Jedro

Tožnik v tej pravdi ni aktivno legitimiran, kajti v času nastanka škodnega dogodka ni bil lastnik avtomobila. Lastnik avtomobila je bil leasingodajalec. Iz dogovora jasno izhaja, da je leasingodajalec tožnika le pooblastil, da ureja vse zadeve v zvezi z omenjeno prometno nesrečo in odškodnino, direktno sam. To pa jasno pomeni, da je bilo med tožnikom in omenjeno družbo ustanovljeno pooblastilno razmerje, kar pomeni, da bi tožnik zavarovalnino lahko uveljavljal le v imenu pooblastitelja in za njegov račun.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.490.154,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki 150.051,00 SIT pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo zato, ker je zaključilo, da tožnik ni izkazal zavarovalnega primera, poleg tega pa v tej pravdni zadevi tudi ni aktivno legitimiran, ker v času zatrjevane nesreče ni bil lastnik poškodovanega vozila, ki ga je uporabljal po leasing pogodbi, sklenjeni z B d.o.o. A. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Meni, da je odločitev sodišča napačna, ker je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo. Izvedenec L.B. ni bil regularno postavljen, ampak po naročilu tožene stranke in sodišče tega mnenja ne bi smelo upoštevati. Obravnavana prometna nezgoda se je pripetila dne 05.12.1997 in takrat je bil leasingodajalec B d.o.o. A. še lastnik spornega avtomobila in je tako imel na dan škodnega dogodka terjatev nasproti toženi stranki iz naslova kasko zavarovanja. Do spremembe uporabnika oziroma lastnika spornega avtomobila je prišlo šele 11.02.1998 in je upnik B d.o.o. lahko razpolagal s svojo terjatvijo v pravnem prometu in jo je z dogovorom k leasing pogodbi z dne 11.02.1998 prenesel na tožnika. Ta dogovor je sodišče prve stopnje napačno doumelo in razložilo. Držalo se je gramatikalne razlage izrazov, medtem ko 2.odst. 99.čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih določa, da je treba iskati skupen namen pogodbenikov in ta iz navedenega dogovora jasno izhaja, to je, da je leasingodajalec odstopil s prodajo spornega avtomobila tožniku tudi terjatev iz kasko zavarovanja. Ta terjatev je bila takrat že v prostem prometu in zanjo ni veljala nobena omejitev tako, da je nesporno tožnik legitimiran k tej pravdi, kajti sam prenos terjatve je dopusten, zato je ta dogovor šteti kot cesijo. Res je izvedenec cestno-prometne stroke dr. M.B. na podlagi policijskih fotografij povedal, da poškodbe notranjega dela platišča, sprednjega desnega kolesa in podvozja so lahko nastale le pri udarcu vozila v zapreko na cesti, kar pa v obravnavanem primeru tega udarca na danem delu ni možno dokazati. Prav tako je povedal, da bi izliv hladilne tekočine in hidravličnega olja moral pustiti sled na vozišču, ki bi talila led in sneg. Vendar ta izvedenec popolnoma izključuje nameščeno prometno nezgodo in kot dobesedno pravi, da bi v prvem primeru moral biti avtomobil pripeljan z vozilom, ki ima dvigalo ali porinjen s strani v smeri klanca ali pa vzdolž. To pa je vsekakor nemogoče, saj je policist S.R. povedal, ko je prišel na kraj nezgode in izstopil iz policijskega avtomobila, da je bila cesta tako poledenela, da je pri izstopu spodrsnil. Iz policijskih fotografij predmetnega škodnega primera prav gotovo ni mogoče ugotoviti celoten obseg poškodb, kot ne dinamiko gibanja vozila. Nesporno je ob obravnavani prometni nezgodi nastala škoda na osebnem vozilu in tožena stranka je v povračilni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik v tej pravdi ni aktivno legitimiran, kajti v času nastanka škodnega dogodka 05.12.1997 ni bil lastnik avtomobila. Lastnik avtomobila je bil leasingodajalec B.d.o.o. A. in tožnik je šele po dogovoru z dne 11.02.1998 postal lastnik omenjenega avtomobila. To priznava tudi v pritožbi. Iz 23.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI namreč izhaja, da pri zamenjavi uporabnika oziroma lastnika zavarovane stvari zavarovanje preneha 24 ur istega dne, ko novi uporabnik oziroma lastnik prevzame zavarovano stvar. To pa jasno pomeni, da se pravice prejšnjega lastnika po zavarovalni polici avtomobilskega kaska ne prenesejo na novega lastnika. Pritožba napačno razloguje dogovor z dne 11.02.1998 in meni, da je leasingodajalec terjatev iz zavarovalne pogodbe s tem dopisom prenesel na tožnika. Citirani dogovor je sodišče prve stopnje pravilno razumelo in obrazložilo, kajti iz tega dogovora jasno izhaja, da je leasingodajalec B d.o.o. A. tožnika le pooblastil, da ureja vse zadeve v zvezi z omenjeno prometno nesrečo in odškodnino, direktno sam. To pa jasno pomeni, da je bilo med tožnikom in omenjeno družbo ustanovljeno pooblastilno razmerje, kar pomeni, da bi tožnik zavarovalnino lahko uveljavljal le v imenu pooblastitelja in za njegov račun. V tem postopku bi torej tožnik bil lahko le pooblaščenec (89.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Terjatev na tožnika ni bila prenesena (cedirana) v smislu določb 436.čl. ZOR. Ne gre za nejasno določilo v zapisu, zato tudi sklicevanje na 2.odst. 99.čl. ZOR ne pride v poštev. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v tej pravdi ni aktivno legitimiran, potem ni bilo potrebno ugotavljati (ne)nastanka zavarovalnega primera, pa čeprav se pritožbeno sodišče tudi s temi razlogi popolnoma strinja in je pritožba tožeče stranke tudi v tem obsegu neutemeljena. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).