Jedro

Revident ima prav, ko uveljavlja, da mnenja L. B. sodišče ne bi smelo izvesti kot dokaz. Čeprav je to mnenje odraz avtorjevega strokovnega znanja in na njem temelječega prepričanja o okoliščinah nastanka škode v konkretnem primeru, ni mogoče mimo dejstva, da ga je angažirala (tožena) stranka sama in izven postopka, v katerem je bilo odločeno o tožnikovem zahtevku. Po določbah prvega odstavka 244. člena ZPP namreč izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). S tem je zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. Izven postopka izdelano mnenje tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, ki urejajo dokazovanje. In ker ne more biti dokaz, tudi ne more biti listinski dokaz (nižji sodišči nista šteli, da bi šlo za listino v smislu 244. člena ZPP, kot je mogoče razumeti revizijske trditve). Če bi bila takšna "transformacija" dovoljena, ne bi bil dosežen en od temeljnih ciljev zakonitosti sojenja: poštenost sojenja, ki ga zagotavljata ustavna pravica do izjave in, kot njen procesni odraz, kontradiktornost postopka. Izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje lahko sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki ga je predložila in se nanj sklicuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati zavarovalnino v višini 2.490.154 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Drugostopenjsko sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo, v kateri uvodoma uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava, v nadaljevanju pa trditve o procesnih kršitvah dopolnjuje še s trditvami o kršitvi 224. člena ZPP. V zvezi s presojo o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije je drugostopenjsko sodišče po revidentovih trditvah zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni ocenilo celotnega besedila dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili 11.2.1998; ker se pri razlagi tega dogovora ni oprlo na določbe drugega odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe 3. člena Splošnih pogojev tožene stranke za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI, v zvezi s presojo, ali je nastopil zavarovalni primer, pokrit z zavarovalno polico, pri čemer je v postopku ugotavljanja nastanka škodnega dogodka, ki predstavlja zavarovalni primer, kršilo procesne predpise, saj je svoje zaključke oprlo na izvedensko mnenje A. B., ki ga je tožena stranka pribavila izven postopka, kar je v nasprotju z določbami 224. člena ZPP.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zavarovalnica mora zavarovancu plačati zavarovalnino, če nastopi zavarovalni primer. Ena od temeljnih značilnosti zavarovalne pogodbe je njena aleatornost: dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje, mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi in drugi odstavek 898. člena ZOR). Tak (bodoč, negotov, od volje pogodbenikov neodvisen) dogodek zakon sicer označuje kot zavarovalni primer, dejansko pa lahko dogodek, za katerega veljajo gornje lastnosti, predstavlja le zavarovalni rizik.(1) Šele če se oziroma ko se ta rizik udejanji (realizira), nastane zavarovalni primer. Zavarovalni primer je tisti škodni dogodek, za iz katerega izvirajočo škodo je zavarovalnica po zavarovalni pogodbi dolžna plačati zavarovalnino. Breme dokaza, da so nastopile okoliščine, ki jih je mogoče subsumirati pod pravni standard zavarovalnega primera, je na zavarovancu. Te okoliščine, ki morajo biti objektivne, so v prvi vrsti dogodek, iz katerega izvira škoda (in ga tvorita dva elementa: vzrok in posledica, na primer udarec strele in uničenje stavbe) in čas nastanka dogodka (ki je pomemben predvsem zaradi ugotovitve, ali se je pripetil znotraj obdobja, ko zavarovalnica pokriva takšen rizik), v posameznih primerih pa še druge (na primer pri transportnem zavarovanju kraj nastanka dogodka).(2) Tožnik je trdil, da je bilo vozilo, ki je bilo kasko zavarovano pri toženi stranki, poškodovano v prometni nesreči, ki se je pripetila 5.12.1997 na cesti ..., vzrok prometne nesreče pa je bila poledica. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik zatrjevanih načina, časa, vzroka in posledic dogodka, iz katerega izvira škoda, ni uspel dokazati. Sodišče druge stopnje je takšne dejanske zaključke sprejelo kot pravilne, revizijsko sodišče pa je nanje zaradi prepovedi izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP) vezano, če se ne ugotovi, da sta nižji sodišči v postopku njihovega oblikovanja oziroma sprejema (na prvi stopnji) in preizkusa (na drugi stopnji) zagrešili procesno kršitev, ki jo revident uveljavlja ter pod nadaljnjim pogojem, da je glede na omejitve iz prvega odstavka 370. člena ZPP takšno kršitev z revizijo sploh dovoljeno uveljavljati. A ta pogoj ni izpolnjen. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi postavil trditve o pravno relevantnih okoliščinah nastanka dogodka, iz katerega naj bi izvirala škoda in o višini škode. Listinski dokazi, ki jih je ponudil, pa se nanašajo le na obseg poškodb vozila, ne pa tudi na okoliščine nastanka škodnega dogodka. Tožena stranka je tožbenim trditvam nasprotovala: trdila je, da škoda ni nastala v času, na kraju in na način, naveden v tožbi, ampak že prej, drugje in na drugačen način, resničnost svojih trditev pa je dokazovala s številnimi dokazi, med drugim tudi z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke L. B., ki ga je pridobila sama. Glede iste teme dokazovanja je med pravdo predlagala dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo. Izvedensko mnenje je podal izvedenec M. B., ki je izpovedi tožnika (ki je bil zaslišan brez predloga strank) in priče Č. (ki ga je predlagala tožena stranka) o času, kraju in načinu nastanka škodnega dogodka in škode ovrgel. Rezultat dokazne ocene teh dokazov (ostali dokazi se niso neposredno nanašali na gornja dejstva) je zaključek prvostopenjskega sodišča o neverodostojnosti izpovedi tožnika in priče Česnika in o neuspehu tožnika pri dokazovanju resničnosti trditev o pravno relevantnih dejstvih, za katere nosi dokazno breme (razloge o tem prvostopenjska sodba vsebuje v tretjem odstavku na tretji strani).

