Jedro

Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja. Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Pri pogodbah iz 104. člena OZ mora biti namreč še posebej izražena volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena. Tak pomen časa izpolnitve pa mora sprejeti tudi nasprotna pogodbena stranka kot element svoje obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi primarno zahteval, da se ugotovi, da sta Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v nadaljevanju Sporazum) in kreditna pogodba, št. P 01506/07 s 5. 4. 2007, sestavljena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, št. SV 264/07 pri notarki ..., nična, podrejeno pa, da sta razvezana po samem zakonu in da tožnik na tej podlagi od toženke ni prejel ničesar. V obeh primerih je uveljavljal tudi, da mu mora toženka plačati 107.630,94 EUR in izstaviti ustrezne zemljiškoknjižne listine za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah parc. št. 2834/10, 2835/0, 2836/0, 2837/0 in 2838/0, vse k. o. ...

2. Sodišče prve stopnje je oba, eventualno kumulirana zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je seznanjen z določilom 129. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), vendar v konkretnem primeru ni šlo za zavarovanja bodoče terjatve. Iz Sporazuma izhaja, da terjatev obstaja. Če je šlo v resnici za bodočo terjatev, so v Sporazumu navedena neresnična dejstva. V zvezi s tem zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V času sklenitve Sporazuma toženka ni imela obstoječe terjatve, zato sta Sporazum in kreditna pogodba nična, saj to nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja. Ker je Sporazum sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, to za tožnika pomeni povečano tveganje. Navaja, da je kredit prvič jemal osebno. Njegova sopogodbenica je banka, torej institucija, za katero velja višja stopnja dolžne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb. Sodišče druge stopnje je zmotno presodilo, da čas izpolnitve obveznosti ni bil bistvena sestavine kreditne pogodbe. Rok koriščenja kredita 30. 4. 2007 je bil fiksen. Meni, da sta zato kreditna pogodba in Sporazum razvezana po samem zakonu. Sodišče bi moralo uporabiti določilo drugega odstavka 104. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu s kreditno pogodbo bi morala toženka tožniku nakazati znesek kredita najkasneje do 30. 4. 2007. Elektronsko sporočilo o nakazilu kredita Z. je s 7. 6. 2007, kar pomeni, da je poteklo več kot dva meseca od izteka fiksnega roka. Tožnik tako ni nemudoma, kot to določa drugi odstavek 104. člena OZ, zahteval, da se pogodba obdrži v veljavi. V zvezi s tem izpodbijana sodba nima razlogov. Opozarja, da nakazilo ni bilo veljavno, ker bi moralo biti izvršeno neposredno tožniku in da je zato tudi zmotna ocena nižjih sodišč, da naj bi toženka veljavno izpolnila obveznost iz kreditne pogodbe. Poudarja, da Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) določa, da mora biti hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, kar velja tudi za vse njene spremembe. Nižji sodišči se zmotno sklicujeta na tretji in četrti odstavek 51. člena OZ; uporabiti je treba specialnejši predpis – ZPotK. Ob ugotovitvi, da je bilo dogovorjeno, da se banka zavezuje dati kredit kreditojemalcu, je zmotna ocena sodišč, da je treba toženkino ravnanje, ki je kreditojemalčevemu nalogu za nakazilo kredita ustregla, obravnavati kot izpolnitev na roko. S takim naziranjem je bila storjena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je toženka neupravičeno obogatena za znesek 107.630,94 EUR, kolikor ji je tožnik iz naslova kredita že plačal. 4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katere je revizijsko sodišče vezano zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP) so naslednji: Pravdni stranki sta 3. 4. 2007 sklenili kreditno pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo toženka tožniku za namen gotovinske porabe dala kredit v višini 410.000,00 EUR, tožnik pa se je zavezal dobljeni znesek vrniti v času in na način, določen v pogodbi. V kreditni pogodbi je bilo določeno, da mora tožnik kredit koristiti najkasneje do 30. 4. 2007. Ker je bil pogoj za veljavnost kreditne pogodbe zavarovanje kredita z zastavno pravico, je tožnik 5. 4. 2007 zastavil svoje nepremičnine v k. o. K., pogodbeni stranki pa sta se dogovorili za neposredno izvršljivost notarskega sporazuma v zvezi z vsemi tožnikovimi obveznostmi. V notarski zapis je bila povzeta tudi kreditna pogodba s 3. 4. 2007. Toženka je tožniku izplačala znesek kredita, in sicer ga je po njegovem naročilu s 7. 6. 2007 nakazala na račun Z. Tožnik je toženki iz naslova kredita že vrnil 107.630,94 EUR.

