora opredeliti do ponujene nove pogodbe o zaposlitvi. V času odpovedi je namreč veljala določba drugega odstavka 90. člena ZDR, ki je določala, da se mora delavec izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe. Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) je bil ta rok skrajšan na 15 dni.

Zmotna je tožnikova domneva, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita, ker bi tožena stranka že ob tožnikovi razrešitvi s funkcije sekretarja morala preveriti, ali obstaja možnost njegove zaposlitve na drugem delovnem mestu, to pa je storila šele 15. 10. 2007. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Tožena stranka je ravnala v skladu s to določbo, novo pogodbo o zaposlitvi je ponudila skupaj z odpovedjo, odpoved pa tudi ni podana po izteku 6-mesečnega objektivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, ki začne teči od nastanka utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je odpoved podala pred iztekom 30-dnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved.

Pritožbena navedba o tem, da naj bi bila nezakonita pogodbena določba, da bo tožnik delo opravljal na sedežu delodajalca ter v krajih, kjer je delodajalec opravljal svojo dejavnost, po potrebi pa tudi na terenu, je nedopustna pritožbena novota, saj tožnik kaj takšnega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Tožnik je v zavrnitvi ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi sicer citiral določbo točke 2.3 ponujene pogodbe, ne da bi podrobneje opredelil, v čem je problematičnost te določbe. Tožnik je v zavrnitvi ponudbe zgolj navedel, da nekatera določila nimajo zakonske osnove oziroma so tudi v nasprotju z določili ZDR, nato pa je štirinajst takšnih določb tudi citiral. Navedb v citirani zavrnitvi, ki so bile podane pred vložitvijo tožbe pa ni mogoče šteti za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Ta namreč določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sicer pa je ta ugovor tudi vsebinsko neutemeljen, saj določba točke 2.3 ponujene pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna, ker bi bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca, temveč gre za obveznost občasnega opravljanja službenih potovanj, kar je tožnik očitno delal tudi kot sekretar tožene stranke. Na to, da ne gre za kraj opravljanja dela, temveč službena potovanja, kaže tudi pritožbena navedba o tem, da bi tožnik delo moral opravljati v Avstriji ali Nemčiji.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni nezakonita zgolj zato, ker je tožniku v novi pogodbi o zaposlitvi ponujena le izhodiščna plača za VII. tarifni razred. Takšno pogodbeno določilo je zakonito. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove delodajalec delavcu ni dolžan zagotavljati enake plače, kot jo je imel na prejšnjem delovnem mestu, pač pa takšno, kot je predpisana za ponujeno delovno mesto, kar pomeni najmanj toliko, kot določa kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.

Za odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tudi niso bistvene pritožbene navedbe o tem, da tožniku šest plač pripada kot odpravnina zaradi predčasne razrešitve s funkcije sekretarja in mu jih zato ni potrebno „oddelati“. Nenazadnje je bilo tožniku kot odškodnina dosojenih šest plač s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 6. 2008. Odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker ponujena pogodba o zaposlitvi vsebuje določilo o tem, ali se tožniku v času od 10. 10. 2007 do 10. 4. 2008 obračunava in izplačuje mesečna bruto plača v višini 3.129,00 EUR.

Pritožbeno sodišča ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.