Revident ima prav, ko uveljavlja, da mnenja L. B. sodišče ne bi smelo izvesti kot dokaz. Čeprav je to mnenje odraz avtorjevega strokovnega znanja in na njem temelječega prepričanja o okoliščinah nastanka škode v konkretnem primeru, ni mogoče mimo dejstva, da ga je angažirala (tožena) stranka sama in izven postopka, v katerem je bilo odločeno o tožnikovem zahtevku. Po določbah prvega odstavka 244. člena ZPP namreč izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). S tem je zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. Izven postopka izdelano mnenje tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, ki urejajo dokazovanje. In ker ne more biti dokaz, tudi ne more biti listinski dokaz (nižji sodišči nista šteli, da bi šlo za listino v smislu 244. člena ZPP, kot je mogoče razumeti revizijske trditve). Če bi bila takšna "transformacija" dovoljena, ne bi bil dosežen en od temeljnih ciljev zakonitosti sojenja: poštenost sojenja, ki ga zagotavljata ustavna pravica do izjave in, kot njen procesni odraz, kontradiktornost postopka. Izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje lahko sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki ga je predložila in se nanj sklicuje.

V konkretnem primeru procesne pravice tožnika niso bile kršene. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno pojasnilo, da se je oprlo na mnenje v postopku angažiranega izvedenca M. B. in da so bile že s tem mnenjem trditve tožnika ovržene, zaradi česar dokaznega bremena, ki je bilo na njem, ni zmogel. Zapis v razlogih sodbe, da (bi) enak zaključek sledi(l) tudi iz mnenja L. B. ne pomeni, da dejanski zaključki, ki jih revident odklanja, temeljijo na tem mnenju.

Ker je bil po oceni sodišča prve stopnje uspešen že tisti po toženi stranki predlagan dokaz, ki je bil izveden skladno s procesnimi pravili (dokaz z izvedencem, postavljenim v postopku) in je izpodbil uspeh tožnikovega dokazovanja, dodatno izpodbijanje tožnikovih dokazov (v konkretnem primeru z izven postopka pridobljenim mnenjem drugega izvedenca, ki je v bistvenem identično z mnenjem v postopku angažiranega izvedenca) sploh ni bilo več potrebno. Bistvene kršitve procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo.

Zgoraj povzeti dejanski zaključki po pravilni presoji nižjih sodišč ne dajejo podlage za sklep o nastopu zavarovalnega primera. Že zato je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna (prvi odstavek 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI) in se revizijskemu sodišču ni bilo treba spuščati v preizkus pravilnosti presoje o odsotnosti aktivne legitimacije tožeče stranke in o v zvezi s to presojo zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in odločilo, da mora tožnik, ki z njo ni uspel, sam trpeti svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Branko Jakaša, Pravo osiguranja, Zagreb 1984, stran 252. Op. št. (2): Ibidem.