7. Tožnik v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa iz obrazložitve njegovih revizijskih očitkov izhaja, da gre po vsebini za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

8. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki.(1) V skladu s 129. členom SPZ se lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodoče ali pogojne terjatve. Kot bodočo terjatev je mogoče opredeliti terjatev, ki še ni nastala, a obstaja določena mera realnega pričakovanja, da bo do njenega nastanka prišlo.(2) Glede na dejstvo, da je treba v zemljiško knjigo ob ustanovitvi hipoteke vpisati podatke, ki zavarovano terjatev identificirajo (podatki o njeni višini, zapadlosti, obrestni meri, morebitni valorizacijski klavzuli idr.), je možnost zavarovanja bodočih terjatev s klasično hipoteko praviloma precej omejena (izjema velja le za maksimalno hipoteko).(3) Revident utemeljeno graja stališče višjega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za zavarovanje bodoče terjatve. Predmet hipotekarnega zavarovanja je bila toženkina terjatev, temelječa na kreditni pogodbi v višini 410.000,00 EUR s pripadki, torej obstoječa (a še nezapadla) terjatev. Kljub navedenemu pa to na samo pravilnost materialnopravne presoje, da kreditna pogodba in Sporazum nista nična, nima odločilnega vpliva. Kršitev načela sočasnosti nasprotnih izpolnitev je že pojmovno izključena, saj je hipoteka le zavarovanje ene od vzajemnih obveznosti.

9. Res je, da notarska hipoteka prinaša določene prednosti v primerjavi z navadno hipoteko na podlagi pravnega posla, predvsem v načinu in postopku uresničevanja prednostne poplačilne pravice, a zgolj zato še ni mogoče slediti revidentovemu naziranju, da je tožnik s spornim pravnim poslom prevzel nesorazmerno tveganje(4) in je zato Sporazum ničen. Učinki izvršljivosti Sporazuma namreč nastopijo šele ob zapadlosti zavarovane toženkine terjatve in niso nastali že ob njegovi sklenitvi, kot želi prikazati revident. Tožnik v zvezi s tem ne more uspeti niti s sklicevanjem na uporabo določb ZPotK.(5) Ta namreč glede zavarovanja potrošniškega kredita s hipoteko, ustanovljeno z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, posebnih omejitev v korist potrošnika ne določa.(6)

10. Presoja sodišča druge stopnje, da sporna kreditna pogodba ni fiksni pravni posel, je materialnopravno pravilna. Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja.(7) Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi.(8) Pri pogodbah iz 104. člena OZ mora biti namreč še posebej izražena volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena. Tak pomen časa izpolnitve pa mora sprejeti tudi nasprotna pogodbena stranka kot element svoje obveznosti. Navedene okoliščine v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Ravno ravnanje tožnika, ki je zahteval črpanje kredita po 30. 4. 2007 (in sicer z zahtevkom za nakazilo z dne 7. 6. 2007), čemur je toženka ugodila, kaže na to, da je bila kasnejša toženkina izpolnitev za tožnika še vedno sprejemljiva in da njena obveznost ni bila fiksna.

