Jedro

Ker je bil voznik tedaj, ko je nastopil zavarovalni primer, zavarovan za vsoto 8.000.000 tolarjev, je zavarovalnica z izplačilom te vsote izpolnila svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo 4.892.875,73 SIT oz. 20.417,61 € s pripadki, prav tako pa je zavrnilo toženkin tožbeni zahtevek za plačilo 2.617,501 SIT in 24.000 SIT oz. 10.922,64 € in 100,15 € s pripadki, kar je zahtevala z nasprotno tožbo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih strokov.

Po pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih strokov.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje v tistem delu, s katerim je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da višje sodišče ni pravilno uporabilo 19. člena ZOZP in s tem tudi splošnih pogojev zavarovanja ZAO 51/97 in AO plus 97. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev prve in druge sodbe ter vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik navaja, da 19. člen ZOZP predpisuje obvezno valorizacijo vseh dogovorjenih zavarovalnih vsot iz obveznega avtomobilskega zavarovanja in ne le valorizacijo minimalne predpisane zavarovalne vsote. Prvi odstavek tega člena namreč določa, da je obveznost zavarovanja iz avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota, drugi odstavek tega člena pa določa način valorizacije navedenih zavarovalnih vsot. Zato meni, da 19. člen ZOZP nalaga obvezno valorizacijo vseh dogovorjenih zavarovalnih vsot in ne le z zakonom predpisane minimalne zavarovalne vsote. Ker je določilo 19. člena ZOZP kogentno, ga ni treba povzemati v splošne pogoje tožene stranke, niti AO, niti AO plus zavarovanja. Ker je bila v obravnavanem primeru sklenjena pogodba za dvojno minimalno zavarovalno kritje iz naslova obveznega zavarovanja, je bila plačana tudi dvojna premija za to zavarovanje, in ni pravilno mnenje sodišč, da sklenitelj zavarovanja za to ne bi pridobil nobenih dodatnih kritnih pravic, saj je to v nasprotju z namenom sklenjene zavarovalne pogodbe in zakona. Dodaja, da se po 19. členu ZOZP upošteva valorizacija zavarovalne vsote od dneva objave v Uradnem listu in ne od dneva sklenitve pogodbe, in da to ni v nasprotju s 394. členom ZOR, ki načeloma določa denarni nominalizem in se je tudi sodna praksa večkrat izrekla, da tega načela ni mogoče absolutno upoštevati zaradi nesorazmernosti dajatev (pri čemer navaja odločbi vrhovnega sodišča II Ips 109/2002 in II Ips 343/2003). Dodaja, da se je od leta 1995 dalje zavarovalna vsota večkrat zvišala, v času od 1995 do 2002 za 140%. Na koncu navaja, da se pri zavarovanju voznika za škodo pri oceni višine škode uporabljajo določila 200. in 203. člena ZOR.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku(1) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnik kot voznik vlečnega vozila hudo telesno poškodoval v nesreči 1. 12. 1999. Vozilo je bilo tedaj zavarovano pri toženki po polici št. 12, pri kateri je bilo sklenjeno tudi zavarovanje AO plus. Iz tega zavarovanja je tožnik zahteval in prejel izplačilo zavarovalnine dogovorjene vsote 8.000.000 tolarjev in valorizacijo od dneva sklenitve pogodbe 12. 5. 1999 do 6. 12. 2002, ne pa tudi od 20. 3. 1995, ko je bilo zavarovalno kritje določeno. Spor se nanaša na valorizacijo za to obdobje.

Obligacijska razmerja ureja Obligacijski zakonik (OZ)(2) , ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) Določilo 897. člena ZOR opredeljuje zavarovanje kot pogodbo, s katero se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal določen znesek, slednja pa se zavezuje, da bo, če se zgodi zavarovalni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oziroma dogovorjeno vsoto ali storila kaj drugega. Ker je bil voznik tedaj, ko je nastopil zavarovalni primer, zavarovan za vsoto 8.000.000 tolarjev, je zavarovalnica z izplačilom te vsote izpolnila svojo obveznost. Tožnik zmotno meni, da je upravičen do valorizacije zavarovalne vsote zato, ker je pogodbo po splošnih Pogojih zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), ki so veljala od 1. 4. 1997, mogoče skleniti samo skupaj z osnovnim zavarovanju pri istem zavarovatelju (6. točka 6. člena Pogojev AO-plus), osnovno zavarovanje pa omogoča valorizacijo zavarovalne vsote. V 2. členu splošnih pogojev AO-plus je izrecno navedeno, da razširjeno zavarovalno kritje ni odvisno od zavarovalne vsote osnovnega zavarovanja in da je višina omejena z zavarovalno vsoto, navedeno v polici o zavarovanju voznika. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti temelji predvsem na zakonu, ki določa dolžnost obveznega zavarovanja odgovornosti za škodo, ki jo povzroči uporabnik vozila tretjim osebam, ki zaradi uporabe vozila kot nevarne stvari trpijo premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Zakonodajalec se je namreč 1965 leta prvič odločil, da bo na območju Slovenije z Zakonom o obveznem zavarovanju v prometu(4)vpeljal obvezno zavarovanje v javnem prometu. Razlog za to je v varstvu oseb, ki lahko trpijo škodo zaradi delovanja nevarne stvari, to je motornega vozila. Zaradi socializacije rizika je zakon določil obvezno zavarovanje odgovornosti, nadzor nad sklenitvijo obveznega zavarovanja pa je predvidel pri vsakoletni registraciji vozila, ki je pogojena s predložitvijo dokaza o sklenjeni zavarovalni pogodbi (16. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu Pogojih zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus),(5). Obvezno zavarovanje odgovornosti najprej ni bilo omejeno, pozneje pa je bilo treba jamstvo zavarovalnic omejiti. V času nesreče je bila v 19. členu določena najnižja zavarovalna vsota, na katero mora biti sklenjeno zavarovanje. Zaradi še vedno prisotne inflacije je bilo določano tudi njeno zvišanje za enak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen, ko zvišanje preseže 10 %. Tako zvišanje je bilo predvideno samo, če z zavarovalno pogodbo ni bila dogovorjena višja vsota. Če je bila, potem valorizacija ni bila potrebna. Razumljivo je, da je bilo treba plačati višjo premijo za zavarovanje za višjo zavarovalno vsoto, vendar je to varovalo sklenitelja zavarovanja pred regresom zavarovalnice po 6. členu splošnih Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornost (ki so veljala od 1. 4. 1997 dalje), zato niso utemeljena izvajanja revizije o razvrednotenju plačila premije za dvakratno zavarovalno vsoto. Seveda pa je ZOZP poseben zakon nasproti ZOR in če nekatere stvari ureja drugače, jih ureja samo za obvezno zavarovanje odgovornosti. Določila iz 119. člena ZOZP se nanašajo samo na zavarovanje odgovornosti v prometu in ker se to zavarovanje na podlagi zakona sklepa enkrat letno, je bila v času velike inflacije potrebna valorizacija v korist oseb, udeleženih v javnem prometu.

Pri prostovoljnem pogodbenem zavarovanju je drugače, saj zavarovanje temelji izključno na prostovoljno sklenjeni pogodbi. To velja tudi za zavarovanje po pogojih AO-plus, kjer gre za zavarovanje voznika. Ne gre za interes, da je zavarovan riziko za vso morebitno škodo, temveč le za tisto škodo, ki je določena v pogodbi in do v pogodbi določene zavarovalne vsote. Pri pogodbenem zavarovanju je sklenitev in morebitna sprememba zavarovalne pogodbe odvisna od volje pogodbenih strank. Če zavarovalec meni, da je zavarovalna vsota prenizko določena, jo lahko spremeni.

V splošnih pogojih zavarovanja je v prvem odstavku 6. člena sicer določeno, da se smiselno uporabljajo pogoji za osnovno zavarovanje, če niso v nasprotju s pogoji AO-plus, toda sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da bi bila valorizacija zavarovalne vsote v nasprotju s pogoji za prostovoljno pogodbeno zavarovanje AO-plus. Tudi četrti odstavek 6. člena, ki določa, da se pri določanju višine škode uporabljajo pravni predpisi o povračilu škode, če ni s predpisi o zavarovalni pogodbi drugače določeno, je treba razumeti tako, da se pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo uporablja 200. in 203. člen ZOR, kolikor ni s predpisi o zavarovanju in z zavarovalno pogodbo določena nižja zavarovalna vsota (v obravnavanem primeru 8.000.0000 tolarjev).

Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso, ki pa je v obdobju najhujše inflacije omogočala valorizacijo zavarovalne vsote, toda samo pri obveznem zavarovanju v prometu, ki temelji na zakonu. Že pri pogodbenem zavarovanju odgovornosti podjetja je upoštevala načelo denarnega nominalizma, in je odstopila samo izjemoma, predvsem zato, ker je šlo za zavarovanje procesa proizvodnje v korist delavcev, ki so se poškodovali pri delu. Sicer pa je sodna praksa dosledno upoštevala pogodbeno voljo. V zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 343/2003, ki jo navaja revizija, je šlo za sklep ene od zavarovalnic z dne 26. 6. 1989 v zvezi s premoženjskimi in osebnimi zavarovanji, torej za voljo pogodbene stranke o spremembi splošnih pogojev glede valorizacije, v drugi zadevi (II Ips 109/2002) pa je šlo za izjemen primer, kjer so se reševala vprašanja v kontekstu omejene odgovornosti ene zavarovalnice iz naslova obveznega zavarovanja povzročitelja nesreče in omejene odgovornosti druge zavarovalnice iz prostovoljnega zavarovanja voznika in potnikov (AO-plus), kar je bilo v obrazložitvi odločbe izrecno pojasnjeno.

Tako se izkaže, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo in da revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99-45/08 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/01-32/ 04)Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 15/65 Op. št. (5): Uradni list RS, št. 70/94