11. Kreditna pogodba posebnega določila o načinu izpolnitve toženkine pogodbene obveznosti ne vsebuje. Toženka je dogovorjeni znesek kredita na tožnikovo zahtevo nakazala družbi Z., s čimer je, kot pravilno sklene sodišče druge stopnje, veljavno izpolnila svojo obveznost. V skladu s prvim odstavkom 280. člena OZ se namreč šteje obveznost za veljavno izpolnjeno, če je izpolnjena osebi, ki jo je določil upnik.(9) Tudi ZPotK v ureditev 280. člena OZ ne posega. V evropski sekundarni zakonodaji(10) in sodni praksi Sodišča Evropske unije(11) ni zaslediti nikakršnih zadržkov glede kreditodajalčeve izpolnitve obveznosti izplačila zneska kredita po nalogu kreditojemalca (potrošnika) tretjemu.

12. Revizijske navedbe o zahtevani obličnosti tožnikovega naloga niso utemeljene. Tožnikov nalog, da naj toženka izpolni Z., pomeni zgolj opredelitev načina izvršitve njenega izpolnitvenega ravnanja, ne pa bistvene sestavine (potrošniške) hipotekarne kreditne pogodbe, za katero ZPotK predpisuje obvezno obliko notarskega zapisa.(12) Ker podlaga tožnikove kreditne obveznosti ni odpadla (kreditna pogodba ni razvezana, niti ni nična), njegov kondikcijski zahtevek ni utemeljen, zato so revizijske navedbe, ki toženki očitajo neupravičeno obogatitev, neutemeljene.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi s strani tožnika priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej prvi odstavek 128. člena SPZ.

Op. št. (2): Prim. T. Keresteš v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.)., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600. M. Tratnik, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 413. Op. št. (3): Prim. M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 35 in 36. Op. št. (4): V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na dejstvo, da je bil tožnik posebej opozorjen na posledice neposredne izvršljivosti Sporazuma in je z njimi soglašal. Op. št. (5): Potrošniško kreditno pogodbo ZPotK opredeljuje kot pogodbo, s katero posebej opredeljen dajalec kredita potrošniku da ali obljubi dati kredit v obliki odložnega plačila, posojila ali drugega finančnega dogovora (prvi odstavek 2. člen ZPotK). Potrošnik je fizična oseba, ki v poslih po tem zakonu deluje za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti (drugi odstavek 2. člena ZPotK). Ključni razlog tožnikovega najema kredita, s katerim je bila kreditodajalka seznanjena, je bil v realizaciji nakupa poslovnega deleža določene družbe (V., d. o. o., oziroma P., d. o. o.), ki naj bi postala izključni lastnik C., d. d. Glede na navedeno okoliščino je težko slediti tezi (revidenta), da je tožnik pri spornem poslu deloval izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. To pa po oceni revizijskega sodišča kaže na močno vprašljivost stališča nižjih sodišč, da gre za potrošniški kredit. Op. št. (6): Prim. 7a. člen ZPotK.

Op. št. (7): Prim. drugi odstavek 104. člena OZ.

Op. št. (8): Prim. M. Juhart v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 408; S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I.–IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984–1986, str. 418. Op. št. (9): Poudariti je treba, da je v skladu z drugim odstavkom 280. člena OZ izpolnitev veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo upnik odobri ali jo izkoristi.

Op. št. (10): Prim. Direktivo Sveta (87/102/EGS) z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL L št. 42 z dne 12. 2. 1987, str. 48), Direktivo Sveta (90/88/EGS) z dne 2. februarja 1990 o spremembi direktive (87/102/EGS) o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL L št. 61 z dne 10. 3. 1990, str. 14) in Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta (87/7/ES) z dne 16. februarja 1998 o spremembi direktive (87/102/EGS) o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL L št. 101 z dne 1. 4. 1998, str. 17).

Op. št. (11): Prim. sodbi C-429/05 (M. Rampion in M. J. Rampion proti Franfinance SA in K par K SAS) z dne 4. 10. 2007 in C-509/07 (Luigi Scarpelli proti NEOS Banca SpA) z dne 23. 4. 2009. Op. št. (12): Prim. 7a. člen ZPotK.